Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka: Krivi za nemoralo, vojne, podnebne spremembe in covid!

Letošnja parada je dvajseta in od prve se je veliko spremenilo, a tudi zato, da je marsikaj lahko ostalo isto. Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka od osemdesetih let naprej, je izvrstna seizmografinja tako slovenskega boja za pravice LGBT-oseb kot širjenja homofobije in sovraštva, individualnega, družbenega in predvsem političnega.

Parada je nedvomno pomemben moment v našem aktivizmu. Ta je sicer veliko starejši, medtem ko je parada do leta 2000 za nas veljala za skorajda sanjski koncept. Hodili smo na parade v Berlin in na Dunaj, doma pa je prevladala bojazen: tam nas bo kakšnih deset, ki smo že tako ves čas izpostavljeni, drugih pa ne bo, to nima nobenega smisla. Potem pa se je zgodilo, da so se naše želje povezale z željami društva Afriški center, ki se je uprlo diskriminaciji in nestrpnosti do temnopoltih, in Društva YHD (Youth Handicapped Deprivileged), in takrat smo si rekli: V bistvu pa zmoremo! Ta prva povorka je bila zaradi kombinacije rasizma in homofobije zelo politična, imenovali smo jo Obvoznica mimo nestrpnosti: pohod proti homofobiji. Takrat je dozorelo širše spoznanje, da se je treba upreti vsem vrstam sistemskega in družbenega nasilja nad manjšinami. Istega leta, malo pred našo akcijo, se je zgodil poskus parade v Beogradu, ki je bil grozljivo krvav.

Kasneje so se ti različni boji osamosvojili, naš projekt se je poimenoval parada in je bil namenjen LGBT-skupnosti ter našemu družbenemu položaju. Rasizem in druge oblike neenakosti so sicer občasno tudi tematika znotraj naših parad, ker pač vsi trčimo ob vprašanje različnih identitet. A parada je imela še druge cilje, zelo pomembna je bila v smislu vidnosti – postali smo vidni, kar je sicer pomenilo tveganje, a je bilo hkrati osvobajajoče. Zdaj pride na parado na stotine LGBT-ljudi, ki jih sicer nikjer ne vidiš, kar pomeni, da je manj strahu pred izpostavljanjem, pred tem, da te bo na fotografiji prepoznal sosed in boš imel potem težave.

Gotovo, zdaj se na prostorih bivše Jugoslavije aktivizem začne prav s parado. Tako je bilo v Črni gori, Prištini, Sarajevu, in to me je vedno navdušilo.

Vsekakor, tudi zato, ker razen Beograda niso imeli te aktivistične zgodovine iz osemdesetih let, ki je v Sloveniji zaobjela tako politične kot feministične in homoseksualne zahteve.

V osemdesetih letih je bila civilna družba aktivna in povezana, demokracija in enakost nista bili prazen čvek. Okolica je bila sicer negativno nastrojena, ampak tradicionalizem takrat ni imel omembe vredne moči.

Meni je bil Magnus takrat izredno pomemben, v disku Amerikanec sem sploh prvič v življenju videla geje, ki tega niso skrivali. Ta njihova svoboda in občutek varnosti sta bila zame fascinantna. Žensk je bilo tam malo in Magnus nas je vabil, naj se pridružimo, a očitno je bila ta pot za nas drugačna. Lilit se je bolj posvečal feminizmu, a je v njegovem okviru nastala tudi lezbična sekcija.

To drži, v prvi vrsti so bili žrtve nasilja res moški, lezbijkam pa ti nasilneži dejansko ne priznavajo identitete, tudi zato, ker so bile vedno praktično »nevidne«, medtem ko so imeli geji že od nekdaj svoje »štrikplace« v temnih kotih parkov, obiskovali so klube v tujini itn. Lezbijke so bile manj povezane, niso hodile v določen predel parka, da bi dobile partnerke, kot geji. Ženske tega enostavno ne počnejo.

