Javno pismo objavljamo v celoti.
Slovenija potrebuje strokovne prehranske smernice, ki temeljijo na znanosti – ne na ideologiji in mišljenju posameznikov
Predlagane nove Slovenske smernice za prehrano (SSP2025), ki so bile strokovni javnosti predstavljene prek dveh objav v reviji MDPI Foods, odpirajo resno vprašanje strokovne, znanstvene, pravne in akademske odgovornosti. Še posebej, ker jih kljub zagotovilu vlade, da te smernice še niso potrjene, v objavi avtorji naslavljajo, kot da so že sprejete. Prav tako so bila nedavno razkrita dejstva o že pripravljenih promocijskih gradivih, kar nakazuje, da je za sprejetje novih smernic že vse pripravljeno.
Strokovna, metodološka in pravna vprašanja ob predlogu Slovenskih smernic za prehrano 2025 (SSP2025)
Predlog novih Slovenskih smernic za prehrano 2025 (SSP2025), predstavljen strokovni javnosti prek dveh znanstvenih objav v reviji MDPI Foods, odpira temeljna vprašanja strokovne odgovornosti, metodološke ustreznosti in pravne skladnosti postopka njihove priprave. Gre za dokument, ki lahko neposredno vpliva na organizirano prehrano v vrtcih, šolah, bolnišnicah, domovih za starejše ter na širšo populacijsko prehransko politiko. Zato mora biti njegova priprava podvržena najvišjim strokovnim, metodološkim in pravnim standardom.
1. Pravna podlaga in institucionalna legitimnost
Zakon o zagotavljanju standardov kakovosti v zdravstvu jasno določa, da strokovna združenja in zbornice:
– usmerjajo strokovno delo na posameznem strokovnem področju,
– sodelujejo pri oblikovanju nacionalnih smernic,
– sodelujejo pri prilagoditvi kliničnih mednarodnih smernic, ki jih potrjuje Zdravstveni svet.
Ta okvir ni formalnost, temveč sistemska varovalka, ki zagotavlja:
– strokovno neodvisnost,
– interdisciplinarno presojo,
– metodološko kakovost,
– javno odgovornost.
Pri pripravi SSP2025 relevantna strokovna združenja s področja prehrane človeka, zlasti klinične prehrane, klinične dietetike, pediatrije in geriatrije, niso bila sistematično vključena. Kliničnega dela smernic ni obravnaval niti potrdil zdravstveni svet, prav tako ni potekala odprta javna in strokovna razprava. Če dokument predstavlja nacionalne prehranske smernice, mora biti pripravljen skladno z zakonodajo, ki ureja oblikovanje strokovnih smernic v zdravstvu. V nasprotnem primeru je njegova institucionalna legitimnost vprašljiva in dokument ne predstavlja zdravstvenih smernic!
2. Transparentnost in znanstvena preverljivost
Celotno uradno besedilo predloga smernic javnosti ni dostopno. Na voljo sta znanstveni objavi, ki dokument povzemata, ne pa celovit, normativni tekst smernic. Za dokument, ki naj bi usmerjal javnozdravstveno politiko in vplival na zdravje populacije, je to metodološko problematično. Brez javno dostopnega celotnega besedila ni mogoče:
– preveriti vhodnih podatkov in metodologije prehranskega modeliranja,
– primerjati metodologije smernic z drugo veljavno metodologijo priprave strokovnih smernic,
– analizirati predpostavk glede energijskih in hranilnih potreb,
– oceniti biološke razpoložljivosti hranil,
– presoditi statistične in epidemiološke podlage,
– izvesti neodvisne strokovne recenzije.
Transparentnost ni zgolj vprašanje dobrega upravljanja priprave smernic, temveč je temelj znanstvene integritete.
3. Metodološka robustnost in hranilna varnost
Nacionalne prehranske smernice morajo temeljiti na matematičnem prehranskem modeliranju, ki zagotavlja:
– doseganje referenčnih vrednosti (EFSA, WHO),
– energijsko ustreznost,
– zadosten vnos makro- in mikrohranil,
– upoštevanje biološke razpoložljivosti,
– varnost prehrane za ranljive skupine.
