Nekdanja velikana, posejana z razpokami, sta kot njuni orjaški bratje iz Alp nekoč počasi polzela s svojo gromozansko težo navzdol. Še ob koncu 19. stoletja so posamezni kosi ledu Triglavskega ledenika padali prek tisočmetrske Stene v dolino, sredi prejšnjega stoletja so bile na obeh žive poletne smučarske tekme, ljubitelji turnega smučanja pa so lahko izživljali svoje strasti tudi sredi poletja. Danes ni od vsega tega ostalo skoraj nič, od obeh ledenikov so ostale le zaplate. Zagotovo smo zadnja generacija, ki še lahko vidi Triglavski ledenik in Ledenik pod Skuto, in žal tudi prva, ki bo priča njunemu popolnemu izginotju.
Zaplata ledu
To se lahko zgodi že zelo kmalu; napovedi so za Triglavski ledenik veliko bolj črnoglede kot za Ledenik pod Skuto. Od Triglavskega ledenika sta danes ostali zgolj dve zaplati, veliki skupno manj kot 0,2 hektara. »Krpi, veliki kot odbojkarsko igrišče,« slikovito ponazori geograf Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Triglavski ledenik razen ledeniškega ledu nima več večine ledeniških značilnosti, kot so razpoke, večdesetmetrska debelina ledu in premikanje, zato o njem kot o ledeniku govorimo le še zaradi njegove preteklosti, ko je imel vse temeljne značilnosti alpskih ledenikov. Sredi 19. stoletja je namreč meril še nekaj manj kot pol kvadratnega kilometra.
»Razlog, da imamo pri nas ledenika, je njuna senčna lega in velik dotok snega. Ledenikoma pomagajo pri ohranjanju tudi snežni plazovi, ti so hrana za ledenik,« razlaga Pavšek. Toda toplejša poletja, manj snežnih padavin, večji delež padavin v obliki dežja in toplejše padavine, saharski pesek, grušč in kamenje na ledeniku z okoliških ostenj, zaradi česar je površina temnejša in vpija še več sončne svetlobe, prispevajo k pospešenemu taljenju ledenikov. Vseh, ne le naših.
Raziskovalci ledenikov na Geografskem inštitutu Antona Melika lovijo zadnje kose ledu in hitrost tega taljenja Miha Pavšek nazorno opiše s simboličnim dejanjem leta 2022, tako imenovano Misijo Peking, ko je led iz Triglavskega ledenika kot opomin na podnebne spremembe potoval na olimpijske igre v Peking. Takrat so zavrtali štiri metre in pol v ledenik, vzeli omenjeni kos ledu in še nekaj vzorcev. Ugotovili so, da je bilo potrebnih 70 let, da je na tistem mestu nastala meter debela plast ledu, 4,5 metra ledu je torej nastajalo več kot 300 let.
»Toda veste, kaj je najbolj strašljivo? Da že naslednje leto tam ni bilo več ledu. V letu dni se je stalil ves led, ki je nastajal več stoletij,« odvrne Pavšek.
Alpe brez ledenikov
Čeprav sta naša ledenika precej manjša od svojih evropskih bratov, njuna vloga ni le simbolična. Sta prav tako zadrževalnika vode in vir pitne vode v dolini. »Kadar imamo sušno poletje in ni vode iz atmosfere, je voda iz ledenika in snega edina voda,« mirno odvrne Miha Pavšek. Na Geografskem inštitutu Antona Melika so v sodelovanju s kolegi z Inštituta za raziskovanje krasa pred leti naredili sledilne poskuse, v katerih so spremljali odtekanje vode izpod Triglavskega ledenika. Ugotovili so, da voda iz ledenika ne odteka le v dolino Vrat in Savo Dolinko, temveč tudi na bohinjsko stran v Savo Bohinjko. »In kar 70 do 80 odstotkov vse ljubljanske vode pride iz Save,« doda Pavšek.