To je zanimivo vprašanje, na katerega niti ne znam prav dobro odgovoriti, dejstvo pa je, da so se tudi drugod skrite gejevske skupnosti oblikovale prek teh zbirališč. Bila sem v Ulan Batorju in tudi tam so mi povedali za park, kjer se dobivajo geji. Morda je razlog v tem, da so bili geji večinoma poročeni in je bila dejansko samo seksualnost tista, ki ji je bilo treba zadostiti na hitro, na relativno varnem prostoru in brez zadržkov. Lezbijke so se v glavnem našle preko malih oglasov, tudi poročene. Na politični ravni imamo tako z geji sicer povsem iste zahteve, druge stvari pa so popolnoma drugačne, še vedno smo ženske…

Ne druge, tretje. Kot ženske smo druge, kot lezbijke pa še eno stopnico nižje, zato imamo tudi drugačne načine postavljanja v svetu in smo logično povezane s feminizmom, ker nas ta ključno zadeva. Brez enakosti spolov nimamo nobene možnosti, gejem pa tega boja ni treba izboriti. Za nas je bilo prelomno, ko je Mojca Dobnikar v osemdesetih letih odšla v Berlin na raziskavo in jo je tam sprejela neka feministka, ki je bila po naključju tudi lezbijka. In takrat se ji je posvetilo, da morata ta dva boja potekati skupaj. Odpor do feminizma je bil tiste čase zelo izrazit, v odnosu do lezbištva pa je prej vladalo nekakšno nelagodje. Te situacije smo se ves čas zavedale, ves čas je bilo jasno, da bi vsakršen razkol škodil obojim, koristil pa tistim, ki jim ni do enakih pravic. Lezbična sekcija se je tako zgolj začela ukvarjati še z našimi specifičnimi težavami, ki so, kot se je pokazalo, pestile tako mlajše kot starejše ženske. Starejše lezbijke si niso upale priti med nas, mnoge so se ustavile že zato, ker smo se odkrito označile za lezbijke. To, da se neka skupina imenuje kar »lezbična«, se jim je zdelo preveč radikalno…

Da, besede niso prenesle, ker so se bale, da bo jezila ljudi in jim povzročila težave: bodimo tiho in se družimo v zaprtih krogih. Stigma je bila seveda vedno navzoča, pod raznimi oznakami, a tisto, kar je bilo mnogim nerazumljivo, je bilo ravno to, da smo me prevzele nadzor nad svojimi življenji ravno z razkritjem, s poimenovanjem, ki ničesar ne zamegljuje. In to smo lahko naredile, ker so nam v Ljubljani, edinem mestu ne le v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji, osemdeseta leta prinesla toliko svobode in nam dala toliko moči, da smo zmogle neko kljubovanje, neko trdnost, aktivni individualizem. Ta odločnost nam je še kako prav prišla kasneje. Brez teh izkušenj bi bila jaz danes zgolj »EU lezbična aktivistka«, kot temu rečem, previdnost, pravila, strategije in – ja – ohcet! Prvič sem videla, da se je ta široka, skrita LGTB-skupnost angažirala ravno ob vprašanju gejevske poroke. Ker naj bi nam ta znucan obred prinesel potrdilo, da smo normalni? Enake pravice ja, ampak enaki obredi, skomercializirani šovi? Ne, hvala. Vsakdo naj ima možnost, da se poroči, ni pa to vrhunec intimnega odnosa, niti političnih prizadevanj.

Dejstvo je, da so desničarji predvsem tisti geji in lezbijke, ki se niso razkrili, zato v njihovih krogih vzdržujejo imidž »normalnosti«. Ti so tudi proti paradam. Eden mi je nekoč rekel, da je proti vsem paradam, tudi vojaškim. Halo! To je tipična manipulacija nekoga, ki laže sam sebi, ki se boji razkritja, ker to pač prinaša tveganja. Vojaška parada je demonstracija grobe sile. Naša parada je boj za enakost. Če ta boj koga iritira, ima problem on, ne mi. Gre torej za neko čudno nedoslednost. Tudi v cerkev nekateri hodijo, četudi niso nujno verni, zaradi družine, pravijo, kot da bi se morali na neki način odkupiti. Kam pa med mašo pospravijo vednost o tem, kar je Cerkev počela ob referendumu, o grmadah, ki so jih stoletja pripravljali za nas, pa ne vem. Vsak obisk cerkve to grmado podpira, ne glede na to, za kakšen cerkveni obred gre.

V osemdesetih letih se je vsekakor zdelo, da je zgolj vprašanje časa, kdaj bodo dosežene tudi vse pravice, a z osamosvojitvijo se ni nič spremenilo, gotovo ne na bolje. Prišlo pa je že prvo razočaranje, in sicer v zvezi s tem, da v členu ustave med osebnimi okoliščinami, za katere velja prepoved diskriminacije, ni bila izrecno navedena tudi homoseksualnost. Takrat se je že videlo, kam se bo Slovenija obrnila. Vsi so nam zagotavljali, da eksplicitno navajanje ni potrebno, da gre za minorno zadevo… Čeprav smo se v okviru tedanjega Roza kluba angažirali, nam ni uspelo.

