Vodstvo fakultete za upravo, ki večinoma izobražuje bodoče državne uradnike in javne uslužbence, je Tadejo Rozman k sodelovanju povabilo, da bi izboljšala njihove jezikovne sposobnosti. Naša sogovornica opaža, da se na fakulteto vpisujejo študentje z zelo različnim obvladovanjem jezika. Kasneje, ko bodo zaposleni, pa bo razumljivost njihovih dopisov, odločb, uradnih mnenj za državljane ključna. Če stranka v uradnem postopku ne more razumeti, kaj ji uradnik sporoča, je njen odnos z državo ogrožen. To se je še posebej izkazalo med epidemijo, ko so ljudje soočeni z množico zapletenih odlokov oziroma prepovedi, ki jih – tudi zaradi površnega zapisa – ni mogoče razumeti. Od tega, ali je javni uslužbenec sposoben sestaviti dokument, ki za državljane in prebivalce ni popolna uganka, je odvisno tudi delovanje demokracije.
Na fakulteti za upravo imate pomembno nalogo: dvigniti raven znanja slovenskega jezika pri študentih, bodočih uslužbencih. Kaj je bil povod za to?Na fakulteti so želeli okrepiti slovenistiko, predvsem zato, da bi bili diplomanti naše fakultete v svojem profesionalnem življenju usposobljeni za uspešno, učinkovito jezikovno delovanje. Na fakulteti za upravo so slovenščino sicer poučevali že v preteklosti, potem pa nekaj časa v zelo omejenem obsegu. Vodstvo fakultete je presodilo, da bi jezikovne vsebine študentje, ki bodo službovali na upravnih enotah, državnih uradih ali kjerkoli drugje, vendarle potrebovali. Zlasti potrebujejo več znanja na področju poslovno-uradovalnih besedil.
Kaj konkretno je treba izboljšati? Znanje slovnice, postavljanje vejic in rabo rodilnika, ali temeljno sposobnost napisati tisto, kar ima v mislih?Izboljšati je mogoče vse. Primanjkljaj opažam denimo pri študentih visokošolskega programa uprave, ki se izobražujejo za poklic tajnikov, poslovnih sekretarjev, upravnih delavcev. Težave imajo s pravopisom in slovnico, velik izziv pa predstavlja tudi pisanje besedil, ki imajo glavo in rep. Hkrati morajo osvojiti značilnosti uradovalnega in strokovnega pisanja.
Delodajalci nam sporočajo, da imajo nekateri težave že s pisanjem najosnovnejših dopisov. Ves delovni dan pišejo kratko uradno pismo, ker se v pisanju ne znajdejo. Zato jih moramo naučiti konvencij pisanja, na primer, kako je treba podatke izbrati in jih v besedilu urediti. Ob tem pa morajo osvojiti še stilistiko. Pisati morajo jedrnato, jasno, natančno. Besedila se učimo krajšati, hkrati pa pazimo na to, da ne bi ostali ujeti v jezikovne obrazce. V uradovalnem pisanju je veliko stalnih jezikovnih oblik, ki jih hitro osvojimo. Vendar moramo biti sposobni v različnih komunikacijskih situacijah tudi preseči te vzorce, saj niso vedno primerni. Za doseganje jezikovne izurjenosti je treba veliko vaditi, veliko pisati, se popravljati in razmišljati o tem, kdaj in zakaj je določena ubeseditev primernejša. Marsikdaj je stil pisanja sicer stvar okusa. A profesionalna skupnost ima določena jezikovna pričakovanja, pa tudi med nestrokovnimi naslovniki lahko jezikovno slabo in stilno neobičajno besedilo vzbudi nezaupanje, dvom v legitimnost sporočila, profesionalnost avtorja…
Pri tem vsi pisci besedil, tudi dobro izurjeni slovenisti, potrebujemo povratne informacije. Dobro je, da besedilo prebere še nekdo drug in avtorja opozori na kakšno napako ali nejasnost, ki je sam ni opazil. Pisec se v svojih mislih počuti domače in praviloma se mu zdi, da je v pisanju zapisal natanko to, kar je nameraval povedati. Ko pa to prebere še nekdo drug, lahko opozori na morebitno nejasnost ali dvoumnost. S študenti pregledujemo tudi primere manj razumljivih besedil. Spoznati morajo, kako pomembno je, da bralec razume sporočilo. Zato je pri pisanju zelo pomembno, da imajo pred očmi človeka, ki bo besedilo bral.
Se lahko zgodi, da je uradnik sicer ustrezno jezikovno usposobljen, a njegov dopis ni razumljiv za »navadnega človeka«?To je pogost pojav, ki ga je prepoznala tudi Evropska unija. Razumevanje je pomembno s stališča zaupanja v institucije, hkrati pa omogoča aktivno državljanstvo. Zato ni pomembno samo, da se slovenščina v EU uporablja, ampak tudi, da je ta slovenščina jasna, razumljiva širokemu krogu ljudi. Evropski žargon je sicer že dolgo tarča kritik, da je to birokratski jezik, ki ga le malokdo razume.
