Zakon o mednarodni zaščiti v 10. odstavku 9. člena določa, da morajo svetovalci za begunce ministrstvu razkriti informacije o prosilcih za azil, ki jih pridobijo v postopku. Ta določba, ki posega v zaupnost med pravnim zastopnikom in stranko, je dobila novo pravno dimenzijo. Pravnica Urša Regvar iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) je zaradi nje novembra lani namreč vložila tožbo na evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), v postopek pa se je s stransko intervencijo v petek vključila tudi varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek.
Izjema v pravnem sistemu
Kaj sporni člen pomeni v praksi? Svetovalec za begunce mora ministrstvu za notranje zadeve posredovati informacije, ki jih je v postopku prejel od svoje stranke. Če tega ne stori, ga lahko minister za pravosodje razreši. Med drugim gre za podatke o identiteti prosilca, njegovih dokumentih, starosti ali okoliščinah, ki bi lahko vplivale na priznanje mednarodne zaščite. To pomeni, da svetovalec ni več zgolj zastopnik interesov svoje stranke, temveč v določenem delu tudi posrednik informacij državi.
Po oceni Urše Regvar takšna ureditev posega v samo jedro pravice do zasebnosti, ki vključuje tudi zaupnost komunikacije med stranko in pravnim zastopnikom. »Prosilci za zaščito so edina kategorija strank v sodnih postopkih, ki se jim ta pravica odreka,« opozarja. Sistem ima v Sloveniji posebno težo, saj pravno pomoč prosilcem za mednarodno zaščito praviloma zagotavljajo prav svetovalci za begunce, ki jih imenuje država. Gre za obliko brezplačne pravne pomoči, saj si večina prosilcev odvetniškega zastopanja ne more privoščiti. V praksi to pomeni, da prosilci pogosto nimajo realne alternative: bodisi sprejmejo takšen način zastopanja bodisi ostanejo brez učinkovite pravne pomoči. Prav zato obveznost razkrivanja informacij neposredno vpliva na zaupanje med prosilcem in njegovim zastopnikom. Če obstaja možnost, da bodo ključne informacije posredovane naprej, se lahko prosilci odločijo, da določenih dejstev sploh ne razkrijejo, kar pa lahko oslabi njihovo pravno pozicijo v postopku, meni Regvarjeva.
Na pobudo skupine poslancev državnega zbora je o tem že presojalo ustavno sodišče, ki neskladnosti z ustavo ni ugotovilo. Junija 2025 je namreč odločilo, da zakonska dolžnost svetovalca sicer posega v pravico do zasebnosti, a ne čezmerno, saj preprečuje zlorabo postopka in varuje namen preverjanja upravičenosti do zaščite.
Precedens z možnimi širšimi posledicami
Stališčem Urše Regvar se pridružuje tudi varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek, ki je v postopku pred ESČP v petek vložila stransko intervencijo. Opozarja, da brez zaupne komunikacije med stranko in pravnim zastopnikom dejanski dostop do sodnega varstva ni mogoč, takšno zaupnost pa varuje tudi 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Prosilci za azil so po njeni oceni v posebej ranljivem položaju, zato bi morali uživati še toliko večje varstvo. Če vedo, da lahko njihov zastopnik informacije posreduje državi, se lahko vzpostavi nezaupanje, ki neposredno slabi kakovost pravne pomoči. Brez odprte komunikacije pa učinkovita obramba ni mogoča. Varuhinja opozarja tudi na neenako obravnavo. Prosilci, ki si lahko privoščijo odvetnika, uživajo polno zaupnost odnosa, medtem ko so tistim, ki so odvisni od sistema svetovalcev za begunce, to pravico delno odvzeli. Takšna razlika po njeni oceni odpira vprašanje diskriminacije.
Pomembno je še poudariti, da lahko v sodnih postopkih pravno zastopanje praviloma opravljajo zgolj pravniki z opravljenim pravniškim državnim izpitom, medtem ko ta za svetovalce za begunce ni nujen. Tako so prosilci pogosto vezani na sistem, v katerem veljajo drugačna pravila, tako glede zaupnosti kot glede pogojev za opravljanje zastopanja.
ESČP je primer uvrstilo med tako imenovane zadeve z večjim vplivom, kar pomeni, da lahko pomembno vpliva na razvoj prava človekovih pravic. Odločitev sodišča bo zato presegla slovenski okvir. Urša Regvar pa še opozarja, da sporna ureditev ustvarja nevaren precedens. Ne gre zgolj za vprašanje azilnega prava, temveč za možnost, da država začne oblikovati skupine posameznikov, ki v sodnih postopkih ne uživajo enake ravni varstva kot drugi. »Bojazen je, da bi se takšna praksa razširila še na druge skupine ljudi ali tudi drugje po Evropi,« poudarja.
Stransko intervencijo so napovedali tudi pri Svetu odvetniških zbornic in pravniških združenj Evrope (CCBE) in Evropskem svetu za begunce in izgnance (ECRE). Slovenija je imela čas za odgovor na tožbo do 9. aprila, kakšen je bil odgovor, za zdaj ni znano.