Avstrija je psihoterapijo kot samostojen poklic uzakonila v začetku 90. let, ko je bila potreba po psihološki pomoči velika, regulacija pa šibka. Zakon je področje izločil iz izključno medicinskega okvira in omogočil vstop širšemu krogu izobraženih posameznikov.
Sistem izobraževanja je temeljil na dveh stopnjah, uvodnem splošnem izobraževanju, ki so ga pogosto izvajale zasebne ustanove, in specializaciji. Takšna ureditev je omogočila hitro širitev dejavnosti, a hkrati vzpostavila razdrobljen sistem, v katerem so pomembno vlogo igrale zasebne izobraževalne ustanove. Standardi so se med pristopi razlikovali, nadzor pa je bil omejen. »Avstrijski model je nastal v času, ko je bilo pomoči premalo in regulacije praktično ni bilo. To praznino so zapolnili različne šole in združenja,« pojasnjuje sogovornik, ki želi ostati anonimen, sicer poznavalec primerjalnih ureditev psihoterapije v Evropi. »Sčasoma so se pokazale tudi omejitve takšnega sistema,« dodaja. Kljub širjenju poklica se dostopnost ni bistveno izboljšala, čakalne dobe so ostale dolge, izobraževanja pa razpršena in pogosto vezana na zasebni sektor.
Reforma za več nadzora in jasnejša pravila
Po več kot tridesetih letih je Avstrija sprejela nov zakon o psihoterapiji (PThG 2024), ki je začel veljati z letom 2025 in na novo ureja področje izobraževanja, poklicnih kompetenc ter nadzora nad izvajanjem dejavnosti. Jedro reforme je v bolj strukturiranem sistemu usposabljanja. Zakon natančno določa več faz izobraževanja in opravljanje licenčnega izpita ter uvaja jasnejše pogoje za samostojno opravljanje poklica.
Ključna sprememba je standardizacija izobraževanja, ki naj bi zmanjšala razlike med posameznimi terapevtskimi pristopi, hkrati pa zakon uvaja strožje pogoje za vstop v poklic in jasneje določa, katere kvalifikacije so potrebne za njegovo opravljanje. Pomemben nov element je tudi formaliziran sistem licenciranja in registra, ki natančno opredeljuje, kdo lahko psihoterapijo samostojno izvaja. Ob tem se krepi vloga države, zlasti pri priznavanju izobraževalnih programov in nadzoru nad kakovostjo, zakon pa podrobneje ureja tudi poklicne dolžnosti. Poseben poudarek je namenjen tudi priznavanju kvalifikacij iz tujine.
Da gre za odziv na težave sistema, potrjujejo tudi analize, ki kažejo, da je bil prvotni model vzpostavljen v razmerah šibke regulacije in interesnih napetosti, kar je prispevalo k razpršenosti standardov. »Gre za poskus popravljanja sistema, ki je bil preveč odprt in v določenih segmentih premalo nadzorovan,« ocenjuje sogovornik. Po njegovih besedah je ključni premik prav v omejevanju prejšnje odprtosti. »Avstrija zdaj uvaja bolj jasne kriterije, kdo lahko vstopa v poklic in pod kakšnimi pogoji. To je bistvena razlika glede na prvotni model.« Ob tem dodaja, da reforma odpira tudi širše vprašanje razmerja med dostopnostjo in kakovostjo. »Dolgo časa je veljalo, da širši dostop avtomatično pomeni večjo dostopnost za uporabnike. Avstrijska izkušnja kaže, da to ne drži nujno, brez jasnih standardov lahko sistem postane nepregleden, ne pa nujno bolj učinkovit.«
Slovenija na začetku poti, ki jo Avstrija že preoblikuje
Slovenija je zakon o psihoterapiji sprejela konec lanskega leta, uporabljati pa se bo začel aprila 2027. Tudi pri njegovem nastajanju je bila Avstrija pogosto navedena kot referenčni model, zlasti kot primer države, ki ji je psihoterapijo uspelo vzpostaviti kot samostojen poklic in jo vključiti v širši sistem obravnave duševnega zdravja.
Toda prav časovni zamik danes odpira ključno dilemo: Slovenija uvaja ureditev, ki jo je država, po kateri se zgleduje, pravkar začela temeljito spreminjati. Na ministrstvo za zdravje smo naslovili vprašanji, v kolikšni meri se slovenski zakon opira na prvotni avstrijski model iz 90. let in ali pri tem upošteva tudi najnovejšo reformo iz leta 2025, vendar odgovorov nismo prejeli.
Ključno vprašanje se tako odpira pri samem ustroju. Slovenski zakon, podobno kot nekdanji avstrijski model, omogoča vstop v poklic širšemu krogu izobraževalnih profilov, kar naj bi prispevalo k večji dostopnosti psihoterapevtskih storitev. »Na papirju to deluje kot rešitev – več izvajalcev naj bi pomenilo večjo dostopnost. A izkušnje iz tujine kažejo, da to ne deluje nujno tako preprosto,« opozarja sogovornik.
Prav na tej točki se danes pokaže razlika med državama. Avstrija je s prenovo zakonodaje začela zaostrovati in natančneje določati pogoje za vstop v poklic, medtem ko Slovenija šele vzpostavlja sistem, ki temelji na širšem dostopu. »V večini evropskih držav je izvajanje psihoterapije v zdravstvenem sistemu vezano na osnovno zdravstveno izobrazbo. Avstrija je bila izjema – in prav to izjemo zdaj omejuje,« pravi sogovornik.
Podobno vprašanje se odpira tudi pri izobraževanjih. Čeprav zakon določa osnovni okvir, praksa praviloma vključuje različne izvajalce, med njimi tudi zasebne institucije, ki lahko pomembno vplivajo na razvoj področja. »Ko enkrat vzpostaviš sistem, ki je odprt, ga je zelo težko naknadno zapreti ali standardizirati,« dodaja. Primerjava obeh držav tako ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč predvsem kaže na različen trenutek razvoja. Avstrija danes model preoblikuje, Slovenija pa ga šele uvaja.