Je nastajanje birokratskega žargona sicer neizbežno? Je težnja vsakega jezika določene skupnosti, da postaja vse bolj »zaprt«?Da, to je pravzaprav funkcionalno, saj omogoča, da z manj besedami povemo več. Vendar to velja le za pripadnike skupnosti, drugim pa povzroča težave pri razumevanju. Podobno je s pravnim jezikom, ki mora biti zelo natančen. Ampak besedila, ki določajo obveznosti in pravice državljanov, nestrokovnjakom zaradi tega ne bi smela biti nerazumljiva.
Oblast med epidemijo izdaja množico težko razumljivih odlokov. Znan je denimo primer odloka o pogoju PCT na bencinskih črpalkah, ki je bil v eni od povedi tako zelo nerazumljiv, da so morala podjetja prositi ministrstvo za gospodarstvo za razlago. Kako zaščititi ljudi pred tem, da ob branju odlokov ne vedo, ali morajo izpolnjevati PCT, nositi masko, oditi v karanteno?Na položajih bi morali biti jezikovno kompetentni ljudje. Morda bi bilo dobro vzpostaviti sistem sistematičnega jezikovnega preverjanja odlokov. Če besedilo preveri več ljudi, je verjetneje, da je napisano, kot je treba. Problem je tudi naglica. Če predpisi nastajajo na hitro, se lažje zgodi napaka.
Na splošno pa menim, da bi morale univerze poskrbeti za to, da bi bili diplomanti ob koncu študija dovolj jezikovno usposobljeni. Sposobni bi morali biti zaključno delo napisati brez pomoči lektorja. Splošno pričakovanje fakultet, da bodo študentje dali diplomo na koncu še v lekturo, se mi zdi v nasprotju s ciljem, da izobražujemo jezikovno kompetentne strokovnjake, ki bodo v poklicnem življenju znali jasno komunicirati.
Ali je odnos do jezika tudi vprašanje vrednot? Slovenski jezik je kot del identitete slovenskega naroda sicer visoko cenjen.Bolj bi se osredotočila na vprašanje, kakšne izkušnje so ljudje pridobili pri pouku slovenščine v šoli. Vsa leta so jih opozarjali predvsem na napake, zato se mnogi niti ne čutijo usposobljene za pisanje in so pri pisanju pogosto v krču. Morda tudi zato, ker so uzavestili, da moramo na slovenščino paziti, jo negovati. Hkrati pa ljudje radi komentirajo pisanje drugih. Mnogi so prepričani, da je tisto, kar so se nekoč naučili, edino pravilno. Vendar jezik ni sestavljen zgolj iz »prav« in »narobe«. Ni črno-bel, v jeziku je mnogo barv. Zato bi bilo prav, da se ga naučimo uporabljati na prožen način. Ali če nadaljujem z barvno metaforiko: vsak odtenek ni za vsakogar in tudi ne za vsako priložnost.
Kakor je razvidno iz portala Jezikovna Slovenija, ki ga urejate, je jezik vendarle ena od prioritet slovenske države. Ste z uradno jezikovno politiko zadovoljni?Jezikovna politika je opredeljena v resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko, v kateri so določeni ukrepi za naslednjih pet let. Vendar za oblast to ni obvezujoč dokument in tudi marsikatere naloge iz prejšnje resolucije niso bile realizirane. Jezikoslovci menimo, da je državne podpore za naše področje seveda premalo, saj kot raziskovalci vidimo mnogo razvojnih potencialov. V zadnjih letih je bilo sicer s pomočjo državnega financiranja narejenega veliko. Ne nazadnje tudi Jezikovno Slovenijo, v okviru katere med drugim izvajamo svetovanje o jezikovnih pravicah in dolžnostih, financira ministrstvo za kulturo. Žal je financiranje le projektno, ne stalno. Pomembno se mi zdi vlagati v razvoj prosto dostopnih jezikovnih virov, kot so uporabnikom prijazni slovarji, zanesljivi prevajalniki in digitalna orodja, ki bodo omogočila učinkovitejši jezikovni pouk ali na primer olajšala sporazumevanje skupinam, ki imajo zaradi različnih oviranosti specifične sporazumevalne potrebe. Tega ne moremo prepustiti digitalnim korporacijam, kapitalu, saj jezikovne kompetence ne smejo postati privilegij bogatih. Ob skrbi za slovenščino pa ne pozabimo, da Slovenijo bogatijo tudi osebe, ki jim slovenščina ni prvi jezik, in da znanje več jezikov omogoča večji dostop do znanja, konkurenčnost družbe in strpno sobivanje v sodobni večkulturni stvarnosti.
