Branko Ravnik, varuh v verigi oskrbe s hrano (v nadaljevanju prehranski varuh), je v sodelovanju z ministrstvom za kmetijstvo in Javno agencijo RS za varstvo konkurence v sklopu kmetijskega sejma Agra v Gornji Radgoni organiziral mednarodni posvet o prizadevanjih za vzpostavitev pravičnejših razmerij moči v prehranski verigi, ki jo sestavljajo kmetje, proizvajalci hrane in pijače, trgovci, gostinci in potrošniki.
Avstrija: štirje trgovci obvladujejo 94 odstotkov trga
»Evropska agroživilska veriga spominja na peščeno uro. Na vrhu je na tisoče kmetov in proizvajalcev živil, na dnu so milijoni potrošnikov, v ozkem grlu na sredini pa peščica velikih trgovcev z živili. In kdor nadzoruje to ožino, ima velikanski vpliv na to, kateri izdelki pridejo do potrošnikov, pod katerimi pogoji in po kakšni ceni. To je tudi okolje, v katerem nepoštene trgovinske prakse postanejo resen problem,« je razmere plastično predstavila dr. Doris Hold iz avstrijskega urada za več pravičnosti v prehranski verigi, ki so ga ustanovili leta 2022, ko so prevzeli evropsko direktivo o nepoštenih trgovinskih praksah.
Povedala je tudi, da štirje največji trgovci v Avstriji obvladujejo kar 94 odstotkov trga. Pred pol stoletja si ga je delilo devet trgovskih verig, pri čemer je imel največji (17-odstotni) tržni delež Konsum, Spar, ki je s 37 odstotki trenutno na prvem mestu, pa 13-odstotnega. »Podobno velja za Slovenijo,« je nadaljevala Holdova, »pri vas šest največjih trgovskih verig obvladuje približno 80 odstotkov trga.« Jernej Rozina, direktor svežih programov v Mercatorju, jo je dopolnil, da so tržni deleži teh šestih trgovcev (trije so klasični in trije diskontni) precej manjši kot v Avstriji, saj največji obvladuje približno petino trga. So pa po drugi strani trgovci pri nas poskrbeli za eno največjih koncentracij prodajnih površin v Evropi.
Slovenija: potrošnik zamenja 5,5 trgovca na mesec
»Slovenija je po zadnjih podatkih po prodajnih metrih trgovske površine na prebivalca na drugem mestu – za Norveško. To pomeni, da ima potrošnik v vsakem kraju pred nosom ne zgolj enega trgovca, ampak tudi alternativo temu trgovcu. In če potrošniku, navajenemu takšne konkurence, ne ponudiš primerne cene, bodisi redne bodisi akcijske, te praktično čez noč zamenja. To je realno stanje v Sloveniji. Slovenski potrošnik ni lojalen, ampak je racionalen. V povprečju zamenja 5,5 trgovca na mesec. To pomeni, da obišče praktično vseh šest največjih. Če danes v Mercatorju ni na primer v akciji alpskega mleka, je pa pri enem od naših konkurentov, ga gre iskat tja. Kupuje samo po akcijskih cenah, rednih cen praktično ne pozna več,« je slovenskega kupca opisal Jernej Rozina. Med razlogi za to je omenil: »Nekaj je postorila koncentracija kvadratnih metrov prodajnih površin, nekaj pa verjetno tudi plitkejši žepi in inflacija v zadnjih letih.«
Gostja posveta je bila tudi Elisabeth Werner, generalna direktorica generalnega direktorata za kmetijstvo in razvoj podeželja pri evropski komisiji. Poudarila je, da je v Evropski uniji okoli 9,1 milijona kmetov, 0,3 milijona živilskih podjetij, 1,1 milijona podjetij, ki se ukvarjajo z veleprodajo in maloprodajo hrane in pijače, skoraj 450 milijonov potrošnikov … In ker vsak od teh akterjev pravičnost razume po svoje, je po njeni oceni težko zgraditi prehransko verigo, pošteno za vse. Dodatne težave pri oskrbi s hrano povzročajo požari, suše, tudi dve vojni, v katerih včasih hrano izkoriščajo celo kot orožje, je dejala Wernerjeva.
Evropa: cenovni pritisk obtiči na ramenih kmetov
Napovedala je dodatne ukrepe, ki bi okrepili položaj kmetov v verigi preskrbe s hrano, saj so pogosto njen najbolj ranljivi člen. »Boljša delitev tveganja vzdolž verige bi bila potrebna. Cene gnojil in električne energije so zelo visoke. Tukaj je še suša, kar pomembno vpliva na krmo. Toda cenovni pritisk obtiči na ramenih kmetov. Če bi imeli pogodbe, ki zagotavljajo boljšo delitev bremena, bi bil to zame največji dosežek,« je pojasnila Wernerjeva.
Ker je koncentracija trgovine še vedno zelo velika, bodo dopolnili direktivo o nepoštenih trgovinskih praksah iz leta 2019, katere glavni cilj je zaščititi kmete ter mala in srednje velika podjetja pred večjimi kupci, ki zlorabljajo svojo tržno moč. »Lotili se bomo tudi vprašanja, kako preprečiti, da bi kmete silili, da svoje pridelke prodajajo pod proizvodno ceno,« je povedala Wernerjeva in kmete hkrati pozvala k vzpostavljanju priznanih organizacij proizvajalcev, s katerimi bi si okrepili položaj.
Strah pred maščevanjem
Elisabeth Werner je opozorila tudi na skromno število pritožb v povezavi z nepoštenimi trgovinskimi praksami, ki so podlaga za začetek preiskav. V letih od 2021 do 2025 so v vseh državah članicah skupaj našteli le okoli 5700 preiskav na to temo, glavnino pa jih je izpeljalo vsega pet držav. Daleč največ Španija (4300), sledijo Madžarska, Ciper in Italija. V Nemčiji od dobaviteljev prejmejo na leto le od pet do deset pritožb, vse druge so anonimne, je povedala Barbara Jeannot z oddelka za nepoštene trgovinske prakse v zveznem uradu za kmetijstvo in prehrano. Poudarila je, da se prijavitelji bojijo maščevanja trgovcev, ki jih lahko kaznujejo tudi z izločitvijo s svojih polic.
Na strah pred prijavami nepoštenih praks v agroživilski verigi je opozoril tudi Andrej Matvoz, direktor slovenske agencije za varstvo konkurence. »Prejmemo jih zelo malo ali skoraj nič,« je potrdil. Predstavnici evropske komisije je predstavil tudi slovenske izkušnje z izvajanjem direktive o nepoštenih trgovinskih praksah, ki le-te razvršča na dva seznama. Na črnem jih je deset in so prepovedane, na sivem pa šest. Te so sicer prav tako prepovedane, razen če se deležniki o njih ne dogovorijo vnaprej. »Sivo območje v Sloveniji ne deluje, saj nam zanj ne uspe dokazati krivde. Delujejo le striktne prepovedi,« je pojasnil Matvoz in pripomnil, da poleg tega vpleteni vse njihove odločitve prerekajo na sodišču, zato mora biti zakonodaja po njegovem dodelana do zadnje potankosti.