Iz objavljenih člankov prav tako izhaja, da predlagani modeli predvidevajo uporabo prehranskih dopolnil za zagotavljanje ustreznega vnosa določenih mikrohranil. To odpira ključno strokovno vprašanje: ali je prehranski model, ki na populacijski ravni predvideva rutinsko dopolnjevanje, primerna osnova za nacionalne smernice? Prehranska dopolnila imajo v klinični praksi jasno opredeljeno mesto – kot korekcijski ukrep, ki ga opredeli klinični dietetik pri posameznikih ali specifičnih skupinah, kadar z normalno prehrano posameznik ne uspe pokriti svojih potreb. Ne predstavljajo pa nadomestila za metodološko robusten prehranski vzorec, ki mora že sam po sebi zagotavljati hranilno varnost. Poleg tega v objavljenih analizah manjkajo:
– kvantitativne opredelitve deležev makrohranil,
– minimalne vrednosti beljakovin (npr. g/kg telesne mase),
– jasne referenčne vrednosti za mikrohranila,
– operativni modeli za otroke, mladostnike, starostnike in bolnike.
Konceptualna sklicevanja na WHO in EFSA brez jasnih numeričnih parametrov ne zadostujejo za nacionalni normativni dokument.
4. Vpliv na klinično prakso in javne institucije
Smernice naj bi bile namenjene tudi posameznikom s povečanim tveganjem kroničnih bolezni (npr. presnovnih motenj, srčno-žilnih bolezni). Takšna razširitev zahteva vključitev strokovnjakov s področja klinične prehrane in klinične dietetike ter skrbno oceno presnovnih posledic priporočenih prehranskih ukrepov. Ker se nacionalne smernice praviloma prenesejo v javne prehranske sisteme, mora biti njihova hranilna varnost dokazljiva in preverljiva. V nasprotnem primeru se morebitna metodološka tveganja prenesejo na populacijsko raven.
5. Ideološka nevtralnost kot znanstveni imperativ
Prehranske smernice so javnozdravstveni dokument, ne pa konceptualni ali vrednostni manifest, ki favorizira določen način prehranjevanja. Znanstveno utemeljene smernice morajo temeljiti na:
– sistematičnih pregledih dokazov,
– transparentnem modeliranju,
– epidemiološki in klinični presoji,
– izvedljivosti v realnem okolju.
Če je koncept smernic zasnovan normativno – z vnaprej določeno preferenčno strukturo prehranskega modela – in se šele naknadno išče znanstvena utemeljitev, gre za obrat metodološkega zaporedja. Javnozdravstveni dokument mora biti dokazno utemeljen in ideološko nevtralen. Trajnostni, okoljski ali drugi širši cilji so legitimni, vendar ne smejo nadomestiti primarnega kriterija: prehranske varnosti in zdravstvene ustreznosti za celotno populacijo. Neupoštevanje tega izhodišča predstavlja vir potencialne zdravstvene škode.
6. Sklep
Nacionalne prehranske smernice morajo izpolnjevati štiri temeljne pogoje:
1. skladnost z zakonodajo in vključitev pristojnih strokovnih teles,
2. popolno transparentnost in javno dostopnost dokumenta,
3. metodološko preverljivo prehransko modeliranje,
4. ideološko nevtralnost in primarno usmerjenost v varovanje javnega zdravja.
SSP2025 ne dosegajo niti enega pogoja izmed omenjenih štirih. Dokler ti pogoji niso izpolnjeni, ostaja sprejem SSP2025 strokovno, metodološko in pravno odprto vprašanje. Slovenija potrebuje prehranske smernice, ki bodo znanstveno robustne, pravno legitimne, transparentne in pripravljene ob širokem strokovnem soglasju. Le tak dokument lahko dolgoročno in odgovorno usmerja nacionalno prehransko politiko ter varuje zdravje prebivalcev.
Prehranska politika države mora temeljiti na preverljivih podatkih, javno dostopnih dokumentih, transparentnih izračunih in širokem strokovnem soglasju. Dokler teh pogojev ni, je sprejem predlaganih novih slovenskih prehranskih smernic strokovno neodgovoren. Slovenija si zasluži smernice, ki temeljijo na znanosti – ne na konceptu, ne na retoriki in ne na ideologiji.
S spoštovanjem,
prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek
prof. dr. Tadej Battelino
dr. Denis Mlakar Mastnak
doc. dr. Evgen Benedik
Zahvaljujemo se vam za podporo pri varovanju zdravja prebivalcev Slovenije!