Mehka moč sama po sebi ni več zadostna za obvladovanje in razlaganje sveta. Kadar se takšna mehka moč v informativnem vojskovanju s pomočjo prevare, kibernetike in trde moči uporabi za doseganje ciljev, ki omejujejo ali (pre)usmerjajo svobodno izbiro, govorimo o »sharp power« – ostri moči. Ta koncept sta lansko leto podrobneje razvila Christopher Walker in Jessica Ludwig.
Na drugi strani sveta, v Moskvi, direktor Moskovskega centra Carnegie, Dmitrij Trenin, boter skovanke »nova hladna vojna«, ki naj bi opisovala stanje ameriško-ruskih odnosov po letu 2014, prav tako popravlja svoj pogled na svet. V članku Izogibanje ameriško-ruski vojaški eskalaciji v času hibridne vojne (25. januar 2018) priznava, da se je motil v ocenjevanju mednarodnih odnosov, da svet ni v »drugi hladni vojni«, ki bi bila zgolj nadaljevanje prejšnje, temveč je bolj pravilno govoriti o hibridni vojni. Meni, da obstaja dovolj elementov, v katerih se ti dve obdobji razlikujeta, da novo obdobje upravičeno nosi tudi novo poimenovanje. To obdobje karakterizirajo globalnost in brezmejnost delovanja, diverzifikacija mednarodnih akterjev, odsotnost jasne politične in ideološke ločnice, poudarek na kvalitetni, in ne kvantitetni vojaški moči, agresivna informatika in kibernetika, totalnost in elastičnost uporabe vseh oblik moči.
Čeprav spoštovana geopolitika, vsak s svoje strani sveta, ocenjujeta predvsem bilateralne odnose ZDA – Rusija oziroma trikotnik Amerika – Rusija – Kitajska, se postavlja vprašanje, ali ti odnosi bolj na splošno veljajo tudi za preostale države. Ali le-te tudi same sebe in druga drugo vidijo in dojemajo na način, kot nas prepričujeta Nye in Trenin, in ali na takšen način (z ostro močjo in hibridnim delovanjem) delujejo v medsebojnih odnosih tudi druge države, velike in male?
Zgodovina hladne vojne nas uči, da je prevladujoč odnos globalnih supersil postal tudi osnovni vzorec obnašanja v celotni mednarodni skupnosti, ne glede na to, ali so bile države v teh odnosih zaveznice, nevtralne ali neuvrščene. Je tudi danes tako? Kakšno je hibridno delovanje oziroma kakšen je učinek ostre moči ZDA, Rusije in Kitajske na preostale države sveta in končno – kako delujejo na Slovenijo? Kako se na vsa ta prerazporejanja mednarodnih odnosov odzivata slovenska zunanja in varnostna politika? Kakšna je slovenska mehka, trda, ostra moč? Ali jo sploh lahko razčlenimo, ali pa je bolj enostavno resignirano ugotoviti, da že lep čas tavamo po eni sami ne-moči.
O trdi moči ni treba izgubljati besed – 72. brigada Slovenske vojske je dobila sramotno negativno oceno bojne pripravljenosti. Kaj pa smo pričakovali? Prej ali slej se je to moralo zgoditi. Leta smo vedeli, da je cesar gol. Pa tega nismo hoteli videti. Potem pridejo ocenjevalci iz Nata in, glej ga zlomka, ugotovijo, da je naš cesar zares gol, golcat. Politika pa v zrak, zgražanje na vse strani – v resnici eno samo božje sprenevedanje. Že četrto leto vrhovni poveljnik, predsednik države, pri ocenjevanju Slovenske vojske ugotavlja, da ni sposobna (u)braniti svoje lastne države. Hkrati pa je kot nekdanji predsednik vlade najbolj odgovoren za to, da je do takšnega stanja v vojski prišlo. Namestnik načelnika generalštaba v parlamentu dramatično opozarja, da Slovenski vojski realno grozi razpad sistema.
Generalni sekretar Nata na sedežu Nata v Bruslju javno opominja predsednika države na neizpolnjevanje naših zavez, ta pa mu prostodušno odgovarja, da tudi v prihodnje ne bo kaj dosti drugače. Če že nimamo trde moči, potem bi upravičeno pričakovali, da bomo ta manko nadomestili s presežkom mehke moči. Tu bi vendarle morali biti dobri, če ne celo odlični. Samostojnost smo si priborili predvsem z inteligentno uporabo svoje mehke moči. Vsaj tako se nam zdi.
Zakaj je bil Plenkovićev obisk uspešnejši?
