Afera s poljskim mesom je v javnosti sprožila vprašanje, kakšno je razmerje med kakovostjo in ceno hrane. Na splošno velja, da je dobra hrana dražja, poceni hrana pa je lahko tudi nevarna. Preverili smo, kako se tovrstna ekonomika odraža v prehrani na osnovnih šolah. Naši sogovorniki – ravnatelji in vodje šolske prehrane – se sicer večinoma strinjajo, da bi z zvišanjem cene obrokov lahko dosegli boljšo kakovost, vendar ne vseh živil. In to še ne pomeni, da bi bili starši in učenci tudi bolj zadovoljni.
Hrana z okoliških kmetij
»Z dvigom cene bi se kakovost lahko povečala le pri izbiri sadja in zelenjave, saj bi lahko več sredstev porabili za sezonska in lokalno pridelana živila. Ta so vsekakor dražja v primerjavi s tistimi, ki jih dobavljajo dobavitelji, izbrani na šolskem razpisu,« pravi Mateja Šmid, vodja šolske prehrane na Osnovni šoli Milana Šuštaršiča v Ljubljani. Dodaja pa, da bi šole pri tem verjetno morale kršiti zakonodajo, saj bi ob vsakodnevnem naročanju pri lokalnih dobaviteljih hitro dosegle omejitev dvajsetih odstotkov naročil, ki so dovoljena zunaj razpisa. Živila za pripravo obrokov namreč vse šole naročajo prek javnih razpisov, pravila pa jim dovoljujejo, da dvajset odstotkov živil naročijo tudi sproti.
Manevrski prostor imajo šole predvsem pri kosilih, saj cena teh ni regulirana, medtem ko ceno malice določa ministrstvo za izobraževanje. Trenutno dopoldanski šolski obrok starše stane 80 centov, kar ravno še zadostuje za nakup živil. Preostanek cene – obdelava in priprava obrokov – je plačan iz drugih virov. »Živila, ki jih izbiramo, so kakovostna, organizatorji prehrane pa izbiramo čim bolj hranilno bogata in energetsko primerna živila za pripravo obrokov, primernih za otroke in mladostnike,« zagotavlja Mateja Šmid. »Morebitno dvigovanje cene, ki se mi sicer ne zdi potrebno, saj je hrana dovolj kakovostna, pa vsekakor ne bi smelo postati breme staršev. Potrebujemo sistemsko ureditev na ravni države,« dodaja.
Da je še nekaj prostora za dvigovanje kakovosti pri naročanju v lokalnem okolju, smo slišali tudi na drugih šolah. »Nobene potrebe ni po dvigu cene obrokov. Hrana, ki jo učencem pripravljamo v šoli, je ustrezne kakovosti. S prehrano na šoli so učenci in starši zadovoljni. Menimo pa, da bi morala država s stoodstotnim subvencioniranjem omogočiti kakovostno prehrano predvsem slovenskega porekla,« so odločni na osnovni šoli Franceta Prešerna v Mariboru.
Večina šol trditev, da je kakovost obrokov ustrezna, argumentira s podatki o množičnem prehranjevanju v šoli. Na večini šol, ki smo jih nagovorili, dopoldansko malico je blizu sto odstotkov učencev, kosilo pa med osemdeset in devetdeset odstotki učencev. Zneski za kosila se v teh šolah gibljejo okrog nacionalnega povprečja, ki znaša 2,50 evra na obrok. »Po podatkih analize organizirane prehrane v šolskem letu 2017/18 se je v vseh statističnih regijah v preteklem šolskem letu dnevno za osnovnošolce pripravljalo 180.449 šolskih malic,« pravi Irena Simčič, višja svetovalka za področje gospodinjstva in šolske prehrane na Zavodu za šolstvo. »Povprečje prejetih malic je tako zelo visoko – v osnovnih šolah jo prejema 98,67 odstotka učencev. Povprečje dnevno prejetih kosil je pri 149.744 šolskih kosilih 79,33 odstotka učencev,« dodaja Simčičeva, ki poudarja, da je kakovost obrokov najstrožje nadzorovana in regulirana. »Število obrokov, ki jih pripravljajo v kuhinjah vzgojno-izobraževalnih ustanov, kaže, da je ponudba hrane ustrezna. Organizirana šolska prehrana je mnogokrat cenejša od hrane, ki jo pripravimo sami doma. V okviru ponujene cene kosila – v povprečju 2,50 evra na kosilo – pa ugotavljamo, da v tem trenutku ni nikakršnih strokovnih podlag za dvig cene,« zaključuje Irena Simčič.
Podobne argumente smo slišali na vseh koncih Slovenije. »Kosil pripravimo ogromno, vsako leto več,« pravi pomočnica ravnateljice OŠ Metlika Janja Jakljič. »Starši so zadovoljni, vseeno pa se o kakovosti ves čas pogovarjamo. Gotovo bi bila primerna bolj sveža živila, če bi jih lahko dobili v lokalnem okolju. A v Beli krajini je tovrstnih dobaviteljev žal premalo,« je pojasnila specifično lokalno situacijo. V lokalnem okolju nekaj več živil najdejo Celjani. »Učencem ponujamo sezonsko sadje, češnje, šparglje, nabavljamo oreščke… Hruške na primer pa so že problem,« pravi ravnatelj III. osnovne šole v Celju Aleksander Verhovšek. »Mesa ali rib pa na ta način sploh ni mogoče dobiti. Goveda doma ne koljejo vsak teden, tudi prašičev ne. Brez velikih dobaviteljev tu ne gre,« pravi Verhovšek. Priznava tudi, da je »hrana v šoli težava in izziv«. »Starši si želijo, da bi otroci jedli polnozrnati kruh, otroci pa bi jedli kebab, burek in hamburgerje. Popolnega zadovoljstva ne bomo nikoli dosegli,« se je nasmehnil ravnatelj.
Ovira v zakonodaji
Ravnateljica Tatjana Cesnik iz OŠ I. v Murski Soboti meni, da bi višja cena prehrane sicer lahko dvignila kakovost, a ni prepričana, kdo bi to plačal. »Že zdaj se soočamo z velikimi dolgovi staršev, ki sicer niso posledica zgolj socialnoekonomskih stisk,« opozarja. Tudi sama se zavzema za spremembe pravil naročanja hrane – da bi lahko šole kupile več svežih živil od lokalnih dobaviteljev. Na nasprotnem koncu države, v Kopru, pa je agilni ravnatelj Anton Baloh iz OŠ Koper naravnost povedal, da bi višja cena gotovo prinesla višjo kakovost šolske prehrane. Navedel je tudi, koliko več bi bili starši predvidoma pripravljeni plačati: za malico, ki zdaj stane 0,80 evra, bi lahko odšteli do 0,95 evra; kosilo za učence prve triade, ki zdaj stane 2,67 evra, bi lahko podražili na 2,90 evra; ceno kosila za starejše učence, ki zdaj stane 2,93 evra, pa največ do 3,10 evra. »Že zdaj nabavljamo živila višjega kakovostnega razreda, zato so tudi sedanje cene višje,« je pojasnil. Tudi Baloh meni, da bi morali spremeniti zakonodajo na področju javnega naročanja, da bi lahko šole več živil nakupile v lokalnem okolju.
