Vse se je začelo s primerjavo na družbenih omrežjih. Denis Sarkić, tedanji tiskovni predstavnik stranke SD, je na facebooku objavil primerjavo Grimsa z Goebbelsom, kar je sprožilo živahno javno razpravo o tem, ali je takšna primerjava dopustna.
Mladina se je na razpravo odzvala v 9. številki z dne 4. marca 2011. Glavni urednik Grega Repovž je objavil uvodnik z naslovom O Goebbelsu in njegovih, v katerem se je odzval na kritike ter opozoril na dvojna merila in politične metode, ki jih po njegovem uporablja SDS, tudi Branko Grims.
V istem tedniku je bil v satirični rubriki Mladinamit objavljen prispevek z naslovom Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels, pod katerim sta bili objavljeni dve fotografiji: Goebbelsova družina z napisom »Dr. Goebbels s svojo družino« in Grimsova družina z napisom »Dr. G. s svojo družino«.
Fotografiji sta bili podobno komponirani (oče, mati in trije otroci), objavljeni enakovredno druga ob drugi. Grimsova je bila posneta na javni maši v Brezju na praznik Marijinega vnebovzetja, kjer je družina dovolila fotografiranje in objave fotografij v drugih časopisih.
Sodni maraton v Sloveniji
Branko Grims je 15. septembra 2011 vložil tožbo proti Mladini. Trdil je, da je primerjava z Goebbelsom – simbolom totalitarizma, nasilja in etničnega čiščenja, v kontekstu družinske fotografije pa tudi umora lastnih otrok – »podla in kruta žalitev«, namenjena njegovi diskreditaciji, in da je posegla v njegovo čast, dobro ime in dostojanstvo. Zahteval je 40.001 evro odškodnine ter objavo sodbe in opravičila v Mladini.
Mladina se je branila s stališčem, da je šlo za politično satiro in vrednostno sodbo z dejansko podlago: da namen objave ni bil enačiti Branka Grimsa z Goebbelsom kot osebo ali namigovati na zločine, temveč satirično izpostaviti politične metode in uporabo družinskih podob za politično mobilizacijo.
Okrožno sodišče je 10. julija 2013 tožbo zavrnilo. Presodilo je, da je treba objave presojati celostno in v kontekstu javne razprave ter da iz besedil in okoliščin izhaja, da je primerjava usmerjena v politične metode, ne pa v sporočilo, da Branko Grims zagovarja nacistične vrednote ali da bi bil pripravljen žrtvovati svoje otroke.
Grims se je na odločitev sodišča pritožil. Višje sodišče v Ljubljani mu je 12. februarja 2014 delno ugodilo: ugotovilo je, da besedila sama po sebi niso nedopustno posegla v njegov ugled, drugače pa je presodilo glede družinskih fotografij. Mladini je naložilo objavo sodbe in opravičila, vprašanje denarne odškodnine pa je razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer je poudarilo, da imajo fotografije lahko intenzivnejši učinek kot besede in jih je treba pri tehtanju pravic obravnavati posebej.
Zoper takšno odločitev višjega sodišča je nato revizijo vložila Mladina, vendar jo je vrhovno sodišče 10. septembra 2015 zavrnilo. Čeprav je pritrdilo, da gre pri rubriki Mladinamit za satirični prostor, je ocenilo, da je vizualna postavitev družinskih fotografij ustvarila večplastno primerjavo med družinama in s tem presegla zgolj kritiko političnih metod.
Mladina je po zavrnitvi revizije vložila še ustavno pritožbo (tudi zoper odločitev višjega sodišča), a jo je ustavno sodišče 14. decembra 2016 zavrnilo. Med ključnimi razlogi je navedlo, da je vizualni del objave primerjavo premaknil na raven družin, ne le politikov, ter da dejstvo, da je Branko Grims svojo družino že izpostavljal medijem, ne pomeni soglasja za objavo družinske fotografije v katerem koli kontekstu.
Hkrati je bil denarni del spora za Grimsa po odločitvi višjega sodišča leta 2014 vrnjen na prvo stopnjo, zato se je o odškodnini odločalo še več let: sprva mu je bilo prisojenih 5000 evrov, nato pa je višje sodišče 11. oktobra 2017 znesek znižalo na 3000 evrov z zamudnimi obrestmi. Ločeno od tega so zaradi iste objave tožili še Grimsovi otroci in žena: otroci so 12. aprila 2017 skupaj prejeli 14.000 evrov, žena pa je z Mladino sklenila poravnavo.
Strasbourg: Kontekst, satira in omejen doseg
ESČP je danes Mladini pritrdilo, da je šlo za poseg v svobodo izražanja, vendar je ključno vprašanje postavilo pri presoji nujnosti: ali je bila civilna sankcija, izrečena Mladini, res nujna v demokratični družbi. V jedru sodbe sodišče poudari, da je šlo za razpravo javnega interesa – o metodah političnih strank in o mejah dopustne javne kritike – in da so tudi domača sodišča sama ugotovila, da besedilni del prispeva k politični razpravi.
Po oceni ESČP slovenska sodišča pri presoji niso dovolj upoštevala konteksta, v katerem je bila objava narejena. Fotografiji sta bili objavljeni v rubriki Mladinamit, ki je po svoji naravi satirična in provokativna, naslov in napis nad fotografijama pa sta že sama nakazovala, da gre za politično satiro. Zato ESČP ni sprejelo stališča, da bi povprečni bralec Mladine fotografiji razumel predvsem kot dobesedno primerjavo dveh družin; po presoji sodišča bi bralec satirične rubrike Branka Grimsa najprej dojemal kot politika, primerjavo pa kot provokativen satirični komentar njegovega političnega delovanja.
ESČP je še izpostavilo, da je bil domnevni učinek objave na ugled omejen. Šlo je za satirični del tiskanega tednika, namenjenega specifičnemu občinstvu; fotografije niso bile objavljene v množičnih medijih, niti razširjene prek avdiovizualnih kanalov, zato po oceni sodišča niso mogle imeti enakega dosega in vpliva kot denimo televizija ali široko deljeni spletni posnetki. Ta okoliščina bi morala biti upoštevana pri tehtanju, ali je bila sankcija sploh potrebna.
Posebno pomembno je bilo tudi, da so slovenska sodišča v tem postopku odločala o zahtevku Branka Grimsa, ne o zahtevkih njegove žene in otrok. ESČP je opozorilo, da so družinski člani odškodnino zaradi iste objave že dobili v ločenem postopku, zato slovenska sodišča v Grimsovem primeru ne bi smela svoje presoje utemeljevati predvsem na posledicah za ugled njegove družine.
Zaradi vsega navedenega je ESČP sklenilo, da slovenska sodišča niso dovolj prepričljivo utemeljila, zakaj bi morala v tem primeru zaščita ugleda prevladati nad svobodo izražanja. Zato je ugotovilo kršitev 10. člena konvencije. Mladini je prisodilo 5253,85 evra premoženjske škode (toliko je po navedbah v sodbi plačala v domačem postopku) in 10.000 evrov stroškov, za nepremoženjsko škodo pa je ocenilo, da že ugotovitev kršitve pomeni zadostno zadoščenje.