Klamidija in sifilis sta po zadnjih javno dostopnih podatkih iz leta 2024 dosegla najvišje število prijavljenih primerov v zadnjem desetletju. Prijavljenih je bilo 493 klamidijskih okužb in 104 primeri zgodnjega sifilisa, medtem ko jih je bilo leta 2020 le 31. Za tretjino se je povečalo tudi število primerov genitalnih bradavic. Gonoreje je bilo sicer manj kot leto prej, a približno trikrat več kot pred desetletjem.
Številke so odprle vprašanje, ali smo postali manj previdni. Toda seksolog Tim Prezelj opozarja, da je takšna razlaga preveč preprosta. Porast po epidemiji covida-19 opažajo tudi drugod po Evropi. Po obdobju omejenih stikov je znova prišlo do intenzivnejšega družabnega in spolnega življenja, zato je bil do neke mere pričakovan.
»Sam tega ne bi preprosto pripisal slabši ozaveščenosti. Danes imamo o spolnosti in spolno prenesenih okužbah na voljo bistveno več informacij kot nekoč, vendar več znanja samo po sebi še ne pomeni nujno bolj zadržanega seksualnega vedenja,« poudarja Prezelj. Med tem, kar ljudje vedo, in tem, kako ravnajo v konkretnem trenutku, je namreč razlika. »Seksualno vedenje ni rezultat zgolj racionalnega odločanja, ampak nanj vplivajo številni situacijski dejavniki, nad katerimi imamo manj nadzora oziroma svobodne izbire, kot bi si morda mislili.«
Ko vzburjenje preglasi poznavanje tveganja
Aplikacije za spoznavanje so pospešile stike in razširile krog potencialnih partnerjev. Ljudje več potujejo, mlajše generacije pa imajo bolj odprt odnos do različnih oblik spolnosti. V tako spremenjenih spolnih mrežah lahko okužba hitreje prehaja med skupinami. Toda aplikacij ali priložnostnega seksa ni mogoče razglasiti za neposrednega krivca. Za to ni dovolj podatkov, razlaga pa hitro zdrsne v moraliziranje. »Spremembe spolnega vedenja so normalen del širših družbenih sprememb in s tem dejansko ni nič zares narobe,« poudarja Prezelj. Gre za preplet mobilnosti, novih načinov spoznavanja, spolnih praks in odnosa do tveganja.
Pomembno je tudi drugačno dojemanje virusa HIV. Zaradi napredka pri preprečevanju in zdravljenju okužba upravičeno ne vzbuja več strahu iz časa, ko je praviloma pomenila smrt. PrEP in PEP sta zlasti med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, spremenila obvladovanje tveganja. Kondom zato ni več nujno osrednja zaščita pri vsakem odnosu. »PrEP učinkovito preprečuje okužbo s HIV, ne preprečuje pa prenosa drugih spolno prenosljivih okužb,« opozarja sogovornik. Podobno lahko druga učinkovita kontracepcija pri heteroseksualnih odnosih zmanjša motivacijo za uporabo kondoma. »S tem je tveganje za nosečnost sicer ustrezno obvladovano, ne pa tudi tveganje za prenos spolno prenosljivih okužb. Danes torej ljudje uporabljajo različne in pogosto zelo učinkovite strategije za obvladovanje posameznih spolnih tveganj, vendar žal nobena posamezna metoda ne zadeva vseh tveganj hkrati.«
Spolna svoboda ni težava, zastarela preventiva je
Prezelj večje težave ne vidi v spremenjenem spolnem vedenju, ampak v tem, da mu preventiva ne sledi dovolj hitro. »Zgolj opozarjanje, da spolno prenesene okužbe obstajajo, da je vsak spolni odnos tvegan in da je treba uporabljati kondom, v sodobnem okolju ni več dovolj, niti smiselno.« Preventiva bi morala združevati pregradno zaščito, cepljenje, dostopno testiranje, zgodnje zdravljenje in realistično presojo tveganja, pri skupinah z večjim tveganjem pa tudi PrEP in PEP. »Zato se mi zdi kazanje s prstom na aplikacije za zmenke, priložnostni seks ali večjo seksualno odprtost precej priročna, vendar vsekakor nezadostna in površinska družbena razlaga. Vprašanje ni, kako spolno vedenje vrniti nekaj desetletij v preteklost, temveč kako se preventivo prilagoditi spolni realnosti današnjega časa,« pravi. Spreminjati se morajo tudi spolna vzgoja, testiranje in javnozdravstveni ukrepi. Prav tu Slovenija po njegovi oceni zaostaja. »V Sloveniji pravzaprav nimamo sistematično urejene celostne spolne vzgoje. To, kar izvajamo, je še vedno predvsem reproduktivna vzgoja,« pravi. Učenci se učijo o anatomiji, razmnoževanju, preprečevanju nosečnosti in deloma o okužbah, bistveno manj pa o soglasju, užitku, spolnih praksah, sporazumevanju, odgovornosti do partnerja ter o tem, kdaj, kje in kako se testirati.
Porasta okužb kljub temu ni mogoče neposredno razglasiti za posledico slabe spolne vzgoje. Kaže pa, kje so vrzeli preventivnega sistema. »Če mlade učimo predvsem, da je treba preprečiti neželeno nosečnost in uporabljati kondom, ne naučimo pa jih, kako ocenjevati tveganje pri različnih spolnih praksah, kako se s partnerji oziroma partnericami pogovarjati o zaščiti in testiranju ter kako skrbeti za spolno zdravje skozi celotno seksualno življenje, jim posredujemo samo del znanja, ki ga potrebujejo.«
Ena prvih sprememb bi morala biti normalizacija preventivnega testiranja. To bi moralo biti preprosto dostopno in za bolj izpostavljene običajen del skrbi za zdravje. Ovira je tudi stigma. Merjenje krvnega tlaka ali udeležbo v presejalnem programu za raka razumemo kot odgovornost. Ob testiranju na spolno prenesene okužbe pa se še vedno pojavi sum, kaj nekdo počne, da ga potrebuje. »Prav to logiko bi morali obrniti: testiranje ni dokaz neodgovornega spolnega vedenja, ampak znak odgovornega odnosa do lastnega in partnerjevega zdravja,« poudarja Prezelj. Mladi bi morali izvedeti, katere okužbe potekajo brez simptomov, kako poteka diagnostika in kam se lahko obrnejo. Toda spodbujanje k testiranju nima smisla, če zdravstveni sistem ne zagotovi preproste in dostopne poti do njega.
Najpomembnejša sprememba pa je po Prezljevem mnenju širša: »Od modela opozarjanja moramo preiti k modelu opolnomočenja. Cilj sodobne spolne vzgoje ne more biti samo povedati mladim, česa ne smejo početi oziroma česa naj se bojijo. Naučiti jih moramo, kako lahko glede na svoje spolno življenje čim bolj informirano in odgovorno skrbijo zase in za druge.« Spolna vzgoja, dostopno testiranje, odpravljanje stigme, zgodnja diagnoza in učinkovito zdravljenje morajo postati deli istega sistema. Spolno življenje se je namreč že spremenilo.