Spričevala na daljavo? Pač.

Skozi korone, puščave in viharje

Najstnikom dolgujem zahvalo za kratkost in učinkovitost svojega mnenja o letošnjem šolanju na daljavo. Ustvarila sem si ga že pred petkom trinajstega marca, ko smo zaradi potrjene okužbe na sosednji šoli ostali doma še mi. To mnenje se je zdelo tako merodajno, da sem ga nemudoma, torej še v času, ko smo dihali isti zrak, razglasila mestu in svetu. Ponovila sem ga v vsaki svoji poslanici pouka na daljavo. »Tole nas je doletelo in mi gremo dalje. Pač.« Govorjeno različico spremlja skomig z rameni, prav tak, s kakršnim komunicirajo najstniki.

Spet se je pokazalo, da je mogoče z dijaki ob sebi v še taki puščavi najti oazo, v še takem viharju postaviti zatočišče. Že prvi dan dela na daljavo smo se povezali. Tokrat je bilo dobro biti malček preroški. Splet je pregoreval, portali so se sesuvali. Treba se je bilo pravočasno oskrbeti s kontaktnimi podatki po enega dijaka na oddelek, ki je, ko je vse drugo odpovedalo, obveščal sošolce prek družabnega kanala, v katerega imajo vstop samo oni. Teklo je kot namazano.

Častna, ne gre za diskriminacijo, a meni so kot primerni obveščevalci prišla na misel večinoma dekleta. Oficir za zvezo mora biti odziven, zanesljiv, socialno občutljiv, diplomatski. Imeti mora močne živce, saj je kot Mojzes, ki vodi ljudstvo skozi puščavo. Ko poskuša uravnovesiti napotke grmečega božanstva z muhami nergavega ljudstva, se nenehno sprašuje, kaj mu je bilo tega treba, a vztrajno kaže z ošiljenim vektorjem proti obljubljeni deželi. Moje mojzesinje to zmorejo. Pridobivajo voditeljske izkušnje in varujejo mir v svetu. Veliko političnih veljakov jim ne seže do kolen.

Trinajstkrat pač. In to še ni vse

Že od začetka ere izrednih vladnih ukrepov čakam, da bo kdo od tistih, ki jim pretežno verjamemo in zaupamo, povedal šolnikom, šolarjem, staršem in zainteresirani javnosti, da nima smisla loviti šolske normalnosti v nenormalnih razmerah. Letos je pač vse drugače.

***

Pač zjutraj ne gremo v šolo, ampak ostanemo doma.

Učitelji so pač, tako na daleč kot na blizu, pri poučevanju bolj ali manj spretni.

Pač ni spraševanja in testov, kakršne smo načrtovali.

Se da pač goljufati na tisoč in en nov način.

Pač ne moremo natančno vedeti, koliko se je kdo naučil.

Z nižjimi letniki bomo pač pokrpali vrzeli v prihodnjih letih.

Zaključni letniki bodo pač preizkusili samostojnost in zrelost.

Je pač manj ocen in niso primerljive s prejšnjimi.

Marsikatera ocena v spričevalu bo pač višja, kot bi bila sicer.

Pač ne bo kaj prida popravnih izpitov.

Tudi ukorov bo v tem šolskem letu pač manj.

Šolska inšpekcija letos pač gleda skozi koronaočala.

Matura letos bo, kakršna pač bo.

***

Samo prva vrstica od naštetih nas sme žalostiti, kar se šole tiče: življenje brez druženja, pri precej otrocih poleg tega še ujetost v družinske patologije, revščino, odrezanost od strokovne pomoči. Vse drugo je obrobno, majhno, nevredno velikega razglabljanja in takojšnjih analiz.

Temelji prisilnega pouka na daljavo so isti trije, kot bi morali podpirati vse drugo: dobronamerna komunikacija, občutek varnosti in sprejetosti ter smernice brez groženj ali ustrahovanja. V zadnjih osmih tednih je bilo pogosto zaznati vse kaj drugega. Šolstvo se kljub nekaj odklonom kar dobro drži. Ne le po besedah uradnikov in politikov; prepričana sem, da bo to pokazala tudi kasnejša analiza. Vodstva šol oblikujejo osnovna vodila in nadzirajo njihovo uresničevanje. Večina učiteljev (o grrr preostalih kdaj drugič) je bolj kot sicer pozorna na širjenje spodbud in svetlih sporočil, na jasna in izvedljiva navodila, na primerne vsakodnevne obremenitve. Pomemben je tudi občutek, da je celotna učiteljska ekipa naravnana na čim višjo prehodnost.

Dijakom sem še bolj svečano kot sicer obljubila: »Vse vas spravim naprej, le dopustiti mi morate.« Delamo, kolikor se v danih razmerah da, spremljamo navodila za dan naprej in upamo na gladek iztek krize. Marsikaj bo drugače, kot je bilo, družno ugotavljamo, zagotovo pa se matematika ne bo bistveno spremenila. Naš trud v tem času je vse prej kot prazen tek.