Podnebje, vode, narava, vse to je med sabo povezano in ne pozna meja. Taljenje ledenikov je le najvidnejši del teh sprememb v razviti Evropi, ki spreminja podobo našega alpskega sveta in s tem postavlja pomembna vprašanja, kakšne bodo Alpe, ko ne bo več ledenikov. Bodo še zanimive za turizem? Kako bo s kmetijstvom, kako s preskrbo pitne vode?
Toda bolj kot taljenje naših dveh ledenikov bo vplivalo na nas taljenje avstrijskih ledenikov. Drava in Mura imata izrazit ledeniški vodni režim, avstrijskim ledenikom pa s taljenjem nikakor ni prizaneseno. Po napovedih naj bi bila Avstrija že čez 40 do 45 let pretežno brez ledu.
S smučmi na ramenih
Povsod po svetu, kjer so ledeniki, imajo ti tudi socialni in simbolni pomen za tamkajšnje prebivalstvo. Tudi pri nas. Po drugi svetovni vojni in vse do 90. let prejšnjega stoletja na Triglavskem ledeniku in Ledeniku pod Skuto niso smučali le turni smučarji, ampak so potekali prave smučarske tekme in treningi smučarske reprezentance in smučarskih klubov.
Tone Vogrinec, alpskemu smučanju je posvetil življenje, se rad spomni, kako je še kot smučarski tekmovalec v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja treniral na Triglavskem ledeniku. Bil je edini Štajerec v tej alpski druščini, rad poudari.
»Tisti, ki smo bili poklicani na trening, smo bili zelo veseli, da lahko gremo gor. Kajti poletno smučanje na Triglavskem ledeniku je bilo naša edina alternativa,« se spominja.
V 70. letih so na Triglavskem ledeniku prirejali celo republiška poletna prvenstva v veleslalomu in slalomu. Ledeniški sneg je bil takrat dolg še okoli 1500 metrov, dostop pa je bil tako za tekmovalce kot organizatorje naporen. »Dva para smuči in vso opremo smo nesli do Kredarice,« odvrne Tone Vogrinec.
Na poletne smučarske treninge na Triglavski ledenik je hodil tudi Jure Košir. Bilo je v začetku 80. let, ko je imel deset let in še malo čez. »Verjetno sem bil še zadnja generacija otrok, ki smo imeli tam treninge,« potrdi. Takrat so si otroci sredi poletja nadeli nahrbtnike s smučarskimi čevlji in smuči, včasih so jim pri nošnji pomagali tudi starši, ter jo ubrali iz doline Kot do Staničeve koče.
»Bili smo kar hitri in celo tekmovali smo, kdo bo hitreje gor. Potem smo vsako jutro eno uro hodili do Triglavskega ledenika, preden smo sploh začeli smučati. Bilo je konkretno snega na ledeniku, ne le zaplata. Predvsem pa je bil to dober kondicijski in smučarski trening,« se spominja Jure Košir.
Poletna plaža na ledeniku
Medtem ko so zgornjesavski klubi trenirali v Julijskih Alpah, so kranjski, tržiški, ljubljanski in kamniški v Kamniško-Savinjskih Alpah. Jezersko je dom Andreja Karničarja, župana Jezerskega in alpinista, ki je pred 30 leti, v svojih najbolj aktivnih alpinističnih letih, z bratom Davom kot prvi smučal z vrha Anapurne.
»Neko splošno prepričanje obstaja, da se je poletno smučanje v naših gorah začelo v 80. letih prejšnjega stoletja, toda v resnici ima smučanje na Jezerskem precej daljšo zgodovino. Nad Češko kočo se je smučalo že v 50. in 60. letih. Tam so imeli treninge in priprave številni slovenski smučarji in občasno tudi reprezentanca, ogromno je bilo smučarskega dogajanja,« pravi Andrej.