Po naši krivdi, vsekakor, vsega smo krivi! Za nemoralo, vojne, podnebne spremembe in covid. Skoraj 30 let po osamosvojitvi enako kot v srednjem veku. Neverjetno, kakšno moč nam pripisujejo!

Res je. Konec devetdesetih let smo dosegli omembo o nedopustnosti diskriminacije na podlagi spolne usmeritve v kazenskem zakoniku, potem smo dobili možnost tako imenovane registracije, zadnje pa je bilo priznanje partnerske skupnosti, ki pa še vedno ne zajema vseh tistih pravic, ki jih prinaša poroka heteroseksualcem.

Ne. Pri dedovanju ni avtomatizma, pravice do obiskov partnerja v bolnišnici in do informacij o stanju bolnega tudi nimamo, vse to je omejeno zgolj na »moža« ali »ženo«. Tudi možnosti posvojitve in umetne oploditve nimamo.

To se v primeru, da otroka rodi ena od partneric, rešuje tako, da ga druga posvoji; teh primerov enostranskih posvojitev je kar nekaj. Geji seveda te možnosti nimajo, običajna posvojitev pa jim tudi ni dovoljena. Nekateri so otroke posvojili v tujini in se je to potem reševalo posamično, splošne pravice do klasične posvojitve pa nimamo. Potem je tu še cela vrsta drugih ovir. Pred leti sva s partnerico želeli skupaj kupiti stanovanje; šli sva na banko, da bi odprli skupni račun in najeli kredit, a so nama rekli, da si nisva nič in da to ni mogoče.

Ja, nič. Morda se je zdaj na bankah že kaj spremenilo, morda smo zdaj že kaj, ne več nič.

Ljubljana je vsekakor najbolj odprta, to je videti tudi po mladih generacijah, ki so bolj sproščene in povsem normalno govorijo tudi o istospolnosti. Ljubljana Center je bila najbrž edino okrožje, v katerem smo na referendumu izglasovali pravico do tako imenovane gejevske poroke.

Res je, že pred parado so mariborski aktivisti prejeli veliko groženj, varovanje je bilo nujno, ker je Maribor zelo specifičen, tam dejansko vlada navijaško vzdušje, ki lahko hitro eskalira v resno nasilje. K sreči je bila parada relativno mirna. Zdaj imajo sicer javna srečanja pod imenom Maribor skozi rožnata očala, tudi literarne večere. No, nedavno sem bila v Slovenj Gradcu, saj se je tam skupina žensk odločila organizirati prvo koroško parado ponosa. In to je bilo čisto nekaj drugega kot Maribor, skoraj malo nadrealistično. Hodile smo po mestu, gledali so nas hudomušno, nihče nas ni ozmerjal, nekateri so se naredili, da ne vidijo, kar vidijo; suma summarum je bilo v redu. Morda je v manjšem mestu to celo lažje. Nekaj organizacijskih poskusov je bilo pred leti tudi v Celju in Kopru, a se iniciative niso obdržale.

Uf, ne vem, po mojem mnenju tega nikoli ne bo na celotnem območju. Takšno normalizacijo je za zdaj mogoče doživeti le na žepnih območjih, sama sem jo doživela v Londonu, še bolj kot v Berlinu. V Londonu so izražene pravice dosegle zelo visoko stopnjo. Teden ali dva pred parado organizirajo dogodke v zvezi s to temo po vseh javnih kulturnih institucijah. Napisi, ki opozarjajo na enakost, so povsod, tudi na podzemnih železnicah. Povsod so mavrične zastave in res imaš občutek popolne sprejetosti.

Parade so tam bolj praznovanje, pri nas pa še vedno v veliki meri boj za pravice. Takoj ko bi se nehale angažirati, bi šlo spet na slabše. Po eni strani je lezbična scena pri nas zelo močna, po drugi strani pa zelo ranljiva. In takoj ko ni vsebin in nekega lokala, fizičnega prostora, v katerem se lahko dnevno srečuješ, se ta varna mreža razgradi, skupnost uplahne in ostane zgolj virtualna, kar pa ne more zadoščati; ta je lahko le dobra vstopna točka. Prijateljske povezave enostavno niso dovolj, ker so potem mnogi prepuščeni naključju.

