Tudi njena današnja zgodba je posebna. Odločila se je za redovništvo oziroma posvečeno življenje, se namesto v visoke pete in modna oblačila oblekla v belo-rjavo oblačilo, le samostan je zamenjala za reševalno vozilo. Kot zdravnica urgentne medicine v zdravstvenem domu Nova Gorica prestreza klice na pomoč. Prometne nesreče, padci, poškodbe, zamašeni katetri, neznosne bolečine onkoloških bolnikov in stiskanje v prsih. Njena ambulanta je reševalni avtomobil. Bolj kot samo delo, kjer pogosto štejejo sekunde, se ji zdi naporno čakanje na klic.
»Nenehno si v pričakovanju, kdaj bo pozvonilo in kam boš moral iti. Sprašuješ se, ali boš znal vse prav narediti, ali boš pravilno reagiral, ali boš kličočega pravilno razumel. Vse to se ti takrat mota po glavi in ne najdeš pravega miru, da bi lahko v roke vzel knjigo ali prebral kakšno strokovno literaturo,« je med pogovorom iskreno spregovorila o svojih strahovih. Predvsem ob nočnih dežurstvih jo spremlja skrb, da v utrujenosti telesa ne bo slišala, kaj ji glas na drugi strani pripoveduje. Včasih je treba resnično hitro ukrepati, včasih kdo pokliče, ker ima »že« tri dni vročino. Z leti se je že naučila, da mora tudi slednjemu posvetiti vso svojo pozornost.
Med oživljanjem ne moli
Ko se po dvanajsturnem delavniku delo na urgenci zanjo konča, se pozno zvečer ali zgodaj zjutraj vrača na Kras, kjer skupaj s sestro Matejo živita Bogu posvečeno življenje. Do nedavna sta živeli v redovni skupnosti reda manjših sester svetega Frančiška. Redovnica v medicini? »Kakor koli se to zanimivo sliši, so ljudje pogosto razočarani. Ne mešam stvari,« se nasmehne. Med oživljanjem poškodovanega v nesreči ne moli molitve za umirajoče. »Ah, kje pa, kdaj pa imam takrat čas razmišljati še kaj drugega, kot se zgolj boriti za človekovo življenje. Ne rečem pa, da pozneje, če pacient umre, tega ne doživljam drugače kot nekdo, ki ni veren. Prav tako si mislim, da me ne bo konec, če bom po končanem delu prizadetim rekla kakšno spodbudno besedo,« se nasmehne. Mnogi njeni pacienti niti ne vedo, da živi posvečeno življenje. V službi ni oblečena v belo-rjavo redovno obleko in ne nosi križa.
Kot otrok je bila veliko po bolnišnicah in prepričana je, da se je prva ljubezen do zdravstva zgodila že takrat. Nato je po osnovni šoli prišel čas za poklicni razmislek. »Na sprejemnih izpitih za zdravstveno šolo v Celju me je eden od profesorjev zelo osebno vprašal, kaj si želim v življenju. Pa sem mu odvrnila, da nisem prav zelo pametna in da bom verjetno izbrala kar skrajšani program za strežnico. 'Prav', je dejal, 'a kaj si ti želiš?' Pa sem znova odvrnila, da če mi bo šlo dobro, bom potem šla za medicinsko sestro,« se spominja. Profesor seveda še vedno ni odnehal in tako mu je po naštevanju vseh vmesnih stopenj vendarle priznala, da si želi postati zdravnica. »Pogledal me je čez mizo in dejal: 'Potrudi se, pa boš lahko vse, kar si želiš.'« pripoveduje. Stavek jo je globoko zaznamoval in zagotovo pripomogel tudi k temu, da je danes zdravnica.
Klic Boga je sprva zanikala
Med študijem je začela zoreti tudi odločitev za posvečeno življenje. »Že kot otrok sem čutila oziroma vedela, da me Bog kliče. Tega me je bilo zelo strah, želje sem si vedno znova zanikala in si prigovarjala, da bom imela družino. V študentskih letih pa sem iz tega upiranja in zanikanja prišla do spoznanja, da si tega vendarle želim. To je težko povedati z besedami. Na koncu sem tudi vedela, da se ne bom poročila, da se bom priključila kakšnem redu, če se bom v njem prepoznala, ali pa živela sama,« razloži.
