Spomnimo, da je hišo družine Vaskrsić sodišče na javni dražbi prodalo, ker njen lastnik ljubljanskemu podjetju Vodovod-Kanalizacija ni plačal računa za čiščenje greznice v višini 124 evrov, sodišče pa je pri prodaji nepremičnine od najboljšega ponudnika iztržilo zgolj polovico njene ocenjene vrednosti.
Postaviti bi bilo treba omejitev zneska za nepremičninsko izvršbo
Zaradi podobnih tragičnih zgodb, kot jo zdaj doživlja družina Vaskrsić, je na spornost zakona o izvršbi in zavarovanju že pred leti opozarjal Bernard Ravnak, lastnik spletnega portala Javna dražba in dober poznavalec tovrstne problematike. "Zakon je namreč povsem neživljenjski, saj lahko ostaneš brez nepremičnine že zaradi nekega banalnega dolga. Zato sem že pred kakšnimi štirimi leti verjetno kot prvi podal pobudo za spremembo zakona, kar sem kasneje storil še enkrat, a je niso upoštevali. Med drugim sem predlagal omejitev zneska, pod katerim sploh ne bi bilo mogoče predlagati nepremičninske izvršbe, in sicer v višini 5000 evrov. Po drugi strani so upoštevali vse neumnosti, ki so jih pri spreminjanju te zakonodaje predlagali zunanji strokovnjaki, čeprav se je v praksi pokazalo, da ljudje iz pisarn ne morejo pisati zakonov, ker so neživljenjski," je prepričan Ravnak, ki se še vedno zavzema za čimprejšnjo spremembo zakona.
Podobno meni tudi dr. Dragica Wedam Lukić, profesorica na ljubljanski pravni fakulteti in nekdanja ustavna sodnica, ki pravi, da bi bila v podobnih primerih izvršba na nepremičnine smiselna le v primeru, če bi se izkazalo, da dolžnik nima prav nobenih drugih sredstev. "Že za sodišče bi bila takšna izvršba bolj enostavna," poudarja pravna strokovnjakinja, ki je spregovorila tudi o spodnji meji dolga, do katere bi bilo po njenem mnenju še smiselno predlagati nepremičninsko izvršbo. "To je sicer težko opredeliti, vendar pa bi lahko izhajali na primer iz postopka pri sporih majhne vrednosti. Pri tem postopku je meja določena pri 2000 evrih, tako da bi mogoče lahko bila enaka tudi za izvršbo na nepremičnine," razmišlja Wedam-Lukićeva, ki pojasnjuje tudi, zakaj takšna omejitev v zakonodaji doslej ni našla mesta. "Stari zakon iz leta 1930 je imel takšno omejitev, neki minimalni znesek, nato pa že jugoslovanski zakon o izvršilnem postopku omejitve ni več imel. Ko so pripravljali slovenski zakon, so to enostavno prepisali, moramo pa se zavedati, da v jugoslovanskih časih izvršba na nepremičnine ni imela takšnega pomena, kot ga ima danes. Lastnina nepremičnin je bila precej omejena, lastnik stanovanja, ki je v njem tudi živel, pa je bil zelo zaščiten, saj je to pravico do bivanja ohranil tudi v primeru izvršbe. Prav zato se takšna zasedena stanovanja in hiše praktično niso mogli prodati," pojasnjuje nekdanja ustavna sodnica.
Država ne razmišlja o povzročitvi socialnih problemov
O težavah z izvršbami, ki predstavljajo zadnjo pot, po kateri lahko upnik pride do svojega denarja, je bilo v zadnjih letih veliko slišati, zato se v zvezi s tem postavlja samoumevno vprašanje, zakaj odgovorni ne naredijo dovolj, da bi se stanje izboljšalo. Ravnak meni, da na pravosodnem ministrstvu morda ni bilo pravih ljudi ali pa preprosto ni bilo politične volje za kaj takšnega. "A še precej pomembneje od tega je dejstvo, da na državni ravni očitno sploh ne razmišljajo o številnih socialnih problemih, ki jih povzročijo s tem, ko nekdo zaradi tako nizkega dolga na koncu postane brezdomec. O teh stranskih učinkih zakonodaje odgovorni očitno ne razmišljajo, takšno stanje pa je verjetno rezultat najbrutalnejšega kapitalizma, v katerem smo se znašli, ko se nič ne gleda na življenjske težave ljudi," je brez dlake na jeziku Ravnak, ki pri podobnih primerih, kot je zgodba družine Vaskrsić, pogreša predvsem več zdrave kmečke pameti.
