Vloga psa v življenju človeka z invalidnostjo se zadnja leta močno spreminja. Če smo bili dolgo navajeni predvsem na psa vodnika slepih in slabovidnih, danes vse pogosteje srečujemo pse pomočnike, ki pomagajo ljudem z gibalnimi in nevrološkimi ovirami. Njihova naloga ni zgolj praktična pomoč pri vsakodnevnih opravilih, temveč tudi zagotavljanje občutka varnosti, samostojnosti in čustvene stabilnosti.
Kali ni le delovni pes
Laura, uporabnica invalidskega vozička, prihod labradorke Kali opisuje kot življenjsko prelomnico. Kali bo avgusta dopolnila osem let, uradno pa sta skupaj od leta 2021, ko so bili zaključeni vsi postopki in formalni prepis. »Moje življenje se je s prihodom psa pomočnika popolnoma spremenilo. Ne le v fizičnem smislu, ampak tudi psihološko in čustveno,« pove Laura. Kali ji pomaga pri številnih vsakodnevnih opravilih – odpira vrata, pobira predmete s tal, pomaga ji pri sezuvanju nogavic ali slačenju rokavov, kadar je utrujena. »Je skoraj kot osebna asistentka, le da je nagrajena z briketi, prijaznostjo in nasmehom,« v smehu doda dobro razpoložena sogovornica, a hitro doda, da je seveda vloga osebnega asistenta veliko bolj pomembna.
Kljub temu Laura poudarja, da Kali ni le delovni pes. »Zavestno jo pustim, da je tudi pes – da se igra, da ima sproščen čas. Mentalni napori so zanjo pogosto večji kot fizični, zato zna biti včasih res utrujena.« Prav ta čustvena komponenta odnosa je po njenih besedah ključna: pes ni le pomoč, temveč družabnik, zaveznik in nekakšna stalna opora v vsakdanjem življenju.
Pomemben del sistema psov pomočnikov predstavlja strokovno ocenjevanje. Marta Vidmar, delovna terapevtka, zaposlena v okviru Inštituta za rehabilitacijo, pojasnjuje, da v Sloveniji deluje multidisciplinarni tim, ki presoja primernost posameznika za psa pomočnika. »Postopek vključuje dve oceni – eno da izvedenec, drugo pa naš multidisciplinarni tim, v katerem sodelujejo zdravnik, delovni terapevt in psiholog,« pojasni. Doslej so obravnavali približno 30 vlog, nekaj jih je bilo zavrnjenih ali umaknjenih, več kot dvajset uporabnikov pa psa pomočnika že ima. Trenutno jih nekaj še čaka na odobritev.
Šolanje psa pomočnika je dolgotrajen in zahteven proces. Najprej je treba najti primernega psa – takega z mirnim, stabilnim značajem, ki je učljiv, obvladljiv in neagresiven. »V povprečju traja leto do leto in pol, da se opravijo ocena, šolanje in zaključni izpit,« pojasnjuje Vidmarjeva. Strošek šolanja, ki znaša okoli 14.000 evrov, krije ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Uporabniku daje občutek samostojnosti
Kinolog in vaditelj David Pogačnik, ki šola tako pse vodnike kot pse pomočnike, poudarja razliko med obema vlogama. »Pes vodnik je namenjen predvsem vodenju slepe osebe, medtem ko je pes pomočnik usposobljen za pomoč pri različnih vsakodnevnih opravilih – od odpiranja vrat do pobiranja predmetov,« pojasnjuje. Po njegovih besedah je čustvena komponenta pri psu pomočniku pogosto enako pomembna kot funkcionalna. »Uporabniku izboljša kakovost življenja in mu daje občutek samostojnosti.«
Čeprav se za to delo najpogosteje uporabljajo labradorci, predvsem zaradi značaja, učljivosti in genetske nagnjenosti k prinašanju predmetov, sogovornik poudarja, da pasma sama po sebi ni odločilna. »Vedno je ključen posamezen pes – njegov temperament, stabilnost in odzivnost,« dodaja Pogačnik in spomni, da pes pomočnik na koncu ni zgolj pripomoček, temveč živo bitje, za katero je treba skrbeti. »Potrebuje sprehode, nego in veterinarsko oskrbo.«
Na nedavnem srečanju uporabnikov psov pomočnikov in vodnikov slepih, ki ga pripravlja URI Soča v sodelovanju s hrvaškim združenjem za šolanje psov vodnikov in psov za mobilnost, pa so si bili sogovorniki, okoli katerih nog in vozičkov so se vrteli živahni kosmati družabniki, enotni, da je pasja dodana vrednost neprecenljiva.