V največji slovenski sindikalni centrali, Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), so ob letošnjem prazniku dela zapisali, da bomo tokrat 1. maj »zaznamovali v času, ko je na obzorju nova energetska kriza s kompleksnimi posledicami za ves svet, vključno z draginjo, naraščajočimi cenami življenjskih potrebščin, inflacijo …« Ob tem pa da ob vse bolj verjetni desni koaliciji v Sloveniji »znova dobivajo zalet slaboumne ideje, kot so tako imenovana razvojna kapica in podobno, ki rušijo socialno državo in javno dobro nasploh«. Kot opozarjajo, bodo tudi »v teh zaostrenih razmerah delavstvu enotno krili hrbet ter branili socialno državo«.
V reprezentativnih sindikalnih centralah, članicah ekonomsko-socialnega sveta (ESS), so v zvezi s predlaganim interventnim zakonom, ki po njihovi oceni ogroža pridobljene delavske pravice, opozorili, da so pripravljeni tako na dialog kot tudi na konflikt.
Upad članstva
Čeprav se je članstvo v sindikatih v zadnjih desetletjih občutno zmanjšalo, z več kot 60 odstotkov v času osamosvojitve na sedanjih 20 do 25 odstotkov, pa sindikalne organizacije v Sloveniji ohranjajo pomemben vpliv. So namreč sestavni del socialnega dialoga in sodelujejo pri pripravi zakonodaje. Poleg tega ostajajo zelo močne zlasti v javnem sektorju, kjer lahko s stavkami vplivajo na celotno delovanje države.
Največji del sindikalnega članstva v Sloveniji je skoncentriran v treh velikih centralah, v ZSSS, ki združuje okoli 130.000 članov, Konfederaciji sindikatov javnega sektorja (KSJS), ki z okoli 71.000 člani vključuje več kot 80 odstotkov sindikalno organiziranih javnih uslužbencev, in konfederaciji Pergam s približno 15.000 člani. Znotraj sindikatov pa obstajajo velike razlike med panogami. Sindikaliziranost v javnem sektorju ostaja zelo močna in stabilna. Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) je s svojimi 37.000 člani eden največjih sindikatov v državi, zelo močni so tudi sindikati zdravstva, denimo Fides in Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije, v katerem je okoli 17.000 članov, članstvo pa naj bi celo še naraščalo.
Po drugi strani so največji upad članstva v zadnjih desetletjih beležili sindikati v industriji, trgovini in turizmu. V Sindikatu kovinske in elektroindustrije Slovenije - SKEI se je od 90. let prejšnjega stoletja članstvo znižalo z okoli 40.000 na 20.000 do 25.000 članov, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije denimo pa naj bi imel namesto nekdanjih 10.000 le še nekaj tisoč članov.
Za upad članstva v sindikatih zasebnega sektorja so po ocenah sindikalistov krivi zlasti vse večja prekarizacija z vse več pogodbami za določen čas, širjenjem študentskega dela, s.p.-jev in platformnega dela, staranje članstva in slabša pokritost s kolektivnimi pogodbami. Sindikaliziranost mladih je zelo nizka, po nekaterih ocenah pod 10 odstotki, med razlogi pa sta predvsem nestabilnost zaposlitve in strah pred izpostavljanjem. Nasprotno se članstvo v sindikatih javnega sektorja ohranja ravno zaradi stabilnosti zaposlitve in močnejše kolektivne identitete, obenem pa so opaznejši tudi sindikalni rezultati.
Ideologija individualizma
Predsednik ZSSS Andrej Zorko meni, da kljub upadu članstva v mnogih dejavnostih zaupanje v sindikate ne upada. »Res pa je, da se spreminja družbeni kontekst: večja individualizacija, razpršenost delovnih razmerij, nove oblike in načini opravljanja dela ter slabljenje občutka solidarnosti otežujejo kolektivno organiziranje.« Lidija Jerkič, predsednica SKEI in nekdanja predsednica ZSSS, k temu dodaja, da je organiziranje delavcev zlasti v malih podjetjih zaradi izpostavljenosti in pritiskov delodajalcev skoraj nemogoče in da se vse pogosteje srečujejo z izganjanjem sindikatov iz podjetij.