Ključno poslanstvo šolstva v kriznem času je ohranjanje prisebnosti. Ko vzpostavimo zmerno rutino, sprotno nudenje in vrednotenje povratnih informacij ter zavest, da je vsako novo pridobljeno znanje ali usvojena veščina dragocena investicija, je že ogromno narejenega. Če dodamo zavedanje, da smo šolniki, šolarji, starši in zainteresirana javnost v tem zosu pač skupaj in odvisni od medsebojnega zaupanja, je narejeno vse.

Matura letos

Zaupanje igra temeljno vlogo tudi pri maturi, ki »letos bo, kakršna pač bo«. Od kod izvira ta navidezno lahkoten in neodgovoren zamah z roko, ki si ga ne bi smela privoščiti v nobeni od svojih vlog, niti kot letošnja razredničarka maturantov niti kot dolgoletna profesorica na srednji šoli? Pač zaupam strokovnjakom, ki presojajo o tveganjih in dobrobitih izvedbe letošnje mature, tako zdravnikom kot ekipi Državnega izpitnega centra. Niti prvi niti drugi ne bodo tiščali z glavo skozi zid, pa naj gre za izvedbo mature ali za obdelavo njenih letošnjih rezultatov.

Zdravnikom javnost rada očita, da so »beli bogovi«. Ampak le, ko ji to prija. Zdaj je drugače: javnost si želi, da bi zdravniki o novi bolezni vedeli vse. Želi si gledati mično napovedovalko pandemičnega vremena, ki bi vsak večer v oprijeti dekoltirani oblekici mahljala z manikirano ročico prek sličic sončkov in oblačkov. Napoved za en teden, mesec, leto vnaprej. Da bi se nanjo lahko izgovarjali, če bi se zaradi zgrešene napovedi neprimerno oblekli ali vedli.

Pozabljamo, da je naloga medicine ob pandemiji nove bolezni morda primerljiva le z napovedovanjem vremena na pravkar odkritem planetu. Njegovo vreme je težko predvidljivo, saj je vendar vreme, merilni instrumenti in izkušnje pač so, kakršni so. A vendar so prav meteorologi tisti, ki lahko o novem vremenu govorijo bolj merodajno od galaktičnih politikov, pa če kak trump še tako zariplo trdi drugače.

Podobno je z maturitetnimi strokovnjaki. Saj jih vendar nismo včeraj potegnili iz državnih blagovnih rezerv! Matura bo izvedena v okviru aktualnih zdravstvenih smernic, pri obdelavi in interpretaciji njenih rezultatov bodo sodelovali ustrezno usposobljeni pedagogi in statistiki. In morda nisem edina razmišljala o možnosti, da bi maturo opravil vsak, ki bi pristopil k vsem njenim izpitom. Preprosto bi lahko dosegel, denimo, od nič do sto točk. Ali od pet do štiriintrideset točk, če pripada nezadostni oceni ena točka, zadostni oceni dve točki in tako naprej do odlične na višji ravni, ki prinese osem točk. Če to ni genialno. Še revež s samimi cveki bi zbral pet točk in ziher bi se celo zanj našla fakulteta. Marsikdo med zadnjimi bi bil celo uspešen, saj niso tako redki zombi srednješolci, ki oživijo šele ob pravem študiju.

Samo brez panike

Zapisan predlog temelji na dolgoletnih izkušnjah s srednješolci. Vsako prestopno leto od rojstva svojega zadnjega otroka dalje sem razredničarka maturantom. Za nikogar od svojih varovancev si ne predstavljam, da bi iz fovšije do vrstnikov tožil šolo ali državo. Kdo med njimi je najbrž celo podpisal slovito peticijo proti maturi 2020, vendar bolj zaradi ponujene priložnosti kot iz vsebinskih razlogov. »Splača se probat« je povsem legitimen moto.

Drugi moto je zapisan z velikimi prijaznimi črkami na Štoparskem vodniku po galaksiji: Samo brez panike. V izolacijo smo čmoknili sredi marca, torej v času, ko se je v prejšnjih letih prenekateri maturant odločil za selektivno obiskovanje pouka. Letos ni sledu o tradicionalnem predmaturitetnem »slabem počutju«, saj imajo dijaki za bolj sproščeno strukturo dneva univerzalen pandemični alibi. So taki, ki jim to ustreza, in taki, ki jim ne; nikoli ne bo prav za vse. Od devetintridesetih mesecev smo jih šestintrideset in pol delali po planu, kar je skoraj štiriindevetdeset odstotkov. Za prste obliznit.

Marsikaj, kar smo se in se še bomo v tem času naučili, pa čeprav bolj na silo, se bo obdržalo. Ne le zato, ker »nidžveč« ne bo, kakor je bilo, ampak ker je boljše od tistega, kar je bilo.