V predvolilnih soočenjih so politiki le redko omenjali revščino. Podatek o tem, kako se stopnja tveganja revščine povečuje, smo slišali tu in tam; v volilnih programih strank, ki jim ankete kažejo vstop v parlament, pa pri tej temi praviloma vlada vsebinska »revščina«. Stranke politične desnice SDS, Logarjevi Demokrati ter trojec NSi, SLS in Fokus v volilnem programu besede sploh ne omenijo. Niti enkrat. Nič bolje ni v volilnem programu Prebiličevega Preroda, kjer je dvakrat omenjena energetska revščina, prav tako ne pri Stevanovićevi Resnici, pri kateri je beseda prav tako uporabljena le dvakrat. Posredno. V SD in Levici revščini namenjajo več prostora, Gibanje Svoboda pa volilnega programa še nima objavljenega.
Smo pa zato veliko poslušali v kampanji o davčnih razbremenitvah, ki navadno največ prinesejo najpremožnejšim. Statistični kazalniki, ki merijo revščino oziroma hudo materialno in socialno prikrajšanost, se nam medtem že pet let vztrajno slabšajo, opozarja sociolog dr. Srečo Dragoš: »Čeprav smo po tem škandaloznem kazalniku še vedno pod evropskim povprečjem, imamo znotraj naše družbe tudi kategorije z evropsko nadpovprečnimi deleži revščine in socialne izključenosti. In teh je kar precej. To so enočlanska gospodinjstva, upokojenci, starejši zaposleni (55–64 let), starostniki (zlasti ženske), nizko izobraženi, najemniki stanovanj, predšolski otroci staršev z nizko izobrazbo ter gospodinjstva z nizko delovno intenzivnostjo in s hudo hendikepiranimi otroki.«
Človekove pravice ne morejo biti pogojevane
Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo poudari, da je problematična tudi globina revščine, četudi v tej kategoriji revnih vseskozi ostajamo za približno tri odstotne točke pod evropskim povprečjem. Tempo njenega povečevanja je pri nas namreč nekoliko višji od drugih evropskih držav. »V letih med 2010 in 2024 se je globina revščine pri nas povečala za 17 odstotkov, v EU pa v povprečju za dobrih 14 odstotkov, kar pomeni, da so rešitve bodisi povsem neučinkovite bodisi je problem prepuščen stihiji.« Sogovornik kot glavni problem pri teh trendih vidi to, da političnega konsenza o njih sploh ni. »Ker ga nikoli nismo iskali. Ali se naj neenakost povečuje ali zmanjšuje, ali je dobro, da imamo evropsko podpovprečni delež revnih ali pa je to slabo? Ali je bolj potrebna socialna kapica za najbogatejše ali socialne nogavice za najrevnejše – tu politične elite niso sposobne podati enotnega odgovora zato, ker ga sploh ne iščejo. To pa ne pomeni, da so vse stranke enake.«
»Politična ponudba je nična, edino, kar se občasno ponuja kot rešitev, je zaposlitev, kar velja za relativno majhen del izključno aktivnega prebivalstva,« je do stanja v slovenski politiki z vidika naslavljanja revščine kritična tudi antropologinja dr. Svetlana Slapšak. Ki se s tega vidika sprašuje: »Koliko je pa nezaposljivih, zakaj se vzdržuje in širi prekarnost in zakaj ni zakonov, ki bi to prepovedali oziroma prilagodili realnim potrebam prebivalstva? Posebno nevarno je enačenje dela in pravic, saj človekove pravice ne morejo biti pogojevane, tudi z delom ne. Nihče tudi ne omenja odgovornosti države do posameznika. V tem smislu je sicer levica veliko bolj državotvorna kot desnica, ki bi brez težav 'odpustila' vse, ki niso koristni za profit, in na tej osnovi ukinila njihove človekove pravice.«
Minimalna plača pod pragom revščine
Dragoš glede zadnjega še izpostavi, kako je kljub temu, da je bila zadnja slovenska vlada usmerjena bolj levo od vseh prejšnjih, tudi ta podlegla instrumentalizaciji socialne politike za doseganje ekonomskih ciljev. »Kljub največjemu povečanju minimalne plače in socialnih pomoči še vedno velja, kar je veljalo pri vseh prejšnjih vladah: minimalna plača ostaja še vedno pod mejo revščine in višina socialne pomoči še vedno ostaja pod mejo osnovnih minimalnih stroškov. To je dokaz, da razmerje med ekonomsko in socialno politiko države ostaja transmisijsko, torej enako kot od začetka osamosvojitve: cilj socialne politike je zadrževanje revnih ljudi pod pragom revščine zato, ker ekonomska politika tišči minimalno plačo pod mejo revščine, da je gospodarstvo lahko konkurenčno.«
Zaradi vsega naštetega se pomemben del bremena ukvarjanja z revščino meče v nahrbtnik civilne družbe, to je nevladnih (dobrodelnih) organizacij. »To je nedvomno znak pomanjkljive državne politike, nevladne organizacije ne morejo biti odgovorne za socialno politiko, formalno aktivisti namreč niso izvoljeni, vendar države to ne moti, če prek njih posredno pridobiva zajeten denar. Gre za pravo krajo in eksploatacijo! Ob tem, ko je država 'delegirala' mnoge probleme na te organizacije, pa si še dovoli, da jih kritizira in sumi, da niso dovolj pokorne in politično ubogljive,« komentira Svetlana Slapšak.
