Ljubo Bavcon je bil rojen leta 1924 v Ljubljani. Leta 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu boju, leta 1942 je nekaj mesecev preživel v partizanih, oktobra pa je bil aretiran in obsojen na osem let strogega zapora. Do konca vojne je bil zaprt v Italiji in Nemčiji. Po vrnitvi v domovino julija 1945 se je vključil v delo Ljudske mladine Slovenije. Politična desnica mu je ves čas po osamosvojitvi očitala, da naj bi maja in junija 1945 sodeloval pri odbiranju domobrancev, ki so jih pozneje umorili na množičnih moriščih. Vendar je bil Bavcon tedaj še v tujini. Dokaze o tem je nazadnje za Dnevnik predstavil maja letos.
Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in na Inštitutu za družbene vede v Beogradu. Delal je kot novinar Slovenskega poročevalca in Naših razgledov, od leta 1955 pa je bil zaposlen na pravni fakulteti oziroma njenem inštitutu za kriminologijo. Izpopolnjeval se je v Evropskem univerzitetnem centru v Nancyju v Franciji, kjer je pridobil še tretjo diplomo. Doktoriral je leta 1957 v Ljubljani.
Nasprotnik oblastne represije
Bil je dekan pravne fakultete in je zasedal več pomembnih funkcij na ljubljanski univerzi. Politična desnica mu je po osamosvojitvi očitala nekdanjo servilnost do partijskega režima, vendar natančnejši vpogled v njegovo strokovno delo kaže, da je z akademskimi razpravami prispeval k odpravljanju avtoritarnosti jugoslovanskih oblasti. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja si je tako Bavcon prizadeval za liberalnejšo obravnavo političnega delikta. Pozival je k natančnejši opredelitvi tega pojma, da oblast ne bi mogla dejanj posameznikov obravnavati arbitrarno in da bi bila v jugoslovanski družbi kljub določbam kazenskega zakonika zagotovljena svoboda govora. Z akademikinjo Alenko Šelih sta v sedemdesetih letih nasprotovala smrtni kazni in se zavzemala za skrajšanje zapornih kazni.
»Bavconov« svet za človekove pravice, ki je bil ustanovljen leta 1988, v času družbenega vrenja ob vojaški aretaciji Janeza Janše in sodelavcev, velja za enega od vrhov demokratičnih prizadevanj slovenske družbe in pomemben prispevek k osamosvojitvi. Deloval je vse do leta 1994, ko se je formalno pretvoril v urad varuha človekovih pravic. Med prvimi primeri, ki jih je Bavcon obravnaval kot ombudsman, so bili izbrisani. Že v prvih dveh letih po izbrisu – ki se je zgodil 26. februarja 1992 – je poskušal od slovenske vlade izvedeti, kako namerava storjene krivice popraviti. Odgovori, kot je pripovedoval kasneje, so bili zavajajoči. Bavcon je v kasnejših letih opozarjal, da so uslužbenci ministrstva za notranje zadeve v imenu države »storili vse, da bi Neslovencem onemogočili življenje«, in da so s teptanjem pravnih norm uveljavljali nacionalistično politiko. Nekateri nosilci oblasti iz tedanjega časa, vključno z Janšo, so mu odkrito kritiko zamerili.
Dolg zgodovinski spomin
Po upokojitvi leta 1994 se je profesor Bavcon redno vključeval v družbene in politične debate. Zagovarjal je odprto pravično družbo in strogo regulacijo državnega represivnega aparata. Od predsednika republike Milana Kučana je za zasluge na področju človekovih pravic prejel zlati častni znak svobode. Na strokovnem področju se je med drugim posvetil sistemu mednarodnega kazenskega prava – s sodelavci je opravil temeljno analizo delovanja haaškega tribunala za nekdanjo Jugoslavijo ter mednarodnega kazenskega sodišča, ki obravnavata vojne zločine in zločine proti človečnosti. Kot nekdanji partizan je ob različnih priložnostih ohranjal spomin na narodnoosvobodilni boj. Poročen je bil z Danico Žagar, udeleženko narodnoosvobodilnega boja, hčerjo narodnega heroja Staneta Žagarja.
