Kulturni spomenik državnega pomena nedaleč od Brežic, v pisnih virih prvič omenjen leta 1329, je Radanovičev drugi dom. Ob tem poudari, da gradu ne pride samo pogledat, ampak pride seveda tudi delat, sploh v poletnih mesecih, ko je veliko opravil v okolici gradu, pod krošnjami sekvoj, katalpe, platane, ginka in ob ribniku. Pozimi je treba med drugim poskrbeti za vsaj tisto minimalno temperaturo v prostorih, ki je potrebna, da se ne pojavijo posledice na zidovih. »Kljub temu so posledice vidne, kajti vlage iz več stoletij starih zidov ne spraviš nikoli,« pravi »graščak« Ivan. Redno zrači prostore. Pol ure mu vzame, da odpre vsa okna v gradu. In proti večeru spet pol ure, da jih zapre.
»To je najstarejša zgradba v Pišecah. Tu se Pišece začnejo, grad nosi hišno številko 1. Vendar sem jo pred obnovo snel in jo shranil. Zelo spoštujem našo kulturno dediščino, te zidove. V to se enostavno zaljubiš, zato mi je zelo težko, če vidim, da kak del gradu propada, sploh zdaj, ko je že tolikšen del kompleksa obnovljen.«
Od leta 1996 do 2017 je bilo v obnovo pišeškega gradu, vključno s komunalno infrastrukturo, na novo zgrajenim parkiriščem in dostopno potjo, vloženih 6,2 milijona evrov, od tega 2,5 milijona evropskega denarja. Grad je v celoti statično saniran, obnovljeni so streha, stopnišče, dvorane, urejeni so študentski apartmaji s 30 posteljami, sanitarije. Po celotnem gradu je napeljano talno gretje in vse potrebne instalacije. Na obnovo še čakata romanska kapela in romanski stolp. Leta 2014 je ministrstvo za obnovljeni del gradu pridobilo uporabno dovoljenje.
Toda postelje, ki naj bi jih zasedli študentje bodoče akademije za varstvo narave in razvoj podeželja, so že leta prekrite s polivinilom, o čemer smo se lahko novembra 2018 novinarji prepričali skupaj s tedanjim ministrom za kulturo Dejanom Prešičkom. Takoj po obnovi je sicer bilo nekaj poskusov oživitve gradu, denimo s festivalom stare glasbe Seviqc Brežice, bilo je tudi nekaj porok, a to je tudi vse.
Dobro zamišljena vsebina ni bila dovolj
»Tega, kar se dogaja s pišeškim gradom, enostavno ne morem razumeti,« ogorčenja ne skriva Franci Zidar, geograf in zgodovinar, ki se je pred dobrimi 20 leti kot tedanji direktor Kozjanskega parka skupaj s predsednikom krajevne skupnosti Pišece Petrom Skrivalnikom in tedanjim župnikom Francem Ornikom odločil, da je treba ustaviti propadanje gradu. Ob podpori Slovensko-bavarskega društva in številnih drugih partnerjev iz Slovenije in Nemčije je oblikoval idejo o vzpostavitvi akademije za varstvo narave in razvoj podeželja za srednjo in vzhodno Evropo, s čimer sta se strinjali tudi ministrstvo za kulturo ter ministrstvo za okolje kot ustanovitelj Kozjanskega parka.
Ko ga povprašamo, zakaj se zadeva ni izšla, na mizo postavi debel fascikel dokumentacije. Zastavljena vsebina je bila podlaga, da je država pridobila evropska sredstva. »Obnavljati neki kulturni spomenik, ne da bi vedeli, kaj bo v njem, je nesmiselno,« pravi Zidar. Ko je bil grad že sredi korenite prenove, pa se je zgodilo nekaj stvari, ki so program sesule. Leta 2005 je Zidar zaradi nesoglasij v javnem zavodu odstopil z mesta direktorja, novo vodstvo pa ni bilo več naklonjeno projektu akademije. »Posledično je bilo tudi ministrstvo za okolje vse manj zainteresirano in zadeva je po vsebini padla.«
Pripravljenost za upravljanje gradu Pišece je že večkrat izrazil Posavski muzej Brežice, ki v obnovljenem brežiškem gradu že leta ustvarja uspešno zgodbo. Direktorica muzeja Alenka Černelič Krošelj pišeški grad vidi kot dostopen, za javnost odprt objekt, ki je del muzejske ponudbe Posavje in neločljivo povezan s preostalo ponudbo na področju kulturnega turizma.
