V osnovnih in srednjih šolah so papirne redovalnice pred časom zamenjale elektronske. Toda če želijo starši neposredno in kadarkoli dostopati do elektronskih redovalnic, morajo za to plačati. Natančneje, zakupiti morajo storitve aplikacije eAsistent, ki jo je razvilo podjetje eŠola, oziroma aplikacije Lopolis, ki jo je razvilo podjetje Infogram.
Na eAsistenta in Lopolis, ki se bo maja preimenoval v Evio, letijo številne pritožbe iz vrst ravnateljev, ki so ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pozvali k nujnim spremembam. »Ker ravnatelji pri izbiri informacijskih sistemov pogosto nimajo prave alternative, je nezadovoljstvo na šolah razumljivo. Namesto da bi država organizirala skupno javno naročilo ali razvila enotno rešitev za vse osnovne in srednje šole, se ponudnika s posameznimi šolami pogajata ločeno. Takšna razdrobljenost zmanjšuje pogajalsko moč javnega sektorja in odpira prostor za višje cene, kot bi jih bilo mogoče doseči pri enotnem nastopu države,« je poudaril redni profesor z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Sašo Polanec.
Ob tem je izpostavil, da ko posamezna šola enkrat izbere določen informacijski sistem, starši postanejo ujetniki te odločitve. »Nimajo vpliva ne na izbiro ponudnika ne na ceno storitve, ki jo morajo plačevati, če želijo dostopati do podatkov o ocenah in izostankih ter do drugih ključnih informacij o šolanju svojih otrok. V tem smislu nastaja mehka prisila: če želijo starši učinkovito spremljati šolsko delo svojih otrok, morajo za to doplačevati.«
Največji problem ekonomist dr. Sašo Polanec vidi v tem, da se je država vedla pasivno in dopustila, da sta dva ponudnika informacijskih storitev za osnovne in srednje šole postala duopolista na trgu. »Tak položaj ni nastal po naključju, ampak tudi zaradi odsotnosti aktivne javne politike na področju digitalne infrastrukture v šolstvu,« je prepričan.
Po njegovih pojasnilih bi lahko država, podobno kot so nekatere fakultete same razvile digitalne rešitve za študente, poskrbela za razvoj nacionalnega informacijskega sistema za komunikacijo šol s starši. »Tudi Arnes bi lahko svojo infrastrukturo nadgradil v smeri celovitejše podpore šolam. Trenutno zagotavlja predvsem temeljno digitalno infrastrukturo, ne pa enotnega sistema za spremljanje ocen, izostankov in komunikacijo med šolo in starši. To vrzel je država prepustila trgu,« je dejal Polanec.
Po pojasnilih Arnesa bi bilo za razvoj takega sistema treba zagotoviti kadrovske in finančne vire, saj gre za kompleksen sistem, ki bi združeval okoli tisoč vzgojno-izobraževalnih zavodov, osebne podatke učencev, zahteval bi skladnost z obstoječimi šolskimi digitalnimi sistemi in podobno. »Morebitno pobudo ministrstva za vzgojo in izobraževanje, ki je financer javnega infrastrukturnega zavoda Arnes, za razvoj nacionalnega informacijskega sistema za osnovne in srednje šole bi obravnavali.«
Osnovna napaka na strani države
Po besedah Polanca je osnovna napaka za zatečeno stanje na strani države. »Namesto da država ključna vprašanja digitalne infrastrukture v vzgoji in izobraževanju prepušča posameznim šolam, bi morala delovati kot varuh družbene blaginje. Sedanja ureditev, pri kateri starši plačujejo za dostop do osnovnih podatkov o lastnih otrocih, je sistemsko napačna, saj osnovne informacije o šolanju spreminja v tržno blago.« Ob tem je Polanec poudaril, da bi morala zadevo preučiti tudi Javna agencija RS za varstvo konkurence (AVK). »Ne le zaradi cen, ampak tudi zato, ker gre za trg, na katerem končni plačniki nimajo vpliva niti na izbiro ponudnika niti na pogoje dostopa do storitve. Zato bi bilo smiselno razmisliti o večji vključenosti staršev v postopke izbire ponudnika oziroma najmanj o regulaciji brezplačnega osnovnega paketa za vse.«
Predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije (ZRPRS) Mojca Mihelič je obstoječe stanje dveh ponudnikov digitalnih storitev za šole opredelila kot izrazito neustrezno. V ZRPRS so predlagali ministrstvu, naj v sodelovanju z ministrstvom za digitalizacijo razvije svojo platformo, ki bo vključevala aplikacije, ki so že sestavni del portala MVI, in temu doda eDnevnik ter eRedovalnico z vključenimi statistikami. »Če to ni mogoče, pa naj MVI izpelje javno naročilo, na katerem bo med ponudniki na trgu izbralo najustreznejšega in izpogajalo nižjo ceno, kot jo javni vzgojno-izobraževalni zavodi zdaj plačujejo enemu od dveh ponudnikov,« je pojasnila Mihelič, ki je ravnateljica na ljubljanski osnovni šoli Danile Kumar, eni od največjih osnovnih šol v Sloveniji.
