Štrancarjevi plakati so že pred približno letom in pol prvič pritegnili pozornost mimoidočih z različnimi sporočili. Med drugim so se na njih pojavljali verzi iz slovenskih pesmi in druge literature, izjave znanih političnih osebnosti, povzetki objav z družbenih omrežij in pozivi h glasovanju za desne politične stranke. V zadnjih tednih je Aleš Štrancar prek plakatov začel pozivati mimoidoče, naj sledijo njegovemu profilu na omrežju X in berejo novice na mediju Info360, katerega lastnik je.
V začetku leta je oglaševalsko razsodišče prejelo pritožbo zoper oglaševanje ACOQ10. Pritožnica je opozorila predvsem na velike plakate na javnih oglasnih površinah, na katerih po njenem mnenju ni bilo jasno navedeno, kdo je naročnik oziroma oglaševalec.
Na plakatih je bila sicer navedena oznaka »ACOQ10«, vendar je pritožnica menila, da ta povprečnemu potrošniku ne pove, kdo stoji za oglasom. Zavrnila je tudi morebitno razlago, da gre za tako imenovane teaser oglase, katerih namen je zgolj pritegniti pozornost pred kasnejšim razkritjem oglaševalca. Po njenih navedbah so bili plakati v javnem prostoru prisotni že več kot leto dni.
»ACOQ10« ni dovolj za prepoznavo oglaševalca
Oglaševalsko razsodišče je nedavno odločilo, da je pritožba utemeljena, in oglaševalca pozvalo k uskladitvi oglaševanja z določili Slovenskega oglaševalskega kodeksa (SOK). Razsodišče je ugotovilo, da so bili oglasi nameščeni na zunanjih oglasnih površinah na javnih mestih oziroma na mestih, vidnih z javnih površin. Takšna oblika komuniciranja sodi med oblike oglaševanja, ki jih kodeks obravnava, zato je bilo oglaševanje ACOQ10 podvrženo presoji po SOK.
Ključna je bila določba 6.5 člena SOK, ki določa, da mora biti oglaševalec nedvoumno identificiran. Po presoji razsodišča iz obravnavanih oglasov ni bilo mogoče nedvoumno ugotoviti identitete oglaševalca. Oznaka »ACOQ10« sama po sebi povprečnemu potrošniku ni omogočala jasne in nedvoumne prepoznave, kdo stoji za oglasnim sporočilom.
Razsodišče je poudarilo, da standard nedvoumne identifikacije ni izpolnjen, kadar je identiteto oglaševalca mogoče ugotoviti šele z obsežnejšim dodatnim preverjanjem. Od povprečnega potrošnika namreč ni mogoče pričakovati, da bo za ugotovitev identitete oglaševalca poglobljeno raziskoval okoliščine, ki iz oglasa samega niso razvidne. Namen določbe o prepoznavanju je po pojasnilu razsodišča zagotoviti transparentnost oglaševanja. Potrošnik mora biti sposoben že iz samega oglasa oziroma z minimalnim dodatnim trudom, denimo z vnosom oznake v spletni brskalnik, prepoznati, kdo stoji za objavljenim sporočilom.
Za Štrancarja to ni oglaševanje
Na pritožbo se je odzval tudi Aleš Štrancar in zapisal, da se z njo ne strinja. Menil je, da plakati po svoji naravi ne predstavljajo oglaševanja posameznih storitev, izdelkov ali pravnih oseb in zato ne sodijo v okvir presoje po Slovenskem oglaševalskem kodeksu. Po njegovem mnenju prav tako ni šlo za politično oglaševanje. Če bi razsodišče vendarle ocenilo drugače, pa bi se moralo po 25. členu SOK izreči za nepristojno.
Štrancar je zavrnil tudi očitke o neprepoznavnosti. Poudaril je, da je bila na plakatih dosledno navedena oznaka »ACOQ10«, ki naj bi omogočala identifikacijo naročnika. Po njegovem 6. člen SOK ne zahteva, da oglas razkrije vse osebe, ki stojijo za kampanjo, morebitnega ekonomskega upravičenca ali podrobno korporativno strukturo naročnika.
Pri tem se je skliceval tudi na svobodo izražanja in na dejstvo, da naj bi vsebina plakatov sodila v širšo razpravo o vprašanjih javnega pomena. Morebitne omejitve takšne komunikacije bi bilo zato po njegovem treba razlagati ozko. Kot smo že poročali, naj bi Štrancar plakate naročil na željo pokojnega prijatelja, ki je velik del zapuščine namenil takšnim oglasom.