Branimir Štrukelj, glavni tajnik sindikata SVIZ, ugotavlja, da se je v zadnjih tridesetih letih izrazito spremenil odnos do kolektivnih aktivnosti. »Agresivna ideologija neoliberalizma, ki prepričuje, da je vsak odgovoren zase, ter ideologija individualizma, ki trdi, da si mora posameznik sam izboriti boljši položaj v odnosu do drugih, vzporedno s sistematično negativno propagando proti sindikatom, prikazanim kot v preteklost obrnjenim organizacijam, sta bili uspešni. V zasebnem sektorju, kjer ni več velikih koncentracij delavstva in kjer se hitreje menjavajo delovna mesta, kjer je strah pred kaznovanjem s strani delodajalca izrazitejši, prekarne oblike zaposlitve pa pogostejše, je upad sindikaliziranosti zato pričakovano izrazitejši,« pravi Štrukelj.
Ključni izziv za prihodnost
Nevarnosti upada članstva se zaveda tudi predsednik sindikata Pergam Jakob Počivavšek: »Številke so neizprosne: z upadanjem sindikalnega članstva prej ali slej padeta tudi pokritost s kolektivnimi pogodbami in raven pravic delavcev, ker se ravnovesje moči med delavci in delodajalci podre.« Ob vseh naštetih razlogih za upad članstva opozarja tudi na dejstvo, da se pravice delavcev jemljejo kot samoumevne in da je v podjetjih prisotnega veliko tako imenovanega free-ridinga, »ko se posamezniki preračunljivo odločajo, da ne bodo člani sindikatov, da se izognejo plačilu članarine, ker računajo, da bodo koristi od pogajanj in usklajevanj, ki jih vodimo sindikati, imeli vsi, ne glede na članstvo«. Razmišljanja o tem, da bi določene pridobljene ugodnosti veljale le za člane, se sicer pojavljajo že nekaj časa, a niso blizu uresničitve, saj bi bilo omejevanje pravic samo za člane pravno in politično sporno.
Po mnenju sindikalistov je ključni izziv za prihodnost sindikatov učinkovitejše privabljanje mladih in prekarnih delavcev pa tudi tujcev. S tem problemom se sicer ukvarjajo v vseh sindikatih, prav zato je bil v okviru ZSSS že pred leti ustanovljen sindikat Mladi plus. V sindikatu, ki ima trenutno okoli 2000 članov, pravijo, da so nekakšna vstopna točka v sindikalizem, priliv novih članov pa da je približno enak odhodu članov, ki so se zaposlili in prečlanili. Iz svojih izkušenj ugotavljajo, da so prekarni delavci zelo individualizirani in da jih težko organizirati, tudi zato, ker veliko mladih prekarcev delo opravlja od doma, obenem pa so »pod krinko fleksibilnosti pripravljeni delati tudi v slabših delovnih pogojih«.
Njihova analiza je sicer pokazala, da je mladim zelo pomembna širša vključenost sindikatov v družbene probleme. Pomembno jim je, da se poleg boja za delavske in socialne pravice sindikati aktivno vključujejo tudi v reševanje podnebne krize, pravičnega zelenega prehoda in stanovanjske problematike.
Slovo bojevitih »tovarniških« sindikalistov
Eden izmed očitkov na račun sindikatov je, da so v zadnjem času postali manj bojeviti. Pri tem se kritiki spominjajo zgodnjih devetdesetih let, ko se je splošne stavke za odpravo zamrznitve plač in kolektivne pogodbe v organizaciji Zveze svobodnih sindikatov v Slovenije (ZSSS) udeležilo več kot 400.000 ljudi ali kar polovica zaposlenih. Kasneje so protesti postajali manj množični. Med največje sindikalne akcije v Sloveniji sodijo protesti proti reformam novembra 2005, ko se je v Ljubljani zbralo med 40.000 in 70.000 ljudi. Zelo odmevni so bili tudi protesti javnega sektorja glede plačnega sistema med letoma 2008 in 2010 ter protesti in stavke proti varčevalnim ukrepom leta 2012. Leta 2013 je potekala tudi splošna stavka javnega sektorja, ki se je je udeležilo od 70.000 do 80.000 zaposlenih.
