V vse bolj razgreti javni razpravi o (ne)smiselnosti gradnje naprav za energijsko izrabo odpadkov (sežigalnic) v Ljubljani in Mariboru se ustvarja vtis, da se v Sloveniji uvaja tehnološka novost na področju ravnanja s komunalnimi odpadki. Kadar se omenjajo primeri dobre prakse, se praviloma izpostavljata Dunaj in Köbenhavn, čeprav za ogled sežigalnice sploh ni treba čez mejo. Od leta 2010 namreč obratuje na severovzhodu Mestne občine Celje.
Pri navigiranju do celjske sežigalnice bi se bilo nespametno orientirati po dimnikih. Modro-rumeni objekt Energetike Celje ima namreč zgolj 25 metrov visok dimnik in spada med nižje v Trnovljah, industrijskem delu obmestja. Cinkarnin je bistveno višji. Tudi sicer celjska toplarna s svojo zunanjostjo ne ustvarja vtisa, da se v njej na običajni obratovalni dan sežge do sto ton komunalnih odpadkov.
»Ko so napravo projektirali, se je izkazalo, da višjega dimnika ne potrebuje, prezračenost lokacije je dovolj dobra in je primerljiva z mariborsko,« je razložil Aleksander Mirt. Več kot dve desetletji je vodil Energetiko Celje, od lanskega leta pa je svetovalec naslednika Uroša Rošerja. Zakaj se v javni razpravi o novih sežigalnicah pogosteje ne izpostavlja celjska toplarna? »Na to nimam odgovora,« se čudi tudi Mirt. »Smo urejen, pionirski, vizionarski primer, ne zgolj za Slovenijo, temveč za širši del Evrope.«
Aprila toplarna miruje. V njej izvajajo redni spomladanski remont, kar je dopustilo vpogled v notranjost komor, v katerih se sicer pri minimalni temperaturi 850 stopinj Celzija gorljiva frakcija gospodinjskih odpadkov pretvori v plinasto stanje, prah in toplotno energijo.
Nevarni odpadki pristanejo v opuščenih solnih jamah
Celoten proces sežiganja traja dobro uro. Pepel, ki ni nevaren odpadek in se pogosto uporablja v gradbeništvu pri pripravi betona, vozijo na odlagališče. Prašne delce, dušikove okside in težke kovine prestreže sofisticiran filtracijski sistem, ki s pomočjo aktivnega oglja, koksa, sode in drugih sredstev prepreči, da bi se ta onesnaževala sprostila v ozračje. Tega nevarnega odpadka se letno nabere 1300 ton, pretežno se ga odlaga v opuščenih solnih jamah. »Naprava je pod stalnim zakonsko predpisanim monitoringom in obratuje bistveno pod predpisanimi mejnimi vrednostmi, ki se iz leta v leto zaostrujejo,« poudari direktor Energetike Celje Uroš Rošer.
Gradnja celjske toplarne – začela se je leta 2007 – tedaj ni bila odmevnejša novica, ki bi zaposlovala osrednje medije s polemičnimi razpravami. Dnevnik je o projektu objavil več člankov, v njih je toplarna praviloma nastopala v povezavi z ureditvijo CERO Celje v Bukovžlaku in problematiko odlaganja mokrega blata iz osrednjih čistilnih naprav. Danes je tam sodoben in zgleden regionalni center za ravnanje z odpadki.
Pri gradnji ni bilo spora
z domačini
V ospredju takratnih prispevkov niso bili nastopi zdravnikov, okoljevarstvenikov in drugih predstavnikov politične ali splošne javnosti, ki bi opozarjali, kako utegne sežigalnica negativno vplivati na okolje in zdravje prebivalstva. »Nikoli ni prišlo do spora z domačini, ki živijo v bližini, kar je za takšne projekte zelo pomembno. Projekt je vzorčen tudi zato, ker ga je Mestna občina Celje pripravljala skupaj s strokovnjaki, in zato, ker je bil zelo uspešno vključen v evropske kohezijske projekte prejšnje in nove finančne perspektive. V Celju na tem področju res orjejo ledino,« je leta 2007 ob polaganju temeljnih kamnov dejal tedanji minister za okolje in prostor Janez Podobnik.
»Vseskozi smo dajali velik poudarek transparentnosti, zato smo na toplarno namestili velik zaslon, na katerem sproti objavljamo aktualne podatke o 14 emisijskih parametrih,« razloži Aleksander Mirt. »Prebivalci so razumeli, da bomo na tak način rešili problem odlaganja blata iz osrednje čistilne naprave, zmanjšali količino odpadkov, odloženih na deponiji, in zagotovili dodaten ter cenejši vir toplote za potrebe daljinskega ogrevanja.« Napovedi so se udejanjile. Celje ima danes najcenejše daljinsko ogrevanje v Sloveniji.
