Če otrok ne obiskuje šole in za to nima opravičljivih razlogov, inšpektorat za šolstvo kaznuje vsakega od njegovih staršev oziroma skrbnikov s 500 evri globe. Takšni postopki predstavljajo večino dela šolskih inšpektorjev in ti se že več let pritožujejo, da so globe neučinkovite.
Nesmiselne globe
Število postopkov zaradi neobiskovanja pouka se je od leta 2013 do leta 2016 zvišalo s 56 na 110, inšpektorji pa se javno sprašujejo, ali je postopke sploh smiselno voditi, saj glob ni mogoče niti prisilno izterjati od prejemnikov socialne pomoči. Večinoma so oglobljeni Romi, ki živijo na jugovzhodu države.
Skoraj tri četrtine vseh glob (torej ne samo za neobiskovanje pouka), ki jih izrečejo, morajo inšpektorji odstopiti v izterjavo finančni upravi. Ta pa jih uspe izterjati manj kot desetino. Od leta 2012 je Furs od inšpektorata za šolstvo prejel 276 predlogov za izvršbo v skupni višini 151.000 evrov, izterjal pa je le slabih 15.000 evrov.
Inšpektorat je zaradi neplačevanja glob večkrat pozval, da bi to težavo naslovili centri za socialno delo (CSD), ki bi postavili posebnega skrbnika oziroma obvestili policijo zaradi domnevnega zanemarjanja otrok. Ponekod centri res angažirajo prostovoljce, da z romskimi otroki popoldne rešujejo naloge, pravi sekretarka skupnosti CSD Darja Kuzmanič Korva. »Oni prevzamejo vlogo staršev, dokler starši niso ozaveščeni o pomenu izobrazbe,« pojasnjuje in dodaja, da so pri tem uspešni.
Vlada za učinkovitejšo kazen
Vlada pa se je odločila, da bo starše, katerih otroci ne obiskujejo šole, kaznovala dodatno oziroma učinkoviteje. Državni zbor bo namreč po predvidevanjih kmalu sprejel spremembo zakona, po katerem bodo takšni starši izgubili pravico do otroškega dodatka. To bo edini primer, da bodo ljudje kazensko izgubili otroški dodatek, ki lahko znaša od 20 do 137 evrov na mesec na otroka, odvisno od števila otrok ter dohodkov gospodinjstva.
»Vedno je treba gledati na največjo korist otroka in ta je vsekakor, da otrok obiskuje osnovno šolo, ki je obvezna,« pojasnjujejo na ministrstvu za delo, ki ga vodi Anja Kopač Mrak. »Če starši ne poskrbijo za to, da otrok redno obiskuje osnovno šolo, se poraja dvom tudi o tem, ali bo otroški dodatek, namenjen preživljanju, vzgoji in izobraževanju otroka, porabljen za te namene.«
Marjeta Doupona, ki na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani raziskuje neenakost v izobraževanju, takšnemu ukrepu nasprotuje. Po njenem mnenju gre za kaznovanje revnih, saj le njim izguba otroškega dodatka kaj pomeni, poleg tega pa imajo premožnejši praviloma takšne znance in socialne veščine, da uspejo opravičiti vsak otrokov izostanek iz šole. »Težnja po nadzorovanju in kaznovanju v šoli je že precej neokusna,« pravi, »po drugi strani pa ni pravega veselja na strani oblasti, da bi uveljavila mehanizem, po katerem bi romske otroke dostojanstveno izšolali na najboljši možen način.«
Takšnemu kaznovanju nasprotuje tudi Darja Kuzmanič Korva. »Otroškega dodatka absolutno ne bi smeli tako vezati na ravnanje staršev, saj je ob njegovem odvzemu cela družina izpostavljena še večji revščini,« pravi.
V Novem mestu vzamejo denarno socialno pomoč
Vendar v vsaj enem centru za socialno delo že ravnajo podobno. V CSD Novo mesto namreč z upravičenci do denarne socialne pomoči sklenejo dogovor, po katerem jim ta socialni transfer, ki znaša 298 evrov na mesec, izplačujejo le pod pogojem, da njihovi otroci obiskujejo šolo oziroma vrtec.
Iz vrtcev in šol centru pošiljajo podatke o neopravičenih odsotnostih učencev in če je izostankov preveč, center staršem ukine del denarne socialne pomoči ali pa jim znesek namesto v denarju nakazuje v obliki naročilnic za trgovino. Direktor centra Alojz Simončič pravi, da se v praksi pojavljajo težave, »saj starši ponujajo izgovore, ki jih je včasih težko preveriti«, vendar vztraja, da se mu taki ukrepi zdijo smiselni in primerni, saj je prav, da imamo poleg korenčka tudi palico. »Če gledamo življenjsko, ni nič kaj pregrešnega v pričakovanju, da bo nekdo, ki prejema denarno socialno pomoč, poskrbel za to, da bodo otroci šli v šolo.«
Po zakonu imajo centri za socialno delo možnost, da s prosilci za denarno pomoč sklenejo dogovor o aktivnem reševanju težav, v katerem poleg zakonsko določenih pogojev za pridobitev pomoči zapišejo še dodatne. Prosilci pa takih dogovorov ne smejo zavrniti. »V glavnem uporabniki raje ne bi pristopili k tem dogovorom,« pravi Simončič in priznava, da se nekaterim pravnikom to zdi nasilje, drugi pa menijo, da je to edino pravilno.
Na ministrstvu za delo nimajo podatkov o tem, koliko centrov ponuja take dogovore, koliko pa jih pomoč izplačuje avtomatično, torej le ob izpolnjevanju pravno-formalnih pogojev o slabem socialnem položaju. Na ministrstvu tudi ne vedo, ali je kakšen center kdaj v dogovore zapisoval neprimerne pogoje.
