Tretji politični steber v sestavi NSi, SLS in Fokus ter Demokrati in Resnica je prejšnji četrtek preostalim parlamentarnim strankam poslal predlog interventnega zakona, s katerim pogojuje tudi možnost oblikovanja naslednje vladne koalicije. Po principu »če sprejmete to, kar smo v predlog zapisali, se lahko pogovarjamo o sestavi vlade«.
Problem je, ker je omenjeni trojček v tako imenovani interventni ukrep vključil številne spremembe, ki po večini sploh nimajo interventnega značaja, temveč resno posegajo v različne sisteme – davčnega, zdravstvenega, pokojninskega … Kot takšen bi zahteval najmanj širok in poglobljen socialni dialog, problematičen je tudi način uvajanja ukrepov, saj bi z zakonom spreminjali kar osem različnih zakonov in določili začasna ukrepa na področju dveh zakonov.
To je že sprožilo resne pomisleke tako iz vrst socialnih partnerjev kot v pravni stroki.
Bo dovolj denarja?
Glavni pomislek pa je seveda proračunska vzdržnost. Ministrstvo za finance je že ocenilo, da je kot takšen zakon neizvedljiv, saj po njihovi hitri oceni pomeni več kot milijardo evrov manj prihodkov v proračun in hkrati večje odhodke.
Eden bolj problematičnih ukrepov je socialna kapica pri 7500 evrih bruto plače, in to z več vidikov.
Prvič, ker zmanjšuje prihodke pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPIZ) ter zdravstvene blagajne (ZZZS). Drugič, ker razbremenjuje manj kot odstotek najbolje plačanih posameznikov. Poročilo Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar) iz leta 2024 recimo pove, da je takšnih, ki zaslužijo več kot 7000 bruto, v Sloveniji zgolj odstotek vseh zaposlenih.
Gre torej za ukrep, ki koristi peščici najbolje plačanih, obenem pa je fiskalni strošek zelo visok. Zakaj je to problematično? Ker se s tem zmanjšuje financiranje socialnih sistemov, ki temeljijo ravno na solidarnosti; to je na tem, da tisti, ki imajo več, vplačujejo več.
So najbolje plačani res najbolj produktivni?
Predlagatelji sicer pravijo, da bi z ukrepom zadržali oziroma privabili najbolj produktivne kadre, kar je težaven argument. V zelo konkurenčnih sektorjih morda res drži, da so najbolje plačani tudi med najbolj produktivnimi, a je tudi in predvsem res, da so najbolje plačani praviloma menedžerji, direktorji in zaposleni v finančnem sektorju, ki si lahko izpogajajo višje plače zaradi položaja, ne nujno zaradi produktivnosti.
Tudi sicer raziskave kažejo, da je rast plač v zgornjem odstotku v zadnjih desetletjih hitrejša od rasti produktivnosti. Predlagatelji v oceni finančnih posledic uvedbe socialne kapice pravijo, da bi ta za državni proračun in druga javnofinančna sredstva pomenila okoli 55,7 milijona evrov izpada. Državni sekretar ministrstva za delo Igor Feketija pa je danes na tiskovni konferenci Levice dejal, da ukrep po njihovih izračunih javne finance obremeni za 140 milijonov evrov.
Spomnimo, da smo prejšnji teden poročali, da bi uvedba socialne kapice v višini 2,5-kratnika povprečne plače – kar je približno 6572 evrov – po oceni ministrstva za finance vplivala na znižanje prihodkov za okoli 270 milijonov evrov na leto.
Pri čemer je treba vedeti, da razvojna kapica na eni strani pomeni ob izpadu omenjenih blagajn sicer res za državni proračun tudi nekaj več prihodkov na račun povečanja potrošnje, prihodkov iz naslova dohodnine in davka od dohodkov pravnih oseb; a bi se prav zaradi nižjih prihodkov ZPIZ in ZZZS povečal tudi transfer v pokojninsko blagajno. Država je v ZPIZ in ZZZS v letu 2025 plačala 2,1 milijarde, za letos pa je v sprejetem proračunu načrtovanih 2,2 milijarde evrov.