S podobno nelogičnimi in neživljenjskimi primeri se je že srečal tudi sam, spomni se denimo primera družine, ki so ji zaradi banalno nizkega dolga zarubili stanovanje, tako da so morali na koncu živeti v socialnem stanovanju. "In namesto da bi država z ureditvijo tega področja pomagala ljudem, da se sploh ne bi mogli znajti v takšni situaciji, je v omenjenem primeru plačala nekje med 20.000 in 30.000 evri, da je ta družina naslednja leta živela v socialnem stanovanju. Torej si je s tem celo naredila ogromne stroške, denar pa je šel seveda iz žepa davkoplačevalcev," ogorčenja ni mogel skriti Ravnak. Težava znova tiči v zakonodaji, saj je pri izvršbi na podlagi sodbe sodišča njen način odvisen od upnika. Ta namreč predlaga, na katera dolžnikova sredstva naj seže sodišče. "Kolikor sem seznanjena, imajo na ljubljanskem sodišču več primerov, ko dolg ne znaša niti 100 evrov, pa je upnik predlagal izvršbo na nepremičnino. Po mojem mnenju razlog tiči v psihologiji, saj upnik misli, da bo s takšnim predlogom dolžnika ustrašil, tako da bo ta dolg poravnal," pojasnjuje Wedam-Lukićeva.
Izvršb je vedno več
Pri podobnih zgodbah se v zelo nehvaležnem položaju večkrat znajdejo tudi izvršitelji, ki morajo izvršiti odredbe sodišč. Če namreč sodnik napiše sporno odločbo, na ravnanje izvršitelja to ne sme vplivati, saj jo mora izvršiti v vsakem primeru, nam je povedal izvršitelj Franko Slavec, ki ima svojo pisarno v Kopru. Na svojo delovno mizo je že dostikrat dobil primere, podobne družini Vaskrsić, saj so ljudje ostali brez stanovanj zaradi podobno nizkih dolgov. "Veliko je bilo primerov, ko ljudje niso plačali stroškov ogrevanja, denimo v višini 80 evrov, dobavitelj kot upnik pa je nato zaradi dolga terjal prodajo stanovanja, kar so morala sodišča dovoliti, ker je takšen pač zakon," svoje izkušnje opisuje Slavec. Njegova pisarna mora po službeni dolžnosti v zadnjem obdobju izprazniti povprečno dve stanovanji na teden, pri čemer gre dostikrat ravno za stanovanja, ki so bila prodana na dražbi, a jih dolžnik potem noče izprazniti.
Izvršb je po njegovi oceni vedno več, ker se pozna, da ljudje preprosto nimajo denarja. A po drugi strani pritrjuje mnenju, da se znajo mnogi tako radikalnemu ukrepu spretno izogibati tudi zelo dolgo. Tisti, ki ima dobro pravno pomoč, se bo izvršbi zagotovo izognil, medtem ko najkrajšo običajno potegnejo laiki, ki nimajo ustrezne pomoči ali pa si zanjo niti ne upajo prositi. "Vedno, ko pride do pompa zaradi kakšnega izpostavljenega primera in se vsi sprašujejo, kako je to mogoče, se namreč pozneje izkaže, da je bilo v postopku ogromno nekih napak, ključni del odgovornosti za neljube zaključke takšnih zgodb pa je mogoče večinoma pripisati predvsem nevednosti ljudi," pravi Franko Slavec.