Leta 2012 se je v času protestniških gibanj proti tedanji vladi Janeza Janše, ki je bil obtožen korupcije, pridružil neformalnemu Odboru za pravično in solidarno družbo. V odmevnem intervjuju za Dnevnik je že tedaj opozoril na nedopustnost politične zlorabe policije in na povečevanje tolerance do nasilja na ulicah. Nevarno sosledje dogodkov in politična razmerja v družbi so ga spominjala na dogajanje ob vzponu nacizma v Nemčiji. »Zgodovina se ponavlja, a ne vedno le kot farsa. Včasih tudi kot tragedija,« je govoril profesor Bavcon. Ljubo Bavcon je bil rojen leta 1924 v Ljubljani. Leta 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu boju, leta 1942 je nekaj mesecev preživel v partizanih, oktobra pa je bil aretiran in obsojen na osem let strogega zapora. Do konca vojne je bil zaprt v Italiji in Nemčiji. Po vrnitvi v domovino julija 1945 se je vključil v delo Ljudske mladine Slovenije. Politična desnica mu je ves čas po osamosvojitvi očitala, da naj bi maja in junija 1945 sodeloval pri odbiranju domobrancev, ki so jih pozneje umorili na množičnih moriščih. Vendar je bil Bavcon tedaj še v tujini. Dokaze o tem je nazadnje za Dnevnik predstavil maja letos.
Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in na Inštitutu za družbene vede v Beogradu. Delal je kot novinar Slovenskega poročevalca in Naših razgledov, od leta 1955 pa je bil zaposlen na pravni fakulteti oziroma njenem inštitutu za kriminologijo. Izpopolnjeval se je v Evropskem univerzitetnem centru v Nancyju v Franciji, kjer je pridobil še tretjo diplomo. Doktoriral je leta 1957 v Ljubljani.
Nasprotnik oblastne represije
Bil je dekan pravne fakultete in je zasedal več pomembnih funkcij na ljubljanski univerzi. Politična desnica mu je po osamosvojitvi očitala nekdanjo servilnost do partijskega režima, vendar natančnejši vpogled v njegovo strokovno delo kaže, da je z akademskimi razpravami prispeval k odpravljanju avtoritarnosti jugoslovanskih oblasti. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja si je tako Bavcon prizadeval za liberalnejšo obravnavo političnega delikta. Pozival je k natančnejši opredelitvi tega pojma, da oblast ne bi mogla dejanj posameznikov obravnavati arbitrarno in da bi bila v jugoslovanski družbi kljub določbam kazenskega zakonika zagotovljena svoboda govora. Z akademikinjo Alenko Šelih sta v sedemdesetih letih nasprotovala smrtni kazni in se zavzemala za skrajšanje zapornih kazni.
»Bavconov« svet za človekove pravice, ki je bil ustanovljen leta 1988, v času družbenega vrenja ob vojaški aretaciji Janeza Janše in sodelavcev, velja za enega od vrhov demokratičnih prizadevanj slovenske družbe in pomemben prispevek k osamosvojitvi. Deloval je vse do leta 1994, ko se je formalno pretvoril v urad varuha človekovih pravic. Med prvimi primeri, ki jih je Bavcon obravnaval kot ombudsman, so bili izbrisani. Že v prvih dveh letih po izbrisu – ki se je zgodil 26. februarja 1992 – je poskušal od slovenske vlade izvedeti, kako namerava storjene krivice popraviti. Odgovori, kot je pripovedoval kasneje, so bili zavajajoči. Bavcon je v kasnejših letih opozarjal, da so uslužbenci ministrstva za notranje zadeve v imenu države »storili vse, da bi Neslovencem onemogočili življenje«, in da so s teptanjem pravnih norm uveljavljali nacionalistično politiko. Nekateri nosilci oblasti iz tedanjega časa, vključno z Janšo, so mu odkrito kritiko zamerili.
Dolg zgodovinski spomin
Po upokojitvi leta 1994 se je profesor Bavcon redno vključeval v družbene in politične debate. Zagovarjal je odprto pravično družbo in strogo regulacijo državnega represivnega aparata. Od predsednika republike Milana Kučana je za zasluge na področju človekovih pravic prejel zlati častni znak svobode. Na strokovnem področju se je med drugim posvetil sistemu mednarodnega kazenskega prava – s sodelavci je opravil temeljno analizo delovanja haaškega tribunala za nekdanjo Jugoslavijo ter mednarodnega kazenskega sodišča, ki obravnavata vojne zločine in zločine proti človečnosti. Kot nekdanji partizan je ob različnih priložnostih ohranjal spomin na narodnoosvobodilni boj. Poročen je bil z Danico Žagar, udeleženko narodnoosvobodilnega boja, hčerjo narodnega heroja Staneta Žagarja.
Leta 2012 se je v času protestniških gibanj proti tedanji vladi Janeza Janše, ki je bil obtožen korupcije, pridružil neformalnemu Odboru za pravično in solidarno družbo. V odmevnem intervjuju za Dnevnik je že tedaj opozoril na nedopustnost politične zlorabe policije in na povečevanje tolerance do nasilja na ulicah. Nevarno sosledje dogodkov in politična razmerja v družbi so ga spominjala na dogajanje ob vzponu nacizma v Nemčiji. »Zgodovina se ponavlja, a ne vedno le kot farsa. Včasih tudi kot tragedija,« je govoril profesor Bavcon.
