Na superreferendumskem dnevu bomo odločali o štirih vprašanjih: na zakonodajnem referendumu o noveli zakona o parlamentarni preiskavi, na treh posvetovalnih referendumih pa o ukinitvi RTV-prispevka, pogojevanju denarne socialne pomoči z družbenokoristnim delom in volilni pravici državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah. Čeprav posvetovalni referendumi vlade pravno ne zavezujejo, bo njihova skupna politična teža precej večja od samega izida posameznih glasovanj.
Po oceni politologa dr. Marka Hočevarja izbira tem referendumov jasno kaže na poskus mobilizacije predvsem desnega volilnega telesa, saj odpira klasične teme desnice – odnos do tujcev in prejemnikov socialne pomoči ter vprašanje političnega nadzora nad javnim servisom. Pri zakonodajnem referendumu bo poleg razmerja glasov ključen tudi zavrnitveni kvorum. Novela zakona o parlamentarni preiskavi namreč pomembno omejuje pravno varstvo preiskovancev, zato je referendum tudi test odnosa do parlamentarnega nadzora in varovalk pred posegi v človekove pravice.
Glasovanje bo hkrati preizkus za opozicijo, ki se ji doslej ni uspelo povezati v politični skupni nastop. Za koalicijo pa bo pomembno, ali ji bo uspelo na volišča pripeljati volilno bazo, še bistveno bolj usodna bitka zanjo pa je morebiten peti referendum o interventnih ukrepih. Oktobrski referendumski izidi sicer ne bodo nujno enoznačen kazalnik podpore vladi ali opoziciji, bodo pa pokazali, kako se po volitvah na novo razporejajo politične sile in ali se trajno spreminja razmerje med tradicionalno bolj liberalnimi in egalitarnimi ter konservativnimi in prokapitalskimi pogledi v slovenski družbi.
Referendumski gabariti
Prejšnji petek se je začela uradna kampanja pred superreferendumskim dnevom, na katerem se bodo volilke in volilci 11. oktobra izrekali kar o štirih vprašanjih. Na zakonodajnem referendumu bo pred državljani na mizi vprašanje, ali so za ali proti uveljavitvi novele zakona o parlamentarni preiskavi, ki jo je DZ sprejel maja. Zahtevo za referendum so v DZ s skoraj 45.000 podpisi volilcev vložili nekdanji člani odbora za varstvo človekovih pravic.
Na predlog koalicijskih strank in Resnice pa je DZ za isti dan razpisal še tri posvetovalne referendume – o ukinitvi obveznega plačevanja prispevka za Radiotelevizijo Slovenija, o pogojevanju pravice do denarne socialne pomoči z aktivnim vključevanjem delovno sposobnih upravičencev v družbenokoristna dela ter o volilni pravici državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah. Čas za prepričevanje volilcev se bo iztekel 9. oktobra ob polnoči, ko bo nastopil volilni molk. V kampanjo se kot organizatorji kampanje z izjemo Resnice podajajo vse parlamentarne stranke. Koalicija poziva volilce, naj štirikrat obkrožijo »za«, opozicija pa jim svetuje, naj bodo v vseh primerih »proti«.
Odločanje o »politični policiji«
Koalicija je skupaj z glasovi Resnice konec maja sprejela novelo zakona o parlamentarni preiskavi, ki močno oži pravno varstvo preiskovancev. Pobudniki opozarjajo, da oblast z njo ukinja ključne varovalke pravnega varstva, s čimer želi brez nadzora ustrahovati politične nasprotnike in kritike. Med drugim črta varovalke, ki preiskovancem že med samim postopkom omogočajo, da se zatečejo k pravnemu in ustavnemu varstvu ter s tem preprečijo nepopravljive politične posledice in posege v človekove pravice.
Po novem bi lahko o teh kršitvah v upravnem sporu vložili tožbo šele po koncu parlamentarne preiskave oziroma po vročitvi končnega poročila komisije, pri čemer komisije teh poročil zelo pogosto sploh ne napišejo. Po starem zakonu, ki zdaj spet velja zaradi razpisanega referenduma, lahko sodstvo za rokav pocukajo tudi tretjina poslancev, varuh človekovih pravic in preiskovanec sam, po novem pa bi to smela le še sodni svet in generalni državni tožilec.
Janševi bi odpravili tudi sodni nadzor nad razrešitvijo članov preiskovalnih komisij, s čimer je želela prejšnja koalicija preprečiti naklepno oviranje dela komisij s predlaganjem poslancev za priče kot poskusom njihove izločitve iz komisij.