V šolah medtem, je nadaljevala Mihelič, še naprej ostajajo odvisni od zasebnih ponudnikov, ki določajo ceno in z oglaševanjem spodbujajo starše, naj zakupijo dodatne storitve. »Ti potem pritiskajo na šole, naj učitelji vnašajo zapise, domače naloge in drugo v plačljiv program. Bolj odločni ravnatelji jim povemo, da šolniki nismo njihovi tajniki, temveč učitelji njihovih otrok. Ker se večina ravnateljev ne želi ali ne zmore odzvati na tak način, marsikdo naroči učiteljem, da morajo v evidence komercialnega ponudnika vpisovati še dodatne, pogosto zelo osebne podatke.« Ravno to, da zasebni podjetji razpolagata z osebnimi podatki otrok in staršev, je ena od stvari, ki ravnateljico zelo motijo.
Neuspešen razpis
Kot vse kaže, na MVI načrtujejo spremembe pri celoviti digitalizaciji osnovnih šol. Kot so pojasnili, produkt, podoben eAsistentu na državni ravni, zaradi neuspešnega razpisa še ni bil razvit. Ob tem so poudarili, da so podpisniki pogodb šole, ki se za uporabo tovrstnih storitev odločajo po lastni presoji. Šole so sicer dolžne starše redno in pravočasno obveščati skladno z zakonskimi določili, način komunikacije s starši pa uredijo z internimi akti. »Starši imajo pravico pridobiti vse osnovne informacije, povezane s šolanjem njihovih otrok, šola pa jih je dolžna brezplačno zagotoviti,« so povedali na MVI.
Po besedah Polanca so starši včasih informacije dobili na govorilnih urah in roditeljskih sestankih, vendar tak način ni omogočal sprotnega in učinkovitega spremljanja. »Prav zato bi morala država določiti minimum dostopnosti, ki mora biti za starše brezplačen. Ta minimum bi moral vključevati vsaj dostop do ocen, izostankov in drugih ključnih informacij o šolanju njihovih otrok.« To bi bilo mogoče doseči bodisi z regulacijo trga bodisi z vzpostavitvijo enotnega javnega informacijskega sistema, ki bi ga uporabljale vse šole. »S tem bi zmanjšali odvisnost od zasebnega duopola, okrepili pogajalsko moč države in predvsem zaščitili interese staršev. Pri takšnih storitvah velik del vrednosti ne izhaja iz posebne tehnološke zahtevnosti, temveč iz tržnega položaja ponudnikov in odvisnosti uporabnikov, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj je treba zasebnim ponudnikom plačevati ekonomsko rento,« je opozoril Polanec.
Poleg prihrankov, ki bi jih državi prinesle morebitne spremembe pri digitalizaciji osnovnih šol, bi po prepričanju Mihelič te omogočale MVI takojšen vpogled v vse podatke, medtem ko morajo zdaj v šolah iste podatke uvažati in izvažati, MVI posredovati rezultate anket … »V tem primeru bi imeli na ministrstvu tudi boljši nadzor nad delovanjem javnih šol,« je dodala Mihelič.
Na vprašanje, kako komentirajo, da s ponujanjem informacijskih storitev šolam na duopolnem trgu prejemajo visoke rente, so v eŠoli odgovorili, da ne prejemajo nobenih rent, pač pa plačilo za nudenje storitev, od staršev pa plačilo stroškov, kot je opredeljeno v splošnih pogojih. »Uporaba storitve eAsistent je povsem neodvisna od siceršnjih možnosti staršev, da pridobijo informacije o otroku, naj si gre za ocene, izostanke, pohvale in podobno. Starši lahko informacije o svojem otroku pridobijo z obiskom govorilnih ur, v telefonskem pogovoru z razrednikom …« so povedali v eŠoli. Koliko osnovnih in srednjih šol je v letošnjem šolskem letu njihovih strank, niso razkrili, ker je to poslovna skrivnost. Na novinarska vprašanja od Infograma nismo prejeli odgovorov.