Da je mogoče s sodelovanjem narediti odlično grajsko zgodbo, najbolje ve prav Černelič-Krošljeva, kar dokazuje tudi nagrada Jakob, sejemska nagrada za kakovost in odličnost v turizmu, ki jo je projekt Gradovi Posavja prejel januarja letos. V projekt so poleg brežiškega vključeni gradovi Rajhenburg, Sevnica, Podsreda, Mokrice in samostan Kostanjevica na Krki, torej gradovi v državni, občinski in zasebni lasti. »S svojimi različnostmi so povezani v skupen projekt. Prav ta povezanost je izjemna in inovativna za siceršnje slovenske razmere, kjer se pogosto zapiramo za grajske zidove,« je odločitev komisije utemeljil njen predsednik dr. Janez Bogataj. Projekt tako združuje muzeje, galerije, hotel z raznolikimi vsebinami, zgodbami, programi in ponudbo. »Ravno prisotnost dediščine v nekem prostoru je ključna za turistični obisk in razvoj turistične dejavnosti,« dodaja Černelič-Krošljeva.
Ko zmanjka politične volje
»Na srečo je grad Pišece edini grad v Sloveniji, ki ga je država z velikim vložkom skoraj v celoti obnovila, a nikoli ni zaživel oziroma dobil uporabnika,« pravi arhitekt, umetnostni zgodovinar in profesor na mariborski Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, kastelolog dr. Igor Sapač. »Drugod so se obnove bolje obnesle in vsi obnovljeni gradovi boljše ali slabše funkcionirajo, denimo Rajhenburg, Snežnik, Ptuj, Strmol, Jablje, knežji dvorec v Celju.« Kot pojasni, se je zalomilo predvsem pri obnovi tistih gradov, pri katerih je država obnovitvena dela zelo poškodovanih grajskih stavb na pol poti predčasno prekinila. Pri tem omenja Kostel ob Kolpi, Rihemberk na Goriškem, Turnišče pri Ptuju. »V teh primerih je zmanjkalo politične volje za dokončanje sicer smiselnih obnovitvenih načrtov in država je napol sanirane lupine brez oken prepustila posameznim občinam.«
V primeru Rihemberka se prenos lastništva na občino Nova Gorica leta 2013 kaže kot dobra poteza. Rihemberk velja za enega najlepših in največjih srednjeveških objektov pri nas. Skozi evropski projekt Restaura je občina natančno razdelala možnosti obnove in dolgoročnih načrtov, definirala bolj izvedljivo vizijo, izdelala projektno in drugo dokumentacijo ter za svoje načrte pridobila soglasja vseh potrebnih deležnikov, od lokalne politike do zavodov za varstvo narave in kulturne dediščine, pravi Nataša Kolenc, vodja projekta Restaura na Mestni občini Nova Gorica. »Vzpostavljeno sodelovanje je tudi omogočilo, da je bil grad že v letu 2017 ponovno odprt za javnost, kljub omejitvam. To je dodatno spodbudilo in osmislilo nadaljnjo skrb za grad.«
Površine znotraj grajskega kompleksa so temeljito očistili, zavarovali so nevarne dele, obnovili dve največji strehi, poteka obnova vhodnega poslopja s stolpom in večjega dela zahodnega ter severnega obzidja. Z različnimi projekti in iz občinskega proračuna je bilo med letoma 2016 in 2020 zagotovljenih okoli 550.000 evrov, od tega je do zdaj v obnovo in opremljanje gradu vložena približno polovica. Dela še potekajo, nadaljuje se tudi iskanje dodatnih sredstev za nadaljnjo obnovo. Grad je čez poletje ob koncih tedna odprt za obiskovalce, organizirane skupine lahko ob predhodni najavi grad obiščejo kadarkoli, med poletjem je prizorišče različnih javnih prireditev.
Iz leta v leto manj denarja za gradove
Ko smo na ministrstvu za kulturo spraševali, koliko sploh je gradov v Sloveniji, se je izkazalo, da odgovor ni tako enostaven. Po strokovni definiciji je grad utrjena srednjeveška fevdalna postojanka na izbrani, običajno težko dostopni lokaciji. Laična uporaba besede grad obsega tudi renesančne trdnjave, dvorce (denimo Brdo pri Kranju, Murska Sobota) in celo nekatere samostane (»grad« Kostanjevica ob Krki). V register nepremične kulturne dediščine je trenutno vpisanih 30.174 enot, od tega je 535 enot grajske arhitekture, to so gradovi, dvorci, utrdbe, graščine, grajske pristave, razvaline, arheološke ostaline. Če govorimo samo o stavbah, je teh po podatkih ministrstva 351, od tega 142 v zasebni lasti, lastnice 125 grajskih objektov so občine, v državni lasti jih je 72, za 12 objektov pa ni podatka o lastništvu.
