S stavbami je po ocenah Evropske okoljske agencije povezana raba 35 odstotkov vseh virov v gospodarstvu, 40 odstotkov vse energije in 12 odstotkov pitne vode. Poleg tega so stavbe tudi vir 40 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov. »V stavbah se zato skriva velik potencial zmanjšanja okoljskega odtisa, vključno z ogljičnim in snovnim, tako v času njihove gradnje kot za čas njihove uporabe,« je na včerajšnji prvi konferenci novoustanovljenega Stičišča za trajnostno prenovo in gradnjo stavb opozoril državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Uroš Vajgl.
V zmanjšanje okoljskega odtisa na tem področju nas usmerja tudi EU. Med drugim s ciljem razogljičenja stavbnega fonda EU do leta 2050 in revizijo direktive o energetski učinkovitosti stavb. »Direktiva je že bila sprejeta na ravni evropskega parlamenta in poslana na svet EU. Končne različice še nimamo, so pa že zelo jasni njeni ključni obrisi in cilji. Eden od teh je, da bi morale biti od leta 2027 vse nove stavbe v javnem sektorju brez emisij, po letu 2030 pa naj bi bile ničemisijske tudi vse druge nove stavbe,« je opozoril Erik Potočar z ministrstva za okolje, podnebje in energijo. Ob tem je izpostavil tudi nujnost prenove obstoječega stanovanjskega fonda. »Če hočemo do leta 2050 doseči zastavljene cilje in razogljičiti stavbni fond, moramo tempo prenov najmanj podvojiti ali potrojiti,« je poudaril. Pri tem naj bi v skladu s predlogom direktive, kot je dejal, posebno pozornost namenili zlasti pospešeni prenovi najbolj problematičnih stavb, torej stavb, ki so v naši državi najmanj energetsko učinkovite.
Kako graditi trajnostno?
Ključno vodilo pri gradnji in prenovi stavb mora postati trajnost. »Trajnostne stavbe so tiste, ki v svojem celotnem življenjskem ciklu uravnoteženo sledijo načelu skrbnega ravnanja z okoljem, naravo in prostorom, njihova gradnja mora biti uporabna in ekonomična, obenem pa morajo omogočati kakovost bivanja in zdravo življenjsko okolje ter prispevati k izgrajevanju trajnostnih družbenih in kulturnih vrednot,« je pojasnila Sabina Jordan, predsednica Stičišča za trajnostno prenovo in gradnjo stavb.
Kaj to pomeni v praksi? Kot trajnostne na primer ne moremo razumeti gradnje, ki je grajena na stroškovno intenziven način, ali pa gradnje, ki prebivalcem ne zagotavlja dostopa do zelenih površin ali javne infrastrukture. Po besedah Maje Simoneti, krajinske arhitektke in urbanistke z IPoP, Inštituta za politike prostora, upoštevanje koncepta trajnosti pri gradnji stanovanj ne pomeni zgolj tega, da so stanovanja zgrajena ali prenovljena na način, ki je odgovoren do okolja. Pomeni tudi, da je pri tem zagotovljena kakovost bivanja tako obstoječim kot novim sostanovalcem ter da so ustvarjeni pogoji za dostop do družbene infrastrukture, kot so šole, vrtci, parki in zdravstveni domovi. »Ves čas govorimo samo o številu stanovanj, ki jih primanjkuje, in številu stanovanj, ki jih gradimo. Bistveno manj pa govorimo o tem, kako stanovalcem zagotavljamo dostopnost do javnega potniškega prometa in do družbene infrastrukture. Celo več, imamo že tudi primere, ko govorimo o tem, da smo intenzivno gradili ali pospeševali razvoj naselij, a smo pri tem pozabili zgraditi šole in vrtce, da o knjižnicah, zdravstveni oskrbi, parkih in zelenih površinah ne govorimo,« je opozorila Maja Simoneti. »Večina stanovanjskih naselij v urbanih aglomeracijah (mestnih območjih, op. p.) zraste na način, da se prebivalcem priporoča obisk obstoječih javnih parkov in zelenih površin. Novih javnih parkov in zelenih površin v Sloveniji praktično ne zagotavljamo,« je še dodala.
