Slovenska sodišča in centri za socialno delo imajo različno stališče glede dodelitve skrbništva za posebne primere. Gre predvsem za situacije, ko morajo dementni ali hudo duševno bolni ljudje podaljšati veljavnost osebne izkaznice, račun na banki ali opraviti kakšen drug rutinski, vendar nujen pravni posel, njihovi svojci pa bi to namesto njih radi storili, ne da bi svojim najbližjim odvzeli poslovno sposobnost oziroma postali njihovi trajni skrbniki.
Manjši poseg v osebnost
Včasih je bilo preprosto. Ko je center za socialno delo naletel na primer dementne ali hudo duševno bolne osebe, ki ji še niso odvzeli poslovne sposobnosti, svojci pa so zanjo želeli urediti zgolj manjšo formalnost, so na centru za socialno delo postavili skrbnika le za konkreten posel in niso trajno posegali v odvzem poslovne sposobnosti starostnika oziroma bolnika. Toda ker gre v takšnih primerih pogosto za ljudi, katerih stanje se najverjetneje ne bo bistveno izboljšalo in bi bilo zato za njih smiselno trajno urediti skrbništvo (in hkrati s tem tudi preprečiti morebitne zlorabe), je družinski zakonik lani postregel z drugačno zakonsko podlago. V skladu z novo zakonodajo so centri za socialno delo z resornega ministrstva prejeli navodila, naj prenehajo postavljati skrbnike le za posamezne primere, če so izpolnjeni pogoji, da starostniku oziroma bolniku postavijo trajnejšega skrbnika. Zato so centri za socialno delo začeli na sodišča množično pošiljati predloge za postavitev odrasle osebe za skrbništvo, kar pomeni, da je treba sprožiti nepravdni postopek, angažirati sodnega izvedenca in na koncu sprejeti trajno odločitev. Slovenska okrajna sodišča so tako od uveljavitve novega družinskega zakonika 15. aprila lani do konca letošnjega januarja prejele že 1090 predlogov za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo.
Potem ko so sodišča preplavili tovrstni predlogi, se je začela oblikovati sodna praksa, ki pa bo očitno drugačna od prakse centrov za socialno delo. »Imamo že dve sodni odločitvi okrajnega sodišča v Kranju in višjega sodišča v Ljubljani, ki pravita, da bi centri v takšnih primerih še vedno lahko določili skrbnika za poseben primer, saj gre v tem primeru za manjši poseg v osebnost teh oseb,« razlaga vrhovna sodnica in vodja delovne skupine za implementacijo družinskega zakonika dr. Mateja Končina Peternel. »To bo treba čim prej razčistiti in poskrbeti, da ti državljani ne bi ostali brez zaščite,« opozarja sodnica, ki si želi, da bi kakšen izmed tovrstnih primerov čim prej prišel pred senat vrhovnega sodišča, ki bi lahko poenotil in zakoličil prakso za naprej.
Težave s skrbništvom se vlečejo že leta
Če bodo centri za socialno delo vztrajno nadaljevali svojo prakso pošiljanja predlogov za postavitev odrasle osebe za skrbništvo in bodo sodišča v primerih, ko bi zadostovalo že skrbništvo za enkraten primer, te predloge množično zavračala, bi lahko nastale težave. Najkrajši konec bi seveda potegnili vpleteni, ki ne bi mogli priti do osebnega dokumenta ali urediti kakšnih drugih rutinskih, vendar nujnih poslov.
V Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije so nam pojasnili, da so navodila ministrstva prejeli v skladu z 267. členom družinskega zakonika, ki predpisuje, da centri za socialno delo skrbnika za posebni primer ne more imenovati takrat, ko so podani pogoji za (trajnejšo) postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. V tem, da sodišča zakona ne tolmačijo tako enoznačno kot centri za socialno delo, v Skupnosti CSD Slovenije za zdaj ne vidijo posebnih težav, saj se na področju skrbništva s težavami tako ali tako srečujejo že vrsto let. »Največja težava je pravzaprav pridobiti skrbnika, saj je ta funkcija častna, vendar odgovorna. Zato se jo tako med sorodniki kot tudi v širši socialni mreži posameznika izogibajo,« pravijo v Skupnosti CSD Slovenije in dodajajo, da si želijo poseben, ločen zakon, ki bi urejal zgolj področje skrbništva.