V ozadju tega referendumskega odločanja v državnem zboru koalicijski poslanci skupaj s kvaziopozicijsko Resnico onemogočajo odreditev parlamentarnih preiskav o Black Cube in obvodnem financiranju strank na predlog opozicije. Odreditvi omenjenih parlamentarnih preiskav sta bili doslej predvideni že na izrednih sejah DZ junija in julija, a je večina poslancev ob začetku obeh sej glasovala proti potrditvi dnevnega reda.
Nadaljevanje te parlamentarne epizode pričakujemo na septembrski redni seji DZ, ki se bo začela prihodnji ponedeljek. Vodja poslanske skupine SDS Jelka Godec je sicer že predlagala, da oba akta za odreditev preiskovalk umaknejo z dnevnega reda in obravnavajo, ko bo znan izid referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Ustavni pravniki so julija na seji poslovniške komisije opozorili, da takšna praksa pomeni kršitev in zlorabo ustavnih določb.
Bitka za politični nadzor nad RTV
Poslanci so konec avgusta po burni debati v državnem zboru potrdili razpis treh posvetovalnih referendumov, med katerimi je tudi vprašanje ukinitve RTV-prispevka. V koaliciji in Resnici menijo, da imajo državljani pravico izraziti svoje stališče do plačevanja prispevka, ob tem so omenili tudi spremenjene medijske navade ljudi. Ukinitev prispevka po njihovih besedah ne pomeni ukinitve Radiotelevizije Slovenija, bi bilo pa treba oblikovati drugačen sistem financiranja – in ta bi bil priložnost za racionalizacijo. Pritrdilo jim je tudi ministrstvo za kulturo. V opoziciji pa so opozorili, da bi bilo ob ukinitvi prispevka financiranje odvisno od vsakokratne politike. Ob tem so poudarili, da Radiotelevizija Slovenija med drugim skrbi tudi za športni in verski program, oddaje za otroke in manjšine ter arhiv. Spomnili so, da je tudi ustavno sodišče povedalo, da je prispevek nujen ukrep za zagotavljanje avtonomije javnega zavoda ter za preprečevanje političnih in gospodarskih vplivov na vsebino.
Društvo in sindikat novinarjev sta ob uradnem vstopu v referendumsko kampanjo proti ukinitvi RTV-prispevka predlog za ukinitev prispevka ocenila kot nesprejemljiv. Vprašanje prispevka vidita kot vprašanje, kakšno demokracijo želimo ohraniti za prihodnost. »Aktualna politična oblast, ki poziva k ukinitvi prispevka, poudarja, da ukinitev prispevka ne pomeni ukinitve Radiotelevizije Slovenija (RTVS), češ da bodo denar za RTVS zagotovili v državnem proračunu in hkrati državljane razbremenili plačila prispevka,« je prejšnji torek povedala predsednica sindikata Alenka Potočnik. Pri čemer je za izrečenim po njenem mnenju politična poteza, »s katero si želi aktualna politična oblast podrediti osrednjo medijsko institucijo«.
Glede proračunskega financiranja je spomnila na izkušnjo Slovenske tiskovne agencije iz časa tretje Janševe vlade, ko je STA več mesecev ostal brez financiranja javne službe, s prostovoljnimi prispevki pa so jo reševali državljani. Akt o medijski svobodi EU sicer državam članicam med drugim nalaga, da zagotovijo neodvisno delovanje javnih medijev, tudi z vnaprej določenimi objektivnimi postopki financiranja, ki bodo predvidljivi in vzdržni.
Populizem in »brezdelneži«
Na referendumsko nedeljo bomo odločali tudi o tem, ali naj bo denarna socialna pomoč za delovno sposobne pogojena z aktivnim opravljanjem družbenokoristnega dela. Glede tega je Aleksander Reberšek iz NSi na novinarski konferenci koalicije pred dnevi dejal, da mora država invalidom, bolnim, starejšim ali tistim, ki iz kakšnega drugega razloga ne morejo delati, pomagati. Če pa je človek zdrav, sposoben za delo in prejema denarno socialno pomoč, je prav, da nekaj naredi za skupnost, kot primere pa je navedel pomoč v domu za starejše, čiščenje parka, pometanje pločnika ali kakšna lažja občinska opravila. Meni tudi, da bi moralo biti osnovno znanje slovenskega jezika pogoj za denarno socialno pomoč. Prav tako je njegov predlog, da bi posameznik moral sprejeti tudi delo za dve stopnji nižjo izobrazbo. V koaliciji skratka menijo, da bi na takšen način dolgotrajno brezposelne spodbudili, da se vključijo na trg dela in v družbo, v opoziciji pa nasprotno pravijo, da gre za populizem in da že zdajšnja ureditev vsebuje varovalke.