Kaj se nam pravzaprav dogaja na evropski sceni? V nasprotju s Pahorjevim uradnim obiskom v Bruslju, ki je mednarodno skupnost glede slovensko-hrvaških odnosov pustil hladno in brezbrižno, je Plenkovićev obisk kakšen mesec dni kasneje sprožil plaz relativizacije in bilateralizacije odnosov, ki ga je bilo mogoče čutiti tudi na letošnji münchenski varnostni konferenci. Juncker je žalosten in obtožuje obe državi, Karl Bild se zavzema za implementacijo arbitraže, hrvaška zunanja ministrica navija za mednarodna sodišča, naša obrambna ministrica pa tarna, da se nam dogaja velika krivica.
Pa si želimo takšno internacionalizacijo? Smo nemara spet nerealno pričakovali, da bo mednarodno pravo zmagalo in da bomo dobili prevladujočo mednarodno podporo, ki bo delovala kot tista mehka moč, ki bo sosedo prisilila v spoštovanje arbitražne razsodbe? Kaj smo naredili, da ne bi bili predmet te nevzdržne ekvidistance? Predsednik na olimpijadi, premier na predvolilnih spopadih, zunanji minister v Bolgariji, v Münchnu zgolj obrambna ministrica Katičeva.
Namesto da Erjavec daje poduke predsedniku evropske komisije Junckerju glede njegovih nedavnih izjav, bi bilo bolje, da se vpraša, zakaj komisija vzpostavlja takšen enačaj med nami in Hrvati, ko gre za mejo. Zakaj, za vraga, ta ista komisija Hrvaške ne obravnava podobno kot Poljsko, Madžarsko ali Romunijo, ko gre za kršenje mednarodnega prava in načel pravne države? Če se spravlja na te države, ki so vsekakor večje, bolj pomembne in po moči (takšni ali drugačni) močnejše od Hrvaške, zakaj se potem ne spravi še na našo sosedo? Imajo ti zares kakšnega tako močnega patrona-zaščitnika, ki jih je sposoben in voljan (za kakšno ceno?) zaščititi pred komisijo in EU? Ali pa znajo z mehko močjo bolj uglašeno in konsistentno igrati na evropske strune?
Zunanji minister Erjavec ima velik problem
Naš zunanji minister Karl Erjavec je minister z enim najdaljšim kontinuiranim mandatom v Evropi, ki se razteza čez mandate treh precej različnih vladnih koalicij. Ko poskušamo našteti njegove diplomatske dosežke, pa nam, kljub dobri volji ne uspe sestaviti seznama, ki bi vzdržal mednarodno evalvacijo. To pove veliko o ministru, pa tudi o nas.
Zunanji minister, ki v šestletnem mandatu ne najde priložnosti in ne vidi potrebe, da bi vsaj enkrat obiskal ZDA bilateralno, ima problem, velik problem. Pa ne samo on, tudi država, ki jo predstavlja. Ali ni hecno, kako ZDA vztrajno poudarjajo svojo nevtralnost v slovensko-hrvaškem mejnem sporu? Svetovna velesila, ki ima svoje stališče glede vsega, od ruskega vmešavanja v njihovo notranjo politiko do življenja pingvinov na Antarktiki, se v primeru Slovenije in Hrvaške dosledno izreka za nevtralno, češ da se ne bodo vmešavali v prepir dveh atlantskih zaveznic. Prav tista država, ki svet tradicionalno vidi črno-belo in le izjemoma v odtenkih. Katere predsednik je znan po neizprosnem čivkanju, v katerem ne prizanese ne Angeli Merkel ne Meryl Streep. Čigar žena je Slovenka. Pa vendar ne reče ne bev ne mev, enako ponavljajo v State Departmentu in na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani. Kot da smo odločilen jeziček na tehtnici mednarodnih odnosov, ki lahko odloči o vojni ali miru globalnih razsežnosti. Pa nismo.
Če zunanji minister v istem času trinajstkrat obišče Moskvo, ima prav tako problem, velik problem. Pa ne samo on, tudi država, ki jo predstavlja. Zlasti če si domišlja, da je to rezultat njegove/naše (pro)ruske politike, in ne obratno: da je v resnici to rezultat ostre moči Rusije (Nye) oziroma hibridne vojne (Trenin), v kateri je Slovenija najbolj zahodni del Balkana oziroma Natova ranljiva točka. Država, ki je bila nekoč, po jaltski delitvi fifty-fifty, na drugi strani ruskega interesa. Bila, pa ni več.
Če prek samovoljne kolegice, notranje ministrice, ne more obvladati diletantskega delovanja slovenske Policije in grobo zavrne kitajski protest v zvezi s politiko ene Kitajske, potem je odgovoren za posledice ostre moči, ki nas bodo doletele iz Pekinga v takšni ali drugačni, odkriti ali prikriti obliki, prej ali slej. Morda bi ravnal drugače, če bi prebral, kako ostro in na kako visoki ravni se je Kitajska odzvala v ZDA, ko je ameriški vandal namerno odlomil prst na enem od osem tisoč terakotnih vojakov iz grobnice prvega kitajskega imperatorja, ki je bil razstavljen v muzeju v ZDA.