Če so protesti v obdobju med letoma 2005 in 2013 še dosegali več deset tisoč udeležencev, pa so za zadnje desetletje značilne manjše, bolj razpršene mobilizacije. Razlogi za upad množičnosti so podobni kot pri članstvu: razdrobljenost delovne sile, prekarizacija in manjša pripravljenost na kolektivno akcijo.
Goran Lukić, prvo ime Delavske svetovalnice in nekdanji vidni član ZSSS, ocenjuje, da se je generacija bojevitih »tovarniških« sindikalistov z leti upokojila, vzporedno se je sindikalno gibanje pri svojem delu vse bolj naslanjalo na pogajanja ob sprejemanju zakonodaje: »Posledično se je mobilizacijska moč sindikatov na terenu zmanjševala, saj se ne more kar avtomatsko sprožiti na ukaz, ki pride od zgoraj.«
Večjih protestov Lukić tudi v bodoče ne pričakuje. »Na ravni retorike sicer da, na ravni konkretnega širšega mobilizacijskega dela pa se bojim, da se tudi sami sindikati zavedajo svojih mobilizacijskih omejitev. Mogoče celo preveč, saj to lahko vodi v začarani krog naučene nemoči. Kajti glavno sindikalno pravilo je zelo jasno: ne grozi s stavko, če je ne boš zmogel (ustrezno) izvesti,« pojasnjuje Lukić.
Sprememba strategije
Srečo Dragoš z ljubljanske fakultete za socialno delo stvari vidi drugače. »Sindikati so res manj bojeviti, a za to so imeli dobre razloge. V zadnjih letih se je znova obudil socialni dialog, obenem se je zaradi manjše sindikaliziranosti temu prilagodila tudi strategija sindikatov, po kateri namesto množičnih demonstracij raje uporabijo grožnjo z referendumom ali vlaganjem zakonskih pobud, kar je nežnejša, a včasih učinkovitejša gesta od stavke. Ne pozabimo, zasluga tega nežnega pritiska je bil največji dvig minimalne plače v zgodovini Slovenije,« pravi Dragoš.
Po Dragoševem mnenju je po verjetni zamenjavi oblasti z desnimi strankami pričakovati bolj konfliktno delovanje. »Zgodovina kaže, da so takrat, ko politične stranke prestopijo rdečo črto, tudi sindikati prisiljeni, da naredijo isto. Interventni zakon, zniževanje davkov brez obdavčitve dobičkov, napovedani posegi v javni sektor mimo socialnega dialoga, rušenje dolgotrajne oskrbe in privatizacija zdravstva predstavljajo to rdečo črto,« ocenjuje.
Temu pritrjuje tudi predsednik ZSSS Andrej Zorko. »Trditev, da so sindikati postali manj bojeviti, je zgrešena. Sindikalni boj se danes pogosto odvija manj vidno – v pogajanjih, zakonodajnih postopkih in vsakodnevni zaščiti pravic delavcev na delovnih mestih. Protesti in stavke ostajajo legitimno orodje, vendar niso sami po sebi cilj, ampak sredstvo, ki ga je treba uporabiti, ko dialog ne deluje. Sem spada tudi pobuda za sprožitev referendumskih aktivnosti, v kolikor je potrebno. Če nekoliko parafraziramo: dialog ima prednost, vendar ne za vsako ceno,« pravi Zorko.
Jože P. Damijan z ljubljanske ekonomske fakultete meni, da bojevitost sindikatov v zadnjih letih niti ni bila potrebna, saj so bile od leta 2012 naprej na oblasti zgolj levosredinske koalicije, z izjemo dveh let v obdobju 2020–2022. »Te levosredinske koalicije so bile zelo naklonjene socialnim zadevam, kar se je kazalo v izboljšanju delovne zakonodaje, stalnem dvigovanju minimalne plače, dvigu neobdavčenega regresa, novi božičnici,« pravi Damijan. Po njegovi oceni tudi ni nujno, da bo desnosredinska vlada manj naklonjena zaposlenim, »saj to ne prinaša političnih točk«. »Kvečjemu bo poskušala biti še bolj všečna, denimo z dvigom splošne olajšave, popravkom zakona o napotovanju zaposlenih v tujino itd. Prav gotovo pa ne bo znižala minimalne plače ali odpravila božičnice, saj bi to pomenilo politični samomor,« ocenjuje Damijan.