V Dnevniku smo avgusta že poročali, da je do denarne socialne pomoči v skladu z zakonom o socialnovarstvenih prejemkih upravičena le oseba, ki si materialne varnosti ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sama ne more vplivati oziroma ni mogla vplivati, torej zaradi objektivnih razlogov, in obratno. Zaradi tega je tudi zakonodajnopravna služba državnega zbora že opozorila, da je vprašanje najmanj nejasno oziroma lahko tudi protislovno. Pri osebah, ki so delovno sposobne, nimajo objektivnih ovir za delo in so brezposelne oziroma brez zadostnih sredstev iz razlogov, na katere lahko vplivajo, namreč ni jasno, kako bi bile sploh lahko prejemniki denarne socialne pomoči že po veljavni ureditvi.
Pri delu dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči ne gre zgolj za trenutno brezposelnost, temveč za preplet različnih dejavnikov socialne izključenosti, med katerimi so nizka izobrazba, zdravstvene in psihosocialne težave, stanovanjska negotovost, zadolženost, slaba mobilnost, šibke socialne mreže ter družinske in skrbstvene obremenitve. Denarna socialna pomoč je zato predvsem nujna socialna varovalka, ki uresničuje ustavno načelo Slovenije kot socialne države ter posameznika oziroma družino varuje pred materialnim pomanjkanjem.
Najprej zakon, potem referendum
Na posvetovalnem referendumu o volilni pravici tujcev iz tretjih držav bi se koalicija in Resnica z ljudmi posvetovala o nečem, o čemer so že odločili, potem ko so sredi junija sprejeli novelo zakona o lokalnih volitvah, s katero je tujcem iz tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji po več kot 20 letih odvzela volilno pravico. Kar je sprto z namenom referenduma, saj DZ po zakonu posvetovalni referendum razpiše o vprašanjih širšega pomena za državljane, preden končno odloči o posameznem vprašanju, ne pa potem, ko je o njem že odločil. Poslanci opozicijskih SD, Svobode in Levice so zato v začetku septembra na ustavno sodišče vložili zahtevo za ustavno presojo novele zakona o lokalnih volitvah in predlog za začasno zadržanje izvajanja novele. Slednje so ustavni sodniki že zavrnili.
Spremembam zakona nasprotuje tudi več nevladnih organizacij, ki združujejo in zastopajo tujce v Sloveniji. V civilnih organizacijah so sprožili tudi pobudo za zakonodajni referendum in v DZ junija predali podpise za začetek referendumskega postopka. A so dan pred začetkom zbiranja 40.000 podpisov, ki bi se moralo začeti 1. septembra, od pobude odstopili. Novela zakona je tako po objavi v uradnem listu začela veljati 2. septembra. V opoziciji in omenjenih organizacijah so sicer prepričani, da ljudem, ki pri nas živijo, imajo stalno prebivališče, plačujejo davke, delajo, vzgajajo svoje otroke in vsakodnevno čutijo posledice odločitev občin, ni mogoče čez noč reči, da ne smejo več sodelovati pri odločanju v svoji lokalni skupnosti. S podobnimi argumenti imajo sicer po pravu EU posebno zaščiteno pravico do glasovanja na lokalnih volitvah državljani EU, ki živijo v drugi državi članici. EU poudarja, da lokalne volitve niso vezane na državljanstvo v klasičnem nacionalnem smislu, ampak na stalno življenje v skupnosti.
En referendum odloča, drugi sprašuje
Čeprav volilci na obeh referendumih neposredno odločajo o javnem vprašanju, imata zakonodajni in posvetovalni referendum različne pravne učinke. Ključna razlika je v tem, ali je odločitev volilcev za državni zbor zavezujoča. Pri zakonodajnem referendumu volilci odločajo o uveljavitvi zakona, ki ga je državni zbor že sprejel. Če večina volilcev, ki so glasovali, glasuje proti zakonu, ta ne začne veljati. Za zavrnitev zakona mora biti hkrati izpolnjen tudi zavrnitveni kvorum – proti mora glasovati najmanj petina vseh volilcev. Referendum tako lahko neposredno prepreči uveljavitev zakona, odločitev volilcev pa ima pravne posledice za zakonodajalca. Državni zbor eno leto po izvedbi zakonodajnega referenduma namreč ne sme sprejeti zakona, ki bi bil v vsebinskem nasprotju z izidom glasovanja. V tem enoletnem obdobju poslanci prav tako ne morejo ponovno razpisati referenduma o istem vprašanju.
Posvetovalni referendum je drugačen. Na njem volilci ne odločajo o zakonu, temveč o vprašanju, ki je pomembno za državo ali posamezno področje javnega življenja. Takšen referendum je učinkovito sredstvo za testiranje javnega mnenja in ugotavljanje smeri reševanja določenega vprašanja, vendar za državni zbor ni pravno zavezujoč. Je pa zavezujoč politično – pri čemer zna kakšen pravnik politike opozoriti, zakaj bi nekaj spraševali, če pa potem tega ne bodo upoštevali.