Posvojitev otroka iz tujine še zdaleč ni tako enostavna, kot se morda zdi na prvi pogled. Še zlasti, če gre za posvojitev otroka iz Afrike. Trnovo pot do otrok – dvojčkov iz afriške države Gvineja Bissau – sta v knjigi Srce bije v dvojini, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi, opisala danes ponosna starša Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman. Po resnični zgodbi je nastala izvrstna knjiga, ki opisuje, skozi kakšne ovire se mora prebiti par, ki želi posvojiti otroka, ter ganljivo pripelje bralca do tega, da se mu mimogrede utrne kakšna solza.
Ko Alenka ni več videla smisla življenja in jo uspehi v službi niso več osrečevali, saj si je neskončno želela otroka, ki ga po naravni in umetni poti nista mogla imeti, sta se z Igorjem, ki ima sicer že dva otroka iz prvega zakona, odločila za posvojitev. Odločena sta bila, da bosta posvojila dojenčka, ki bo zdrav in bo sirota. To so bila tri pravila, ki sta si jih postavila, a sta jih med postopkom morala spremeniti.
Potem ko sta otroka želela posvojiti v Sloveniji, sta hitro spoznala, da to ne bo šlo, saj se tu otroci večinoma dajo v rejništvo, precej redko v posvojitev. Zato sta morala iti dalje, skozi težke birokratske preizkušnje centra za socialno delo, kjer so z neštetimi vprašanji preverjali, ali sta primerna za starša. Morala sta se znajti predvsem sama.
Številne ovire
»Od vseh odločitev je bila najlažja ta, da sva se odločila za posvojitev. Od tu naprej so se začele težave,« je pripovedoval Igor Rozman. Najprej sta razmišljala o posvojitvi otroka iz Ukrajine. A tam je starostna omejitev. Med otrokom in najstarejšim staršem imajo omejitev 47 let, kar bi ob Igorjevih letih pomenilo, da lahko dobita šest let starega otroka ali še starejšega, torej bi morala prekršiti svoje pravilo, da posvojita dojenčka. Makedonija? Čakati bi morala deset let, kar se tudi ne bi izšlo.
Kaj pa Rusija? »Slovenci in Rusi imamo podobna jezik in videz. A prve površne informacije nama niso bile po godu. Ruska zakonodaja tujcem dovoljuje, da lahko posvojijo samo bolnega otroka. Ker pa birokrati služijo samo s tujci, na kartone napišejo razne namišljene hude bolezni,« razložita in ob kupu čudnih pogojev, ki tam veljajo, sta se odločila, da bosta posvojila otroka iz Afrike.
A to je odprlo nova vprašanja in izzive. Na primer, kako naše okolje danes sprejema drugačnost? Alenka je razmišljala o tem, koliko bi bil otrok v našem okolju zaradi barve kože izpostavljen, koliko zaznamovan. Ko sta že odstrla te misli in se prepričala, da s tem ne bo težav, ju je šokirala Igorjeva mama, ki tega enostavno ni sprejemala.
Kljub vsemu sta iskanje otroka v Afriki nadaljevala. Alenka je na vse mogoče načine iskala stike, potem je slišala za Nino, Slovenko v Gani, ki je sedmim parom pomagala pripeljati posvojenega otroka v nov dom v Sloveniji. Kmalu jima je sporočila, da ju čaka majhen dojenček. »Ko sem prvič zagledala sliko fantka, sem se seveda stopila od prijetnih občutkov. 'Kako je lep, poglej ta nasmeh', sem takrat govorila še bolj sebi kot Igorju,« pripoveduje Alenka, ki se je v mislih že pripravljala na pot po Kayina – tako mu je bilo ime. A se je zapletlo.
Pomislek, da ima otrok aids, tako kot njegova mama, je bil prevelik. Zagotovila, da ga nima, pa iz trte izvita. Kot že pri toliko drugih parih, ki so jim v Gani obljubili otroka, obljubili hiter postopek, plačilo in tako dalje, potem pa iz vsega skupaj ni bilo nič. A želja po otroku je bila prevelika, zato se kljub slabi izkušnji nista vdala in iskala sta naprej. Spoznavala sta vse več parov s posvojenimi otroki, slišala vse več zgodb in tu in tam prišla do koristnih stikov. Spet se je pojavil nov up, tokrat gospa iz Zagreba. Stvari so se še bolj zapletle kot pri prejšnjem poskusu posvojitve, a čez nekaj časa sta prišla do nove povezave, ki ju je vodila v afriško državo Gvinejo Bissau.
