Kdo ne pozna Festivala Ljubljana, Festivala Lent, Jurjevanja v Beli krajini, Festivala čokolade v Radovljici, festivala narodnozabavne glasbe Vurberk, Festivala pouličnega gledališča Ana Desetnica, Pikinega festivala v Velenju… Ob klasični festivalski ponudbi imamo še festival nakupov, festival praženega krompirja in festival dojenja. Svoj festival imajo bujta repa, idrijski žlikrofi in kranjska klobasa, pa mestni kolesarji in čebelarske pesmi. Dogajajo se tako v velikih mestih kot v najbolj obrobnih vaseh. Za njimi stojijo prizadevni organizatorji, ki jih pogosteje kot denarni izkupiček žene želja ponesti ime njihovega kraja v svet.
Za največji slovenski zabavni festival velja Pivo in cvetje, ki so ga letos v Laškem pripravili 55. zapovrstjo. V štirih festivalskih dneh so našteli 75.000 obiskovalcev, na štirih odrih se je zvrstilo več kot 60 glasbenih nastopov. Festival je bil z veliko razstavo rož najprej praznik cvetja in šele nato piva, a so organizatorji hitro spoznali, da se bo v obrnjenem vrstnem redu boljše obneslo. V vseh letih obstoja je festival gostil več kot milijon obiskovalcev, na odrih je nastopilo okoli tisoč glasbenih skupin, obiskovalci pa so popili blizu 10 milijonov litrov laškega piva.
Festivalu prilagajajo dopust
Največje ime med kulturnimi festivali je zagotovo Festival Ljubljana. Uvod v njegovo letošnjo 67. izvedbo je bila Verdijeva Aida, operni spektakel, v katerem je nastopilo več kot 400 nastopajočih in celo 11 lipicanskih konj. Festival vsako leto obišče okoli 60.000 ljudi, podobnega obiska se nadejajo tudi letos. Za mnoge privržence kulture je obisk festivala postal ritual in zato festivalskim dogodkom prilagajajo celo svoj poletni oddih. »Prav zato si prizadevamo, da največje dogodke čim prej napovemo in s tem našim najzvestejšim obiskovalcem pomagamo, da lahko pravočasno uskladijo svoj dopust z našim programom,« pravi Sanja Kejžar, ki pri ljubljanskem festivalu skrbi za stike z javnostjo. Glede na to, da je festival krepko zakorakal v svoje sedmo desetletje, nas je zanimalo, kaj je recept za njegovo dolgoživost. »Najpomembnejša je raznovrstnost in kakovost skrbno izbranih dogodkov, pomembno vlogo pa ima tudi podpora naše ustanoviteljice Mestne občine Ljubljana in številnih zvestih sponzorjev,« sogovornica ne skriva pomena finančne podpore.
Večini festivalov je skupno to, da organizatorji pred njihovim začetkom pogledujejo v nebo in prosijo za lepo vreme. Tudi največjemu festivalu to ni prihranjeno, letos so zaradi slabe vremenske napovedi morali pohiteti in uradno odprtje festivala pripraviti dan pred načrtovanim. V enem od intervjujev je dolgoletni vodja festivala Darko Brlek povedal, da jih slabo vreme lahko stane tudi do 400.000 evrov prihodkov. »V primeru slabega vremena imamo običajno zagotovljeno rezervno lokacijo ali termin, upad prihodka pa je pri prireditvah, ki se odvijajo na prostem, lahko velik. Treba je poudariti, da v tem primeru ne gre zgolj za zmanjšanje prihodkov, ampak tudi za povečanje odhodkov, predvsem na račun prestavitve dogodka na novo lokacijo ali termin in obveščanja občinstva,« dodatno razloži Kejžarjeva.
Festivali so Tolmin postavili na zemljevid sveta
Kot največje festivalsko prizorišče v Sloveniji se je uveljavilo Posočje, ki so ga zaradi številnih festivalov – od športnih, kulinaričnih, etnoloških do glasbenih – preimenovali v dolino festivalov Soča Festivalley. Prvi, kreativni tabor Sajeta, se je v Tolminu zgodil leta 1998, nato so ob sotočje dveh gorskih rek začeli dreti še ljubitelji regi glasbe, metalci, pankerji, rokerji… Letos se bo tam v dveh poletnih mesecih zvrstilo sedem festivalov, število duš v majhnem mestu pa se med nekaterimi poveča tudi za štirikrat. Večina Tolmincev od festivalov nima veliko, jih pa zato poznajo daleč naokoli. Odnos domačinov do festivalov nikoli ni bil enoznačen, vseeno pa so vedno prevladovali tisti, ki menijo, da so prav festivali Tolmin postavili na zemljevid sveta. Nekoliko manj so o pozitivnem vplivu prepričani, ko beseda nanese na okolje, gnečo in hrup. S sedmih festivalov je leta 2017 komunalno podjetje odpeljalo 80 tovornjakov smeti.