Leta 1977 so za namene smučanja in tudi vojaške prisotnosti, ne nazadnje je bilo v času Jugoslavije Jezersko mejno območje, postavili Kranjsko kočo na Ledinah. Na območju, ki mu Jezerjani pravijo Vadine. Tu se je razširila smučarska dejavnost na Ledeniku pod Skuto, toda v resnici se je smučalo na snežišču pod ledenikom, kjer so s pomočjo vojaškega helikopterja postavili prenosno vlečnico in pripeljali celo teptalni stroj, da je uredil progo. Tu so trenirala največja slovenska smučarska imena, od Bojana Križaja, Borisa Strela do Jureta Franka, ki je osvojil srebrno kolajno na olimpijskih igrah v Sarajevu. Na obeh lokacijah nad Jezerskim se je najbolj intenzivno smučalo do 90. let, toda tudi kasneje smučarija ni zamrla. Od leta 1993, kar 25 let, je potekal na Ledeniku pod Skuto legendarni lovski veleslalom, smučarska tekma za kristalnega gamsa.
Morali bomo začeti trošiti manj
Na svetu je več kot 275.000 ledenikov, ki pokrivajo 700.000 kvadratnih kilometrov površine. Sliši se veliko, toda večji gorski ledeniki se krčijo hitreje, kot so znanstveniki pričakovali doslej. Kakšna bo prihodnost prostranih ledenih pokrovov na Grenlandiji in Antarktiki, si nihče ne upa napovedati.
Da se ledeniki talijo, ni le problem sam po sebi, ledeniki so namreč veliki rezervoarji pitne vode in skupaj z ledenimi ploščami oskrbujejo okoli 70 odstotkov planetarnih sladkovodnih pitnih virov. Ko bodo izginili, bo izginil tudi vir pitne vode za stotine milijonov ljudi po svetu. Kronično pomanjkanje vode bo prizadelo na milijone ljudi v Boliviji, Peruju in Indiji, kjer ledeniško vodo uporabljajo za pitje, namakanje polj in proizvodnjo električne energije. Če se bo stalil ledeni pokrov v delih Grenlandije in Antarktike, se lahko gladina morja do konca stoletja dvigne tudi za meter ali več, dvigajoče se morje pa bo preplavilo več tisoč kvadratnih kilometrov kopnega, to je večino Floride, Bangladeša in Nizozemske. Na milijone ljudi bo pregnanih z domov.
Medtem ko so meritve in številke neizpodbitne in nazorne, ledu je povsod manj, so pomenljive tudi zgodbe tistih, ki so doživeli vso razsežnost in mogočnost ledenikov. Petdeset let je tega, kar se je naš najbolj vsestransko aktivni Himalajec, alpinist Viki Grošelj, kot član jugoslovanske odprave na Makalu prvič seznanil z razsežnostjo največjega gorstva sveta, Himalajo. Od takrat jo obiskuje vsako leto in zgodb o spreminjanju podobe te gorske verige se je nabralo ogromno.
»Zaradi taljenja ledenika je postal povsem neprehoden okoli 5800 metrov visok nepalski prelaz Nangpa La, prek katerega je stoletja vodila tradicionalna karavanska pot iz Tibeta v Nepal. Imel sem še priložnost videti karavane trgovcev z jaki, ki so hodili proti prelazu. Toda ko sem želel pred nekaj leti z nepalske strani na sedlo tudi sam, to ni bilo več mogoče. Ledenik, ki je nekoč omogočal prehod, se je tako znižal in ugreznil, da je postal teren neprehoden, pot pa opuščena. Narava jo je preprosto zaklenila,« nekoliko nostalgično predstavi eno svojih opažanj Grošelj.
Prelaz, ki je stoletja povezoval narode in kulture, je postal zaradi podnebnih sprememb in sprememb, ki se nenehno dogajajo v naravi, neprehoden. »Narava bo šla vedno svojo pot, toda naš način življenja je tak, da absolutno preveč porabljamo. To je velika človeška napaka, ki se je nočemo zavedati, saj podlegamo udobnemu življenju, ki je zaradi prevelike porabe ekološko nevzdržno. Verjamem, da nas bo narava sama prisilila k manjši porabi. Vse nas. Sam se vedno znova vračam v Himalajo, ki me uči, da je življenje lahko zelo lepo, četudi živiš malo bolj racionalno, da ne bom rekel skromno,« razmišlja Viki Grošelj.