Na voljo le sladkana voda
Tam se je med življenjem in smrtjo znašla mama dvojčkov, tedaj starih okoli leto in pol, ter starejše deklice. Prejšnja otroka, tudi dvojčka, sta ji umrla. Borila se je z neozdravljivo srčno boleznijo in iz vasi odšla v mesto, da bi tam našla pomoč. Nekako ji je uspelo priti do sirotišnice in sprejela je eno najtežjih odločitev v svojem življenju, najtežjo v sicer že nepredstavljivo težkem boju za preživetje med lakoto, boleznimi in trdnimi življenjskimi razmerami, kjer preživijo le najmočnejši. Vedela je, da ne bo mogla več poskrbeti za svoja otroka, mleka skorajda ni imela, bila sta podhranjena.
Inacio Bintchende, ki živi v Sloveniji, sicer pa je po rodu iz Gvineje Bissaua, je skozi svoje izkušnje predstavil razmere v tej majhni afriški državi z 1,7 milijona prebivalci, ki meji na Senegal. V njej živi okoli 23 različnih etničnih skupin, gospa, ki je imela dvojčka, pa prihaja z juga države.
»Odločitev o posvojitvi v naši državi ni enostavna, zlasti ne v vaseh, kjer o tem še vedno odločajo starešine in te izobčijo iz družbe, če storiš kaj takšnega mimo njihove volje. Če bi bila dvojčka rojena na vasi, ju mama verjetno ne bi dala v posvojitev, saj so družine povezane, prevzamejo odgovornost za tiste člane, ki se znajdejo v stiski. Ker pa so se preselili v mesto, so prišli v vas samo sporočit svojo odločitev. A ta proces ni tako enostaven. Sprašujejo se, ali bodo belci res tako dobro poskrbeli za njihove otroke. Pripravljen moraš biti tudi na neprijetna vprašanja,« je pripovedoval Inacio in dodal, da so v Gvineji Bissauu razlike med revnimi in bogatimi izredno velike, srednjega sloja praktično ni.
»Mama dvojčkov je bila tako revna, da ni imela nič drugega, kot da jima je dala piti sladkano vodo. Ljudi, ki živijo pod pragom revščine, je ogromno,« je še dodal.
Igor Rozman pa je pritrdil, da revščino tam vidiš na vsakem koraku, ljudje se prebijajo iz dneva v dan, čeprav imajo toliko dostojanstva, da nikjer ne vidiš beračenja. Malarija in podhranjenost sta glavna razloga za smrtnost med ljudmi, in četudi so zdravila proti malariji za naše razmere izredno poceni, si jih tam marsikdo ne more privoščiti.
Popolna v drugačnosti
Ko sta Igor in Alenka prišla po dvojčka, sta bila ta težka le dobrih pet kilogramov, četudi stara leto in pol. »Bosta jedla hrano, ki sva ju kupila zanju? Bo vse v redu z njima, z nami? Naju bosta kmalu sprejela? Kako naj z njima vzpostaviva vez, da jima ob tem ne bo težko?« so bila vprašanja, ki so kljuvala Alenko. Odločila sta se, da bosta obdržala svoji prvotni imeni: Izaque in Jacó. To je njuna identiteta.
Zdaj družina živi pod Kamniško-Savinjskimi Alpami, tudi babica je »zamorčka«, kot ju je sprva imenovala, sprejela. Sicer pa kakšnih predsodkov družina pri nas ni doživela.
»Lahko rečem, da smo za druge bolj atrakcija, zlasti starejše ženske želijo otroka božati po skodranih laskih. V svoji drugačnosti sta popolna. Otroka radovednih oči, čistega srca in svojevrstnih talentov. Babica še vedno hrani varno spravljeno skodelico kave zamorček. Ob pogledu nanjo se ljubeče nasmehne, ko pomisli na svoja zamorčka, ki ju ima neskončno rada,« zapiše Igor na koncu knjige, kjer izpostavi tudi zanimivost frizure otrok.
Ko sta prišla iz Afrike, sta bila postrižena na irokezo, kakšno leto po prihodu domov so ju spet tako postrigli. Ob tem so začeli ljudje govoriti, da sta takšna kot Mario Balotelli – silno znan in uspešen italijanski nogometaš, ki je prav tako posvojen, rojen ganskim staršem. Tudi on nosi irokezo. »Morda so nama v Bissauu s tem želeli sporočiti, da bi bila onadva lahko podobno uspešna kot nogometaš Balotelli. Od takrat ju vedno strižemo na irokezo. In ja, rada igrata nogomet in rada nosita irokezo,« se še nasmeje srečni očka.
Zgodba s srečnim koncem je zakoncema uspela, ker sta pogumna, odločna in srčna človeka. Mnogi bi se na njuni poti ustavili. Zelo so jima pomagali pari, ki so to pot že prehodili, sicer pa si, kot ugotavljata, na tej poti bolj ali manj prepuščen sam sebi in svoji iznajdljivosti.
