Tomislav Paller, veterinarsko-higienska služba: Če nekomu pogine kanarček, smo ga dolžni prevzeti na domu

VHS opravlja javno veterinarsko službo zbiranja in odvoza živalskih trupel s kmetijskih gospodarstev, iz veterinarskih organizacij, z javnih krajev… Prevzemajo vse, od poginjenih mačk, psov, ovc, koz, prašičev, konjev do govedi, delfinov, žiraf, lisic… »Naši sodelavci z 41 vozili opravijo približno 1,5 milijona kilometrov na leto. Na terenu jih dela 38. Po moji oceni pomen naše službe narašča, kadrovsko pa slabimo. Nekoč je bilo pomembno samo to, da smo živalsko truplo odpeljali, danes je pomembno, kako je odpeljano, kako hitro, pomembna je identifikacija živali, saj obstajajo centralni registri živali, v katere je treba vnesti pogine. Sprva je bila ta služba le opora kmetijstvu, a je to funkcijo že zdavnaj prerasla,« poudari Paller.

To ni niti en evro na prebivalca za to, da mačke in psi ne ležijo povoženi na javnih krajih. V tem enem evru je skrit tudi servis celotne gospodarske panoge – kmetijstva. Ne vem, ali je še katera služba tako poceni. Standardi glede časa odvoza so visoki, saj so predpisani do ure natančno. V 36 urah po prijavi pogina je treba živalsko truplo odpeljati, poleti še prej – v 24 urah, če zunanja temperatura presega 30 stopinj, kar zadnja leta sploh ni tako redko, bi jih morali odpeljati v 18 urah, izjemoma v 36. A tega nismo vselej sposobni, zato se stranke včasih upravičeno pritožujejo.

Poletja so posledično za naše sodelavce zelo frustrirajoča. Časovna norma se nam zaostri za sto odstotkov, zaposlenih pa je v poletnem času kvečjemu manj. Žal okrepitve ne moremo dobiti kar na zavodu za zaposlovanje, saj mora biti tisti, ki opravlja to delo, ustrezno usposobljen, cepljen proti steklini, imeti mora ustrezna znanja, da se sam zavaruje pred morebitno okužbo in da ne širi bolezni, ki se lahko z živali prenesejo tudi na ljudi. Trenutno si težko predstavljamo, za koliko bi se nam povečala količina dela, če bi izbruhnila denimo afriška prašičja kuga, ki je že v naši bližini – v okolici madžarske prestolnice Budimpešte. Zaradi narave te bolezni bi nujno morali prilagoditi način našega dela. Tako na primer delavci, ki bi pobirali trupla divjih prašičev, ne bi smeli odvažati trupel domačih živali, še posebno ne z gospodarstev z domačimi prašiči, saj bi lahko bolezen širili naprej.

Pristojbine, ki se pobirajo za VHS, so po mojem prepričanju določene izrazito nelogično. Pri gospodarskih živalih je treba pristojbino plačati za tiste živali, ki končajo v klavnicah. Za živali, ki končajo zunaj njih, ki na primer poginejo imetnikom živali, pristojbine za VHS ni treba plačati. Zanje je storitev odvoza in uničenja poginule živali brezplačna. Pristojbina za VHS se pobira tudi pri cepljenju psov proti steklini, vendar znaša le 0,41 evra na psa, ki jih za nameček po novem cepijo na tri leta, ne več vsako leto. To pomeni, da se za posameznega psa skupaj pobere okoli dva evra, medtem ko poginjene mačke niso od nikogar. Zapuščen maček, ki teče čez cesto, je breme občine, saj ga je ta dolžna dati v azil. V trenutku, ko ga povozi avto, postane breme države in ga je dolžna pobrati VHS.

Za zdaj so službe za sprejem naročil organizirane regionalno. V sestavi šestih enot NVI imamo tudi VHS. Na ta način je pokrita vsa Slovenija. Kadavre, namenjene kakršnikoli preiskavi, v zbiralnicah izločijo in jih raztelesijo. Preiskavo lahko zahteva imetnik sam, če ga zanima, zakaj je njegova žival poginila. Ugotavljanje vzroka pogina lahko naroči lečeči veterinar, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, policija, za preiskave se odločamo tudi sami, in sicer pri tistih imetnikih, pri katerih se pogini ponavljajo. To je tudi naša dolžnost.

V Ljubljani sodelujemo z živalskim vrtom, zato smo pobrali že morskega leva, tigra, kamelo, žirafo… Leta nazaj je imela naša služba težavo s kitom, ki je poginil v slovenskem morju. Ker jim ga ni uspelo spraviti iz vode, so ga potopili na dno in je razpadel. Po mojem vedenju ga niso dali v analizo. Danes bi tudi kita zagotovo obducirali. Redno pa obduciramo delfine, najdene v slovenskem morju. Sodelujemo s Slovenskim društvom za morske sesalce Morigenos. Vsakega najdenega poginjenega delfina pošljejo k nam. Ti kadavri so načeloma zelo razpadli, saj delfin, kadar pogine, ponavadi potone. Šele ko se tvorijo plini in začne žival razpadati, jo dvigne na površje. Zaradi razpadlosti pa je težko ugotoviti vzrok pogina. Pri morskih sesalcih je zelo pomembna toksikološka preiskava, nekaj poginov je bilo tudi zaradi tujkov – zaradi plastičnih vrečk in mrež, ki se jim zapletejo v ustno votlino.

Ko je pri divjih pticah prvič izbruhnila aviarna influenca (ptičja gripa, op. p.), je zavladala velika psihoza. Takrat je bilo zelo težko delati, zato želim to pozabiti. Poklicala nas je, denimo, gospa in potožila, da ne more v službo in njena otroka ne v šolo, ker je na hišnem pragu mrtev vrabec. Kaj naj naredim, me je vprašala. Moj odgovor »gospa, vzemite otroka v naročje in prestopite vrabčka« jo je osupnil. In to ni bil edini tak klic.