Študiji, letos objavljeni v najuglednejših znanstvenih revijah, sta prinesli nekatera nova spoznanja o vplivu vetrnih elektrarn na počutje in zdravje ljudi. Njuni avtorji iz ZDA in Nemčije so analizirali podatke več sto tisoč ljudi, ki živijo v bližini teh naprav. V prvi so zajeli obdobje 2011–2023, v drugi pa 2002–2022. Obe v pretežni meri zavračata javnozdravstvene pomisleke nasprotnikov vetrnih elektrarn: obratovanje naprav ne povzroča dokazljivega negativnega vpliva na zdravje in ne poslabšuje kakovosti življenja. Kljub temu je treba biti previden pri njihovem umeščanju v prostor.
Sta pa avtorja študije, objavljene v reviji Nature, zaznala pogostejše poročanje o stresu in nelagodju, kadar se je v bližini bivališča vrtelo večje število vetrnic, vendar tudi to v analiziranem 20-letnem obdobju ni imelo zaznavnega učinka na njihovo telesno zdravje. Avtorja zato opozarjata snovalce energetskih politik, naj pri umeščanju v prostor omejujejo koncentracijo vetrnic na enem območju, saj utegne to negativno vplivati na duševno dobrobit lokalnega prebivalstva.
Bojazni se (še) niso uresničile
Kako te ugotovitve komentira Sonja Jeram iz Centra za zdravstveno ekologijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), ki se ukvarja s problematiko vpliva okoljskega hrupa na zdravje? Uvodoma navede definicijo zdravja Svetovne zdravstvene organizacije (SZO): »Zdravje je stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne zgolj odsotnost bolezni ali slabosti.« Tudi povzročanje vznemirjenosti, stresa in motenj spanja ima namreč lahko dolgoročne negativne vplive na zdravje, predvsem na delovanje srca in ožilja. »Vznemirjenost zato obravnavamo kot negativno posledico hrupa na splošno na zdravje ljudi,« razloži raziskovalka.
Pri hrupu vetrnic se izpostavljata predvsem amplitudna modulacija in nizkofrekvenčni zvok (20–200 Hz). »Infrazvok predstavlja še veliko negotovosti. A kot kaže, pri do sedaj postavljenih vetrnih elektrarnah ni opaziti posebnih vplivov na zdravje, kot jih omenja Nina Pierpont v svoji knjigi Sindrom vetrnih elektrarn iz leta 2009,« pravi sogovornica. »Morda je to zaradi zadostne oddaljenosti od bivališč in zaradi moči vetrnic, ki do nedavna na kopnem niso presegale treh do štirih megavatov. Nove študije bodo pokazale nove rezultate, morda pa je pomemben tudi čas, v katerem ljudje bivajo v bližini vetrnih elektrarn od rojstva naprej.«
Zelo blizu elektrarn biva malo ljudi
Po njenem prepričanju je treba natančno opredeliti bližino bivališč. »V eni od omenjenih študij so vetrne elektrarne od bivališč oddaljene od 1,5 do 6 kilometrov,« izpostavi. »Torej je v tem primeru minimalna bližina bivališča 1,5 kilometra. To pa ne pomeni, da bi študija pokazala enake rezultate, če bi bile vetrnice, še posebej večje, postavljene bliže bivališčem.«
V omenjenem primeru gre za junija v reviji Nature objavljeno študijo, katere avtorja sta Gundi Knies in Jens Jetzkowitz, raziskovalca iz Nemčije. Omenjeno minimalno oddaljenost sta določila zato, ker bližje elektrarnam živi premalo ljudi, da bi bilo mogoče zanje izpeljati stabilno statistično analizo. K temu kaže dodati, da se predpisani minimalni odmiki od stanovanjskih območij razlikujejo po nemških deželah in se gibljejo med 600 metri in enim kilometrom.
Iz mnenja, ki ga je Sonja Jeram spisala lani, objavila pa civilna iniciativa Snežnik, izhaja, da se NIJZ zgleduje po danski zakonodaji za prostorsko načrtovanje in predlaga, da morajo biti vetrnice od bivališč oddaljene za najmanj štirikratnik skupne višine stebra in dolžine elise. Obenem NIJZ ne podpira postavitve vetrnih elektrarn z močjo nad petimi megavati, ker bi za to potrebovali nove znanstvene dokaze glede vplivov na zdravje ljudi. V lanskem dopisu še piše, da so se polja zelo močnih vetrnih elektrarn doslej umeščala na morje, ne na kopno.
V zdajšnjem odgovoru Dnevniku raziskovalka NIJZ omeni lanski strokovni kongres o hrupu vetrnih elektrarn v Köbenhavnu, na katerem je bilo predstavljenih 44 strokovnih prispevkov. Josephine Siebert Pockelé in Roberto Merino-Martinez s Tehnične univerze v Delftu sta tam navajala, da se je povprečna velikost kopenskih vetrnic v zadnjem desetletju močno povečala. Leta 2024 je povprečna nazivna moč na novo nameščenih kopenskih vetrnic v Evropi znašala 4,6 megavata, povprečna moč naročenih vetrnic pa je dosegla 5,7 megavata. Zdaj se že razvijajo kopenske vetrne elektrarne, ki presegajo moč desetih megavatov.
Močnejše vetrnice zmanjšale nizkofrekvenčni hrup
Kako naraščanje moči vpliva na hrup? Rezultati meritev so v nasprotju s prepričanji skeptikov glede vetrnih elektrarn, je na Danskem poročal škotski svetovalec za akustiko Dick Bowdler. Za primer navaja meritve na vetrnem polju, na katerem so 25 vetrnic z močjo dveh megavatov zamenjali z desetimi z močjo petih megavatov. Raven hrupa se je pri 1,4 kilometra oddaljeni hiši zatem zvišala s 35 na 36 dBA, vendar le v srednjih frekvencah (okoli 500 in 1000 Hz), medtem ko se je nizkofrekvenčni hrup znižal za štiri do pet decibelov. Na tem mestu kaže opozoriti na priporočilo NIJZ, da hrup vetrnih elektrarn na najbolj izpostavljeni fasadi v primeru najslabšega možnega scenarija ne presega ravni med 35 in 40 dBA.
V Sloveniji vetrne elektrarne sicer niso posebej normirane. V veljavni uredbi o hrupu zanje veljajo mejne vrednosti za industrijo: največ 58 dBA podnevi, 53 dBA zvečer in 48 dBA ponoči, upoštevajoč tretjo stopnjo varstva pred hrupom, ki je tudi najbolj razširjena v Sloveniji.
»Pri postavitvi novih vetrnih elektrarn v naše okolje previdnost ni odveč,« še poudari Sonja Jeram. NIJZ zato predlaga postopno umeščanje vetrnic na območja, kjer je zaznano manjše tveganje z vseh stališč obravnave, vključno z zdravjem in počutjem ljudi. »Na delavnici projekta RES Slovenia 2 smo predlagali, da se zaenkrat ne umeščajo sedemmegavatne vetrnice, če ne moremo zagotoviti oddaljenosti od bivališč, ki bi jamčila, da vplivov na zdravje ne bo. Avstrija se je odločila, da bo sedemmegavatne elektrarne na Koroškem postavila na oddaljenosti najmanj 1,5 kilometra od zazidljivih parcel.«