Sapač ob tem opozarja, da je register dediščine zelo pomanjkljiv, saj ni nastal na podlag sistematičnega pristopa, ampak bolj ali manj naključno oziroma kampanjsko, vsekakor zelo nestrokovno. Kar se tiče grajskih stavb, register ne upošteva kasteloloških strokovnih raziskav iz zadnjih dveh desetletij. Glede na knjižno zbirko Grajske stavbe v Sloveniji, ki je izhajala v letih od 1994 do 2014, je mogoče ugotoviti, da je v Sloveniji evidentiranih več kot tisoč lokacij grajskih stavb, torej srednjeveških gradov, srednjeveških dvorov in novoveških dvorcev, dodaja Sapač.
Petdeset grajskih objektov, ki so v javni lasti, je spremenjenih v muzeje, običajno z dodano gostinsko in drugo turistično ponudbo. Triindvajset grajskih objektov v lasti države je bilo spremenjenih v psihiatrične ustanove, domove za starejše, zapore in druge javne ustanove, 15 grajskih objektov je obnovljenih za potrebe prenočitvene dejavnosti.
Po podatkih Direktorata za kulturno dediščino je bilo od leta 1995 do 2018 v spomeniškovarstvene projekte na gradovih, dvorcih in graščinah vloženih 72,5 milijona evrov državnega in evropskega denarja, od tega 63 odstotkov v državne, 32 odstotkov v občinske in le pet odstotkov oziroma 3,6 milijona evrov v zasebne objekte. Največ, po šest milijonov evrov in več večinoma evropskega denarja, je šlo za obnove v letih 2006 in 2007 ter 2012 in 2014. Zadnja štiri leta evropskih razpisov ni bilo, država je leta 2017 za obnove in vzdrževanje kulturnih spomenikov namenila le še 580.000 evrov, leto kasneje 671.000 evrov.
»Država vse od leta 1999, ko je sprejela predzadnji zakon o kulturni dediščini, nima prave vizije, kaj z grajsko dediščino sploh početi,« razmišlja Sapač. »Na eni strani imamo vrhunske objekte, ki so povsem spregledani, na drugi strani pa prepogosto precejšen denar namenjamo za drugo- in tretjerazredne kulturne projekte. Absurdno je tudi to, da vedno več denarja namenjamo za institucionalno delovanje, povezano z varstvom kulturne dediščine, in ne za končni cilj: ohranitev dediščine. Tako imamo dokaj obsežno spomeniško službo, bistveno večjo, kot je, denimo, v Avstriji. Hkrati puščamo nekatere objekte povsem vnemar, predvsem pa opuščamo redno vzdrževanje. Na številnih pomembnih grajskih stavbah na vseh koncih Slovenije se zato v zadnjih letih pospešeno sesipajo strehe.«
Zato bo za tisto, za kar bi morda letos potrebovali 10.000 evrov, morda čez nekaj let potrebnih že 50.000 evrov, kajti stvari se rušijo in jih je treba na novo zgraditi, kar je neprimerno dražje kot sprotno vzdrževanje, dodaja Sapač. »Zato v Avstriji, denimo, govorijo o spomeniški negi, ne o obnovah.«
68 evropskih milijonov, a nič za zasebne gradove
V obdobju 2004–2006, ko je obnavljalo grad Pišece, je ministrstvo za kulturo z državnimi in evropskimi sredstvi iz evropskega regionalnega sklada za razvoj v skupni vrednosti 15,5 milijona evrov v celoti ali delno obnovilo tudi grad na Ptuju, na Goričkem, grad Snežnik in grad Negova. Državni grad Negova je prejel največji kos pogače. S skoraj 6,2 milijona evrov, večinoma evropskih, je država do leta 2009 obnovila gospodarski del, novi del gradu, dva stolpa, most do starega gradu in del obzidja. Kot pravi Tatjana Kotnik Karba, direktorica Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Gornja Radgona, ki upravlja z obnovljenim delom gradu, na obnovo še vedno čakajo stari del gradu, ki je osrčje celotnega grajskega kompleksa, del obzidja in en stolp.
Grajski kompleks je prizorišče dokumentarnih in umetniških razstav, koncertov, performansov, festivalov in delavnic. Na začetku aprila in septembra pripravijo zeliščarski dan, v sklopu gradu je urejen velik zeliščni vrt, na gradu je urejena spominska soba dr. Antona Trstenjaka. Grad postaja tudi priljubljen prostor za poroke. Lani se je priključil čezmejnemu projektu Cesta gradov, vključen je tudi v mednarodni projekt Ruritage, dediščina za regeneracijo podeželja, v katerem sodeluje 38 partnerjev iz 18 držav. »S tem je postal prvovrstno središče podeželske dediščine v Sloveniji,« dodaja Kotnik-Karbova.
