Raziskavo sta izvedla društvo Morigenos in Nacionalni veterinarski inštitut, objavili pa so jo v mednarodni znanstveni reviji Diseases of Aquatic Organisms. V njenem središču je redek primer mlade delfinke iz severnega Jadrana, ki je več kot leto dni živela zapletena v ribiško mrežo. Ko se je zapletla drugič, je na žalost poginila, njena usoda pa odpira vprašanja o mejah med znanjem, ukrepanjem in odgovornostjo.
Poškodbe tudi v predelu čela
Študija temelji na dolgotrajnem terenskem spremljanju živali in obdukciji, kar je v znanstvenem smislu izjemno redko. Raziskovalci so samico in tudi njeno mamo dobro poznali. Ko je bila stara približno eno leto, so opazili, da se ji je okoli hrbtne plavuti zataknil kos ribiške mreže, del vrvi pa se je zajedal v tkivo. Fotografije so kasneje pokazale tudi poškodbe v predelu čela, kamor se ji je mreža očitno prav tako zapletla, a se je je očitno sama znebila.
Primeri, ko se kiti in delfini ujamejo v ribiške mreže, se v večini primerov končajo s hitro smrtjo, zlasti pri manjših vrstah. Tiste, ko žival preživi zapletena v mrežo več mesecev ali celo let, pa so sicer dobro dokumentirali pri velikih kitih, pri delfinih pa izjemno redko. Prav zato je študija slovenskih znanstvenikov dragocena, a hkrati etično neprijetna.
Kljub mreži, ki se je vse globlje zajedala v hrbtno plavut, je samica delfina več kot leto dni ohranjala dobro telesno kondicijo. Gibala se je normalno, se potapljala in uspešno lovila. Raziskovalci so njeno stanje natančno spremljali in ocenili, da bi se mreže lahko znebila brez človekove pomoči. A ta odločitev danes, po žalostnem razpletu, sproža različna vprašanja.
Leto dni pozneje se je ista samica delfina znova zapletla v drugo ribiško mrežo, česar ni preživela. Na nacionalnem veterinarskem inštitutu veterinarske fakultete so opravili temeljito obdukcijo in potrdili ocene s terena: žival je bila v dobrem fizičnem stanju, brez znakov podhranjenosti ali sistemskih bolezni. Drugo zapletanje je bilo neodvisno od prvega, prva mreža pa bi se tudi po teh ocenah najverjetneje res sčasoma sprostila sama.
Posredovanje ni bilo mogoče
Zakaj torej niso posredovali ob prvem zapletanju? Raziskovalci pojasnjujejo, da so možnosti za to natančno preučili, a so se jim zdele preveč tvegane. Živali se ni bilo mogoče varno približati, delfinov ni mogoče uspavati, vsak poskus ujetja pa lahko sproži hud stres ali celo smrt. Dodatno tveganje je predstavljala navezanost mladiča na mater – poseg bi lahko ogrozil obe živali.
»Marsikdo si predstavlja, da lahko delfina preprosto ujamemo, odstranimo mrežo in ga spustimo nazaj v morje. Pri divjih delfinih to žal ne deluje tako,« opozarja vodja raziskave dr. Tilen Genov. Delfini so izjemno močne, hitre in občutljive živali, pri katerih obstaja resno tveganje tako imenovane miopatije ujetja – akutnega stresnega odziva, ki je lahko usoden. Odločitev za neukrepanje je bila zato zavestna in strokovno utemeljena, a kljub temu težka.
Soavtor raziskave dr. Tomislav Paller, ki je vodil obdukcijo, dodaja, da je bila žival zdrava in v dobri kondiciji. »Razen poškodb, povezanih z mrežo, ni bilo znakov slabega zdravstvenega stanja.«
Pomembno sodelovanje z ribiči
Posebno vlogo v tem primeru so imeli lokalni ribiči. Prav oni so ob drugem zapletanju obvestili raziskovalce in poginulo žival pripeljali v pristan, namesto da bi jo pustili na odprtem morju. »Brez njihovega sodelovanja tega vpogleda ne bi imeli,« poudarja Genov. Primer kaže, da sodelovanje med ribiči in znanstveniki ni le mogoče, temveč nujno.
Z raziskavo so tudi zavrnili pogosto domnevo, da se delfini v mreže zapletajo zato, ker plenijo ujete ribe. V tem primeru dokazi kažejo, da je šlo verjetno za kombinacijo mladostne neizkušenosti, radovednosti in nepazljivosti.