Gonilo festivala so prostovoljci
Eden od pomembnih festivalov na Tolminskem je tudi Gora Rocka. Največji slovenski dobrodelni rock festival, katerega izkupiček v celoti namenijo v dobrodelne namene, se dogaja na Šentviški planoti, na obrobju Slovenije, kjer ni trgovin, bankomatov, niti elektrika tam ni povsem samoumevna. Gonilo festivala so prostovoljci. Vsako leto jih okrog 250 z dobro voljo streže hrano in pijačo, čisti smeti, pripravlja in pospravlja prizorišče. Večinoma gre za domačine vseh starosti. »Zelo lepo je videti, ko za točilnim pultom pijačo skupaj točita 16- in 70-letnica,« pravi vodja festivala Jernej Kenda in doda, da brez prostovoljcev ne bi bilo takšnega uspeha, obenem pa s tem gradijo tudi pripadnost festivalu med domačini. Nihče od organizatorjev za svoje delo ne dobi plačila, dobiček pa razdelijo v dobrodelne namene. »V 15 letih festivala smo v dobrodelne namene prispevali 170.000 evrov,« pove Kenda. Že več let so podporniki projekta Botrstvo, podpirajo druge humanitarne akcije, domače kraje so opremili z defibrilatorji, znatno so podprli gradnjo nove športne in kulturne dvorane na Šentviški Gori. Obiskovalci festivala so večinoma mladi ljubitelji rock glasbe, v treh dneh se jih nabere več kot 11.000. Zanimivo je ob tem vedeti, da jih kraj, ki jih gosti, šteje zgolj 120. »Marsikdo za te kraje pred festivalom sploh še ni slišal,« se strinja Kenda.
Če ne slediš rdeči niti, hitro postane »svaštarnica«
Nekoliko drugačen, bolj sladek festival se spomladi dogaja v Radovljici. Mamljive stojnice na Festivalu čokolade so iz leta v leto privabljale več ljudi, prizorišče so zaradi velikega obiska nenehno širili, zadnja leta se je število obiskovalcev ustalilo, v treh dneh ga obišče med 40.000 in 50.000 ljubitelji čokolade. Nataša Mikelj, direktorica Turizma Radovljica, ki festival organizira, pripoveduje, da se priprave za naslednji festival začnejo takoj, ko aktualni zapre svoja vrata. Pripravljajo ga štirje ljudje, med samim festivalom pa potrebujejo od 60 do 70 dodatnih parov rok – od gasilcev, varnostnikov, blagajnikov in informatorjev do pobiralcev smeti.
Marsikdo misli, da si organizatorji takšnih festivalov na koncu manejo roke od dobička. Realnost je marsikdaj drugačna. Mikljeva prikima, da je pridobivanje sponzorskih sredstev najbolj zahteven del festivala in da ga brez finančne podpore Občine Radovljica ne bi mogli speljati na takšni ravni. Rdeča nit festivala je samo čokolada, pri izbiri razstavljavcev so natančni. »Prepričana sem, da bi s širšo ponudbo, ki nima s čokolado nobene zveze (plastične igrače, blago iz Kitajske, posoda, suha roba, čevlji, copati, brisače…), finančno pokrili naš festival, vendar bi s tem nastal le še en dogodek, ki ga jaz poimenujem svaštarnica,« pravi sogovornica. Hvaležna je vsem podpornikom, ne skriva pa želje, da bi ga podprli tudi tisti, ki imajo od festivala in kraja tudi sicer največjo korist. »To so veliki trgovci, ki so rodovitna polja v naši občini pozidali z nakupovalnimi centri, hkrati pa nimajo nobenega odnosa in volje, da tudi sicer podprejo lokalno skupnost,« je razočarana.
A Mikljeva je prepričana, da se trud vseeno izplača. »Pred Festivalom čokolade je bilo mesto Radovljica večini poznano le po Antonu Tomažu Linhartu. Ni bilo prepoznano kot izletniški kraj, vreden obiska. Zato smo začeli Festival čokolade kot promocijsko prireditev, da bi Slovence opozorili na kraj, ki ima ogromno ponudbe. Festival je bil samo začetek, zgodilo pa se je veliko več,« pravi. Domačini so prepoznali priložnost in začeli v mestu kupovati hiše, jih urejati v hotele, apartmaje, muzeje… »V mestu praktično ni več hiše, prostora, ki ne bi imel vsebine, privlačne za obiskovalce,« razloži. Poleg tega so se v majhnem mestnem jedru odprli kar štirje muzeji, vse več je zanimanja za vodene izlete po mestu. »Številni obiskovalci nam povedo, da so obiskali Festival čokolade in šele takrat videli, kako lepo mesto imamo,« je vesela sogovornica.