V tretjem letniku medicinske fakultete je, ko se ji je ustavilo na celi črti in ko se ji je zdelo, da ne sodi tja, za nekaj mesecev odšla delat kot medicinska sestra v klinični center. Po desetih nočnih dežurstvih se je vrnila na fakulteto. Podobno je nato pred študijskimi obveznostmi in osebnimi razočaranji »pobegnila« h klarisam. Živela in delala je z njimi. Osem ur molitve, osem ur dela in osem ur počitka. A se ni prepoznala v tem. »Tja ne moreš zbežati, biti moraš poklican,« danes veliko bolj zrelo gleda na takratne odločitve. Po končani fakulteti se je nato še zadnjič poskušala v tišini in za leto dni odšla v samostan. »Takrat sem ugotovila, da bi se lahko tudi poročila,« se smeje danes. V zaprto redovništvo enostavno ni sodila.
Ni si želela zagreniti življenja
Kot študentko jo je mikala ginekologija, še bolj porodništvo. A mimo tega ne moreš, ne da bi šel skozi splave, kontracepcijo in stvari, ki jih krščanska vera ne podpira. Lahko bi uveljavljala ugovor vesti, a čeprav tedaj še ni živela posvečenega življenja, se je odločila, da sebi in drugim ne bo grenila življenja. »Rekla sem si, da vendarle ostaja še toliko različnih področij, kjer se bom lahko prepoznala in ne bom vsakodnevno v dilemah,« pravi danes.
V urgentni medicini teh dilem nima. Verska pripadnost ni merilo, ali bo nekomu dala zdravilo ali ne. »V medicini so določena pravila, v religiji tudi. Med njima vidim predvsem spoštljiv odnos,« je jasna.
Pritegnil jo je zgled svetega Frančiška Asiškega, ki je pomagal ubožnim in bolnim. Tudi sama se je zato zavezala življenju v uboštvu in dajanju pomoči ubogim. »V današnjem času to ne pomeni, da hodiš razcapan okrog, ampak da živiš v solidarnosti z ljudmi, ki nimajo veliko,« pripoveduje. »Uboštvo tudi ni v tem, da si ne privoščiš šampona za lase, ne gre pa skupaj, da ima nuna najboljši avto ali telefon od vseh,« doda.
Uboštvo je danes zanjo predvsem to, da na tisto, kar imaš, nisi posesivno navezan, ampak si pripravljen to deliti. In da si cene in lastne vrednosti ne dviguješ s tem, kar imaš navzven, temveč s tem, kar si sam v sebi. Spominja se, kako so si v skupnosti pred časom skupaj z drugimi sestrami zadale, da bodo živele brez mobitela, samo z enim računalnikom in dvema avtomobiloma. »Ni šlo, ena je cel teden porabila za to, da nas je prevažala naokrog. Bilo je nečloveško,« se nasmeji.
Svoje poslanstvo pomoči ubogim je našla v skrbi za ponesrečene in bolne. Sprva je za nekaj časa kot splošna zdravnica prevzela ambulanto družinske medicine v odročnem Čepovanu, kamor nihče od zdravnikov ni hotel. Takrat je spoznala, kako je lahko družinska medicina lepa, a hkrati trpka. Nato je odšla delat v urgentno medicino. »Eden od mojih razlogov, zakaj sem naposled izbrala urgentno medicino, je bil strah, da se nikoli v življenju ne bom mogla zapomniti vseh pravil, ki jih postavlja zdravstvena zavarovalnica. Vse drugo bi še šlo, a ko bom jaz z vsemi temi pravili?« potarna, da je družinski zdravnik danes zelo obremenjen z administracijo in pravili. To mu jemlje širino in toplino za pristen odnos s pacientom, ki bi mu včasih rad povedal še kaj drugega kot le o svoji angini.
»Zdravniki so se znašli med dvema ognjema. Na eni strani pritiskajo bolnišnice in urgentni centri, na drugi zavarovalnica s svojimi pravili. Zato je danes tako težko družinskim zdravnikom,« razmišlja.
Ob koncih tedna in ko ni v službi, skupaj s frančiškani pripravlja delavnice za družine in pare, zelo obiskana je njihova priprava za mladoporočence. Tatjana prizna, da verjetno ni takšna, kot bi jo pričakovali od družbe redovnic in redovnikov. »Hvaležna sem, da hodim v službo, da sem v stiku z ljudmi, da vidim, kako ljudje živijo, kako se trudijo in kaj je normalno,« namigne, da je ljudi življenja težko učiti izza zidov samostana.