V obdobju 2007–2013 je ministrstvo za obnovo in oživljanje kulturnih spomenikov ter javne kulturne infrastrukture, izključno v državni in občinski lasti, razdelilo 68 milijonov »evropskih« evrov. Za gradove v zasebni lasti torej nič. Med izbranimi projekti so bili dvorec Lantieri v Vipavi, grad v Brežicah, Muzej in prezentacija lutk na Ljubljanskem gradu. Izvedenih je bilo 33 projektov, ustvarjenih 106 novih delovnih mest, obnovljene objekte pa je v tem obdobju obiskalo več kot 1,4 milijona ljudi, naštevajo na ministrstvu.
V 15 letih deset ministrov za kulturo
V iztekajoči se finančni perspektivi 2014–2020 se je kulturno ministrstvo skupaj z ministrstvom za okolje lotilo projektov ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva kulturne dediščine. Za ta namen bo letos in prihodnje leto obnovilo in uredilo prostore v gradu Štanjel v občini Komen ter notranjost gradu Borl v občini Cirkulane. A na Borlu bi se zadeve prav gotovo premikale bistveno počasneje (če sploh), če ne bi bilo Društva za ohranitev gradu Borl.
»Naša vizija je Borl, ki bo varen in urejen, da bo kulturne, turistične in podjetniške dejavnosti v njem mogoče izvajati v sožitju z obstoječo kulturno dediščino in naravo,« pravi predsednica društva Sonja Golc. Poslanstvo leta 2005 ustanovljenega društva je gradu povrniti življenje in dostojanstvo. »Na začetku smo bili polni energije, naivni, saj smo mislili, da je država resnično zainteresirana za delno obnovo gradu (takrat ne bi bilo treba narediti toliko kot danes) in da bo Borl kmalu zaživel. Mislili smo, da če naredimo vse prostovoljno in brezplačno, da bo to sprejeto kot pozitivno in z odobravanjem. No, motili smo se,« pravi Golčeva in dodaja, da se je v 15 letih zamenjalo že deset kulturnih ministrov. »Vsakokrat, ko je prišla na obzorje nova oseba, je pri nas vzklilo novo upanje, ki po vseh teh letih še ni ugasnilo.«
Člani društva so gradu posvetili nemalo prostovoljnih ur, ga čistili, pripravljali različne dogodke, posvete o njegovem pomenu, izdali so tudi več publikacij. »Če se za Borl ne bomo zavzeli tisti, ki tu živimo in ga imamo radi, se ne bo zavzel nihče drug,« je prepričana Golčeva. Leta 2018 je ministrstvo zagotovilo denar za sanacijo skale pod teraso, kjer je nekaj let prej prišlo do večjega podora skal. Hkrati so na terasi potekale arheološke raziskave, ki so pokazale, da bi lahko Borl nastal že prej kot v 12. stoletju, kot so menili doslej. Borl je bil med drugo svetovno vojno zbirno taborišče za slovenske rodoljube, nato zavetišče za vojne sirote, po vojni sta bila v njem hotel in restavracija, vse do osemdesetih let, ko so ju zaprli.
Po več letih čakanja in obljub naj bi se v kratkem vendarle začela delna obnova gradu. Gre za dvomilijonski projekt, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, 1,6 milijona evrov je sredstev iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Projekt je vključen v program ohranjanja naravne in kulturne dediščine na porečju Drave, ki je del programa upravljanja območij Natura 2000.
Ne gre le za zidove in kamne
Kaj pa zasebni lastniki? Večina evropskega denarja za obnovo in vzdrževanje kulturnih spomenikov je v prejšnjih letih šla za grajske zidove v državni ali občinski lasti, državnega denarja za ta namen je sramotno malo, poudarjajo sogovorniki. Po Sapačevih besedah do zasebnih lastnikov kulturnih spomenikov nikoli ni bilo korektnega odnosa. »Država je leta 1999 podržavila celo vrsto gradov, preostale pa enostavno odpisala. Denarja za zasebne gradove nikoli ni bilo, čeprav je jasno, da zasebnik z denarjem, ki ga dobi od države, lahko naredi bistveno več kot država, saj stvari izpelje na najbolj gospodaren način,« pojasnjuje.
