Države v neposredni soseščini Slovenije v zadnjih letih opazno povečujejo obrambna vlaganja in posodabljajo svoje vojske. Ne gre več zgolj za vprašanje rednega nadomeščanja stare opreme, temveč za novo dejstvo evropske obrambne politike po začetku vojne v Ukrajini. Slednja je namreč evropskim državam približala spoznanje, da varnostnega okolja ni več mogoče razumeti enako kot pred letom 2022. To ne pomeni, da se srednja Evropa pripravlja na neposreden spopad, pomeni pa, da države v naši soseščini obrambo znova obravnavajo kot eno dolgoročnih državnih politik. Avstrija, Hrvaška, Italija in Madžarska zato v zadnjih letih pospešujejo modernizacijo oboroženih sil, ugotavlja dr. Brin Najžer, podpredsednik Evro-atlantskega sveta Slovenije.
Po Najžerjevi analizi ne gre več le za običajno nadomeščanje zastarele vojaške opreme. Države v regiji vlagajo v zračno obrambo, oklepne enote, logistiko, kibernetske zmogljivosti, brezpilotne sisteme in zaščito kritične infrastrukture. V ospredje prihaja vprašanje, kako dolgo lahko država v krizi vzdržuje delovanje svojih sistemov, ne le kako hitro se lahko odzove. Prav vojna v Ukrajini je namreč pokazala, da so za sodobno obrambo poleg tankov, letal in vojakov ključne tudi zaloge, varne komunikacije, protidronska zaščita, digitalna povezanost enot in sposobnost delovanja v daljših krizah. Obramba se zato vse bolj povezuje z industrijsko, tehnološko in infrastrukturno politiko.
Med analiziranimi državami so pomembne razlike. Hrvaška, Italija in Madžarska so članice Nata in že dosegajo oziroma presegajo dva odstotka BDP za obrambo. Avstrija ni članica zavezništva in ima v ustavi zapisano trajno nevtralnost, zato se premika previdneje, vendar tudi sama postopno povečuje obrambne izdatke. Po načrtih naj bi se do leta 2032 približala dvema odstotkoma BDP.
Hrvaška hitro, Avstrija postopno
Najhitrejši preskok je v zadnjih letih naredila Hrvaška. Po daljšem obdobju omejenih vlaganj pospešeno opušča opremo, ki izvira še iz starega vzhodnega vojaškega sistema, in prehaja na zahodne standarde. Nakup francoskih lovcev rafale je okrepil njene zračne zmogljivosti, načrtovani nakup tankov leopard 2A8 pa pomeni pomembno posodobitev kopenskih sil. Zagreb vlaga tudi v raketne sisteme HIMARS, samohodne havbice caesar in helikopterje black hawk. Najžer pri Hrvaški kot pomemben premik navaja tudi razvoj lastnih zmogljivosti, predvsem na področju brezpilotnih sistemov in protidronske zaščite. To pomeni, da modernizacija ne temelji le na nakupih tuje opreme. Države vse bolj razmišljajo tudi o tem, kaj lahko same razvijajo, proizvajajo, vzdržujejo in nadgrajujejo.
Avstrijski pristop je drugačen. Zaradi trajne nevtralnosti in politične občutljivosti obrambnih vprašanj modernizacija poteka počasneje in bolj postopno. Program Bundesheer 2032+ predvideva obnovo vojaške infrastrukture, posodobitev kopenskih sil, zračne obrambe in kibernetskih zmogljivosti. Avstrija posodablja tanke leopard in pehotna vozila ulan, naroča oklepnike pandur EVO ter gradi večplastno zračno obrambo. Pri Avstriji zato ne gre za prelom z nevtralnostjo, temveč za prilagajanje spremenjenim razmeram. Dunaj krepi vojsko tako za klasične obrambne naloge kot za odzivanje na hibridne grožnje, naravne nesreče in zaščito ključnih državnih sistemov.
Italija z industrijo, Madžarska z lego
Italija je v tej primerjavi posebna zaradi velikosti, sredozemske vloge in razvite obrambne industrije. Njeni projekti so bistveno obsežnejši kot pri drugih državah v regiji. Rim posodablja kopensko vojsko, letalstvo in mornarico, naroča nova bojna vozila lynx, krepi tankovske zmogljivosti, kupuje dodatna letala eurofighter in F-35 ter nadgrajuje zračno obrambo. Velika sredstva namenja tudi podmornicam, fregatam in elektronskemu bojevanju. Italija ne kupuje le že razvitih sistemov, temveč sodeluje tudi pri oblikovanju prihodnjih vojaških tehnologij. Med njimi sta letalo šeste generacije GCAP in evropski program brezpilotnega letalnika Eurodrone. Takšen pristop ji daje več strateške samostojnosti, obenem pa odpira vprašanje dolgoročne finančne vzdržnosti tako široko zastavljenih načrtov.
Madžarska svojo modernizacijo gradi predvsem okoli lege na vzhodnem boku Nata in vloge transportnega koridorja med zahodom in vzhodom. Program Zrinyi 2026 vključuje nakupe bojnih vozil lynx, tankov leopard 2A7, samohodnih havbic PzH 2000, helikopterjev in sistemov zračne obrambe NASAMS. Budimpešta ob tem razvija tudi domačo obrambno industrijo, med drugim proizvodnjo vozil lynx v sodelovanju z nemškim Rheinmetallom.
Za Slovenijo je ta razvoj pomemben predvsem zato, ker poteka v njenem neposrednem okolju. Ne pomeni, da bi morala posnemati sosede ali vstopati v tekmo nakupov, kaže pa, da se je evropsko obrambno načrtovanje po letu 2022 spremenilo. Države v regiji vojske posodabljajo različno hitro in z različnimi poudarki, vendar z enako osnovno predpostavko: da obramba v prihodnjih letih ne bo več obrobna proračunska tema, temveč ena od dolgoročnih nalog države.