Naprava je bila zgrajena leta 2008, od leta 2010 je v rednem obratovanju, z njo pokrijejo približno dve tretjini potreb po toploti za skupno 8500 odjemnih mest Energetike Celje. Naložba je stala 19,5 milijona evrov (brez DDV), država in občina sta prispevali vsaka po 15 odstotkov potrebnega denarja, preostalo je zagotovil kohezijski sklad Evropske unije. Energetika Celje od takrat vseskozi posodablja svojo toplarno, z naslednjo nadgradnjo bo omogočila višji izkoristek proizvodnje električne energije.
V celjski toplarni bi lahko letno obdelali približno 40.000 ton odpadkov; za primerjavo: mariborska sežigalnica naj bi imela zmogljivost 50.000 ton, ljubljanska pa 150.000 ton. Vendar maksimalnih zmogljivosti ne dosegajo. »Razpis ministrstva za okolje, podnebje in energijo za podelitev koncesije za naš sklop predvideva 23.000 ton na leto in ne vključuje dodatnih posebnih storitev,« pojasni Rošer.
Količine odpadkov ne padajo, temveč naraščajo
Eden izmed aktualnih pomislekov pri gradnji sežigalnic je napoved, da bodo količine odpadkov sčasoma bistveno upadle in bi naprave postale nasedla naložba. »Evropske smernice resda pravijo, da naj bi količine odpadkov po letu 2030 začele upadati, vendar so dejanske izkušnje nasprotne. Komunalnih odpadkov je iz leta v leto več,« pravi Mirt. »Ob zagonu toplarne smo začeli s 25.000 tonami letno, kasneje smo z novim okoljevarstvenim dovoljenjem zmogljivosti povečali najprej na 30.000 ton in nato na 40.000 ton.«
Ali se je kakovost zraka z zagonom sežigalnice poslabšala? »Ne, izboljšala se je, toda za to so zaslužni tudi številni drugi okoljski dejavniki,« odgovori Mirt. »Kar zadeva kakovost zraka, so v Celju še vedno največja težava individualna kurišča in cestni promet, ki je še vedno speljan skozi mestno središče,« doda direktor Rošer.
K temu je treba dodati, da emisije toplarne bistveno manj obremenjujejo okolje kot prejšnji način ravnanja s komunalnimi odpadki. Iz neločenih oziroma neobdelanih komunalnih odpadkov z visoko vsebnostjo biorazgradljivih snovi so namreč izhajali toplogredni plini, predvsem metan, ki je veliko bolj problematičen kot ogljikov dioksid.
»Pri ravnanju z odpadki je treba ostati pragmatičen in se zavedati, da imaš na voljo samo slabe možnosti. V tej dilemi je sežigalnica nesporno med boljšimi,« pravi Mirt. »Dejstvo je, da odpadke ustvarjamo in da moramo zanje poskrbeti. V Celju smo vseskozi zagovarjali samozadostnost, drugod v tem procesu nekoliko zaostajajo in so problem razreševali z izvozom odpadkov, ki se je medtem bistveno zapletel in podražil. Ko smo zagnali napravo, je izvoz te frakcije odpadkov stal 40 evrov za tono, naša priznana lastna cena obdelave v okviru obvezne javne službe je znašala 112 evrov za tono. Danes je situacija diametralno nasprotna. Naša cena je ostala približno enaka, medtem ko se je izvoz podražil na 250 do 300 evrov po toni.«
Prepričani so, da bi tudi danes prevladal razum
Leta 2022 je delovna skupina Zdravniške zbornice Slovenije za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje objavila izjavo, da nasprotuje postavitvi sežigalnice odpadkov v Ljubljani. Se je ta delovna skupina nekoč izrekla tudi o celjski sežigalnici? »Ne,« odgovori Mirt. »Posamezne člane te skupine smo vabili na ogled naše toplarne, a se vabilu niso nikoli odzvali.« Kako si to pojasnjuje? »To ni nič novega, da se zanimanje za določene probleme v Sloveniji konča pri Trojanah,« se muza Mirt.
Če bi bilo Celje zdaj v enaki situaciji kot Maribor in Ljubljana, torej brez sežigalnice, bi lokalno prebivalstvo podpiralo gradnjo toplarne? Kaj o tem menita sogovornika? »Če bi se na enak način lotili komunikacije, sem prepričan, da bi jo,« odvrne Mirt. »Seveda bi bila razprava zahtevnejša, tudi zaradi danes šibkejše vloge medijev in komunikacijske umazanije na družbenih omrežjih. Kljub temu menim, da bi strokovni argumenti prevladali nad trditvami tistih, ki mislijo, da je Zemlja ploščata,« zaključi direktor Uroš Rošer.