Leta 2007, »oborožen« z bogatimi izkušnjami obnove gradov v Pišecah, na Bizeljskem, v Olimju in Podsredi, je Franci Zidar od avstrijske rodbine Galle za 80.000 evrov kupil grad Lemberg blizu Vojnika. »Morda je na milijon ljudi en tak norec, kot sem jaz,« navrže Zidar. Na različnih razpisih mu je v dobrem desetletju uspelo nabrati slabih 400.000 državnih evrov, kar je manj kot polovica sredstev, doslej vloženih v obnovo in vzdrževanje.
Najprej je začel z nujnimi zaščitnimi deli, utrjevanjem in sanacijo obzidja, da se ne bi kaj zrušilo v dolino. Ogromno dela opravi sam, z lastnimi rokami, vse seveda v skladu s konservatorskim programom in kulturnovarstvenimi pogoji. »V tem gradu je 800 let rojstev, smrti, življenja, jeze, veselja, ljubezni. Ne gre le za kamne, opeko, zidove, ampak za odtis generacij, ki so imele neki odnos,« pravi.
»Grad ni namenjen meni. Moj cilj je ustvariti sodobno, na izročilu dediščine utemeljeno ponudbo, usmerjeno v to, da udeleženci uživajo. Oživitev gradu vidim v smeri kulturnega, izobraževalnega, poslovnega, seminarskega turizma. Ker zasebni lastniki več stoletij stare zidove obnavljamo zato, da bi od tega nekaj imela (predvsem) širša skupnost, je odnos države do nas toliko manj razumljiv,« dodaja Zidar.
Enakega mnenja je Peter Pirnat, lastnik gradu Tuštanj pri Moravčah. Grad je dom rodbine Pirnat od leta 1854, ko se je njegov praded, grajski vrtnar Luka Pirnat, poročil s šestnajst let starejšo grofico Maksimiljano Škarja. Je eden redkih gradov v Sloveniji z ohranjeno originalno opremo, ohranjenih je tudi ogromno listin, pergamentov, celo urbarij z zapisi od leta 1510 naprej.
Gradu brez duše milijoni ne pomagajo
Pirnat odpre lesena vrata v osrednji prostor, grajski salon z mizo, bogato tapeciranimi stoli, počivalnikom v značilni bordo barvi, portreti na stenah, starimi zavesami na originalnih oknih. Ko zaigra na klavir iz leta 1815, skorajda začutiš utrip družabnega dogajanja v salonu. V naslednjem prostoru stoji omara z originalnim porcelanom, Napoleonovimi krožniki, spominskimi skodelicami s podobo Franca Jožefa.
Pirnatovi obiskovalce radi popeljejo skozi zgodovino gradu, pripravljajo različne delavnice za šolske skupine, njihova glavna dejavnost pa so poroke. Vsako leto jih imajo več, zdaj že okoli 50 na leto. Grad obnavljajo od leta 1994, večinoma z lastnimi sredstvi in delom, tu in tam jim nekaj tisočakov uspe pridobiti na kakšnem razpisu ministrstva za kulturo, pred leti je ureditev poročne dvorane sofinancirala občina Moravče. »Če gradu ne vdihneš življenja in duše, tudi milijoni, vloženi v obnove, ne pomagajo. Zasebni lastniki imamo čisto drugačen odnos do dogajanja na gradu, kajti v vse skupaj vložiš mnogo več, pa ne mislim le na denar,« pove Pirnat.
»Že sedem, osem let od države nismo dobili ničesar. Poleg tega smo v razviti osrednjeslovenski regiji in sploh ne pridemo zraven.« Najnujnejše, kot sta streha in statika, jim je pred leti uspelo urediti, toda v tako veliko stavbo je treba vlagati ves čas, pravi Pirnat. Tako vsa sredstva, ki jih dobijo s porokami in drugimi dogodki, vložijo v grajske zidove. Zadnje desetletje tudi z občine finančnega priliva ni, češ da gre za zasebno lastnino. »Toda četudi gre za zasebno lastnino, je grad vendar ena največjih znamenitosti v moravški dolini in celo širše. Tudi pred leti, ko smo dobili denar od države, smo morali zagotoviti 50 odstotkov lastnih sredstev in ogromno lastnega dela. Vsak evro je bil seveda dobrodošel, toda prav gotovo smo ga nekajkrat obrnili in z njim naredili mnogo več, kot je država z milijoni v kakšnem svojem gradu,« pravi Pirnat.
»Biti lastnik gradu, dvorca ali kakega drugega kulturnega spomenika je v Sloveniji diskriminatorna zgodba,« doda Zidar. »Pravega razloga ne poznam, toda nezaupanje, zavist, nerazumevanje in še marsikaj drugega je zadaj. Očitno je to neka stigma, morda del kulturne ali pa politične dediščine.«