Premetavanje na splavu Meduza
V prvih dveh mesecih letošnjega leta se kaže tipičen vzorec slovenskega zunanjepolitičnega delovanja. Prvi primer: predsednik države gre z velikim pompom na svoj prvi državniški obisk v drugem mandatu v Bruselj, kjer od evropske komisije zahteva njeno večje angažiranje v podporo implementaciji arbitražnega sporazuma, saj je bila botra pri njegovi pripravi in podpisu. Odgovor pride čez slab mesec. Šef komisije Juncker najprej v evropskem parlamentu, potem pa še na münchenski varnostni konferenci internacionalizira slovensko-hrvaški spor. Ta prav zaradi mesta predstavitve v Münchnu dobi nov, mednarodnovarnostni kontekst. Kontekst, ki si ga gotovo ne želimo. Pa smo lahko pričakovali takšen zasuk? So bili v stikih z EU indici, da se utegne zgoditi takšna negativna internacionalizacija, ki nas v krivdi za slabe odnose in probleme, ki kvarijo dobro počutje preostalih v Evropski uniji, izenačuje s sosedi? So takšni indici obstajali, pa jih nismo želeli prepoznati? Ali še slabše: smo jih enostavno zamolčali, ker so nam kvarili našo narcisoidno samopodobo?
Drugi primer: v Slovenijo pride na skupno slovensko-srbsko zasedanje kompletna srbska vlada. Padajo izjave, ki so prijetna muzika za naša ušesa, da je namreč »mejne probleme najbolje reševati z arbitražo, ki jo je potem treba tudi spoštovati, v nasprotnem primeru je vse brez veze«. Na kratko: zgledni, zares prijateljski bilateralni odnosi. Mesec dni kasneje gre predsednik države na obisk na Kosovo ob njihovi desetletnici in tam med drugim pove, da se bo posebej zavzel (in z njim Slovenija) za to, da bo preostala peterica držav članic EU, ki (še) ne priznavajo Kosova, to čim prej storila. Srbski politični vrh (predsednica vlade in predsednik države) se presenečeno in užaljeno sprašuje o slovensko-srbskem prijateljstvu.
Te zgode spominjajo na tisto o kravi mlekarici, ki je dajala polno golido mleka, na koncu pa z brco vse razlila. To je mehka moč po slovensko. Do zdaj nam je že postalo jasno, da je ostra moč kombinacija mehke in trde moči. Če nimaš ne ene ne druge, potem tudi s tretjo ne bo nič. Kajti ostra moč ni isto kot oster jezik. Nam pa, žal, ostaja le slednji. Nepremišljene, prenagljene, neprimerne besede, nepremišljena, prenagljena, neprimerna dejanja, ki niso (bila) v funkciji nacionalnega interesa, temveč znak osebnostnih lastnosti, (dis)kvalifikacij ter osebnih ali ozkih političnih interesov.
Zdaj ko smo se, tudi po lastni neumnosti, znašli v situaciji, v kateri bi krvavo potrebovali prave prijatelje in podpornike med velikimi silami, zaveznicami in partnericami, smo ostali bolj ali manj sami, goli in bosi. Morda bi bil že čas, da temu svojemu samopomilovanju in narcisoidnosti končno postavimo ogledalo. Vendar Slovenija ne razmišlja v tej smeri. V resnici sploh ne razmišlja. Njena zunanja in varnostna politika sta predmoderni, anahroni, kvazineuvrščeni, samovšečni, priložnostni, impulzivni, gasilski. Že leta ne zna jasno artikulirati svojih vitalnih interesov, določiti prioritet, mobilizirati vseh svojih moči in jih potem tudi dosledno uporabljati. Zato jo kot na splavu Meduza premetava na razburkanih valovih posthladnovojnega hibridnega sveta in kot že tolikokrat v svoji zgodovini igra žrtev, kot simpatični Kalimero v risanki iz naše mladosti, čivkajoč: »Pa to je krivično!«
Slovenska zunanja in varnostna politika v dosedanjih volitvah ni imela kakšnega posebno vidnega vpliva na volilne rezultate. Zadnje predsedniške volitve so najbolj svež primer. Čas bi bil, da se to spremeni. Od slovenske mehke, trde in ostre moči ne bo odvisen samo mednarodni položaj naše dežele, ne bo odvisno samo to, kje bodo potekale naše meje, temveč tudi naša mala, vsakdanja življenja. Da ne bo kdo rekel, da ni bil pravočasno opozorjen!