Tisti napad je bil resnično grozen. Zunaj jih je skupil Mitja Blažič, v lokal je priletela (navijaška) bakla, ki pa k sreči ni zagorela… Jaz sem takrat vodila literarni večer in vsi, ki smo bili notri, tega šoka ne bomo pozabili.

Obsodili so jih, a je sodba padla, starši so jim priskrbeli dobre odvetnike in eden je našel proceduralno napako: za primerjavo z DNK, ki so jo našli pred barom Open (in ki jih je pripeljala tudi do štirih drugih napadalcev), so uporabili DNK, ki je bila napadalcu odvzeta, ko je bil še mladoletni storilec. Sodba je padla, ker je po evropski zakonodaji treba DNK, odvzeto mladoletnemu storilcu, uničiti, da ga to ne bi onemogočalo v kasnejšem poštenem življenju. Tako je padla sodba za vse, ki so bili na prvi stopnji razglašeni za krive. In ki so nato od države iztožili še odškodnino za pripor.

Vsako leto na obletnico napada so njihovi somišljeniki razbijali šipe v lokalu Open, dokler je trajal sodni proces, tako da smo čeznje potem nalepile folijo, ki ob razbitju prepreči razsutje, saj bi to lahko koga poškodovalo. Na posnetku kamere smo videle, kaj se je ponoči dogajalo: dva mladoletnika sta tolkla po steklu kot blazna in nič razumela: zakaj se ne sesuje? (smeh)

Treba se je zavedati, da se to dogaja, kadar se v družbi, zaradi politikov in njihovega sovražnega govora ter hujskaštva, okrepi nastrojenost proti manjšinam, ko politiki posredno ali neposredno sporočajo, da za nekatera kazniva dejanja obstaja toleranca, če jih stranke prepoznavajo kot del svojega »programa«. Po napadu na Open so, tudi Sašo Peče in Ljudmila Novak, govorili, da izzivamo, da smo se sami napadli ali da je napad organizirala Katarina Kresal, ki je bila takrat ministrica. Po napadu na Open se je udeležila parade in tako demonstrirala svoje stališče. Po tem so se fizični napadi, običajni v noči po paradi ponosa, nehali.

In se ne zgodi nič.

Obstaja pa še en problem, ki se mu reče klasizem, se pravi vpliv socialnega statusa na razkritje istospolnosti. Revnejši se bojijo, da bodo s priznanjem izgubili še tisto malo možnosti, uspešni pa ostajajo v omari, da ne bi izgubili socialnih privilegijev. Tudi ko se ne skrivajo, ne vidijo, da jim je lažje kot drugim; danes še posebej transosebam. Zdaj je teh sicer več in ker se o tem tudi več govori, jim je nekoliko lažje, obstaja tudi zavod Transakcija, ki se eksplicitno ukvarja s to problematiko oziroma širšim vprašanjem spolov in nebinarnosti. Nekoč je veljalo, da je ključen operativni poseg, ki človeka spet umesti ali v a ali v b. Zdaj to ni več ključno, to so osebe v tranziciji, ki pa je lahko tudi stalno stanje. Gre za pravico do odločitve za katerikoli spol ali noben spol.

Znan beograjski zdravnik, ki se ukvarja s temi operacijami, zahteva enako: da se jim odvzamejo rodila, »ker oni ne delajo spak«.

Ja, žal tudi zanj zunaj binarnosti ni ničesar: lahko si le a, moški, ali b, ženska, in če ti kaj od tega, kar definira prvi ali drugi spol, manjka ali imaš česa preveč, to uredijo kirurško. Vmesna, tretja možnost je samo spaka. Pri čemer vemo, kakšno pohabljanje so zdravniki v preteklosti izvajali pri dojenčkih, za katere so v interseksualnih stanjih vztrajali, da jih je treba operirati že takoj v ranem otroštvu. In so marsikdaj otroku kirurško določili spol, v katerem se kot odrasli ni počutil »doma«. Le redki starši se niso uklonili medicinskim nasvetom in so raje počakali do starosti, ko se je lahko otrok sam odločil, ali želi tako operacijo. Poznamo pa kulture, na primer pakistansko in indijsko, kjer imajo transspolni prav posebno družbeno funkcijo. No, tudi kar nekaj zahodnih držav, denimo Nemčija, priznava nevtralen tretji spol tistim, ki nočejo biti ne a ne b, ampak hočejo živeti v svojem telesu, kakršno je, ne da bi se spolno definirali.