V vlogi »očeta devetletke« se je Slavko Gaber v pogovoru o aktualnih izzivih v slovenskem šolstvu, ki mu ob neuglednem padcu učencev in dijakov na mednarodnih lestvicah znanja pretita korenita reforma in vnovična vrnitev na osemletno obvezno izobraževanje, ozrl v to, kaj se je v minulih dveh desetletjih obneslo, kaj je ostalo nedokončano in kje so se prvotne ambicije razšle z resničnostjo.
Minister za izobraževanje, znanost in mladino dr. Borut Rončević zatrjuje, da so katastrofalni dosežki v raziskavi PISA račun za dolgoletno vodenje sistema. Kje vi vidite razloge za padec znanja?
Trend padanja znanja slovenskih učencev in dijakov vidim tam, kjer ga vidi vsakdo, ki vzame v roke tabele in pogleda trende. Od leta 2006, ko smo se kot država prvič pojavili v PISA, je znanje naraščalo oziroma so bili dosežki učencev še leta 2018 spodobni, pozneje so začeli padati. Razloge za padanje po letu 2018 pa je treba iskati tako v povezavi s takratnim stanjem v razredih kot v odnosu družbe do znanja. Treba je pogledati v preteklost, v obdobje devet let pred vsakokratno raziskavo oziroma se vprašati, kako smo naslavljali učiteljstvo. Smo mu dajali veljavo in smo kot družba stavili na znanje ali pa smo bili le polni besed o tem, kako je to pomembno, sredstva za delovanje šolskega sistema pa so se ob tem zmanjševala? Kot starši smo od učiteljev kljub temu in ker je bil čas zahteven do nas, pričakovali čedalje več.
Kaj je danes največji problem slovenskega šolstva?
Največji problem je poskus, da bi se z dejstvom, da nam rezultati padajo, spoprijeli na neverjetno poenostavljen način. Tako se ne obrača trendov v dosežkih in ureja šolskih sistemov. Tudi če bi šlo samo za šolo, je to zelo slabo, mi pa s tem, kar se nam zdaj dogaja, določamo način delovanja družbe za desetletja naprej. Otroci, ki so zdaj v šolah, bodo živeli še naslednjih 70, 80 let, kar pomeni, da moramo gledati v prihodnost. Igrati se z usodo države ni ne pametno ne spodobno.
V naši državi bi se morali po resnem pogovoru in približno dveh letih razprav o tem, kaj si sploh želimo v prihodnjih tridesetih do petdesetih letih, odločiti za pripravo nove bele knjige in sprejetje nacionalnega programa. Šolskih področij ne kaže urejati mimogrede. Šolstvo ni samopostrežna trgovina in tudi starinarnica ne rešuje njegovih zagat. Če ti je ureditev tega sistema resnično v interesu, se z njim ne smeš igrati.
Ob napovedi o ukinitvi devetletke in vnovični napovedi osemletke ste dejali, da so spremembe potrebne, vendar ne »golosek s traktorji in buldožerji«. Pojasnite, prosim.
Delujoč šolski sistem je zelo občutljivo tkivo. Že samo enega otroka poskušati formirati, mu pomagati in ga podpreti, da se bo uspešno postavil na noge in šel naprej v življenje, je zelo zahtevno, kaj šele vzgoja in izobraževanje stotisočih otrok na različnih ravneh, od vrtca, osnovne in srednje šole do fakultet. Znanje je formiranje in zahtevna naloga. Potrebna je resna predanost stvari, ne pa blefiranje v smislu, saj imamo vas učitelje radi, hkrati pa vas mečemo iz svetov šol. Naše učiteljice so dobro izobražene državljanke, ki potrebujejo strokovno podporo javnih zavodov in fakultete ter smiselno vodenje. Če namesto tega v malho stlačimo deset točk, od katerih je nekaj smiselnih, druge pa pokažejo, da dejansko le prikrivajo neutemeljeno obtoževanje pedagoške stroke in željo po razgradnji javnega šolskega sistema, smo na slabi poti. To je podcenjevanje izzivov, pred katerimi stojimo, in žalitev stroke ter predvsem učiteljstva, ki ga je »preveč«.
Podobno je s starši: če jih ceneno poskušaš pridobiti na svojo stran, jim obljubiš, da bo treba v šolo za leto dni manj časa, znanje pa bo boljše. Podobno, kot če bi vas vprašali, ali bi radi odslej plačevali deset odstotkov manj davkov, ob tem pa vam ne bi povedali, da zaradi tega zdravstvena blagajna kmalu ne bo več funkcionirala oziroma sociala ne bo več delovala. Zdaj imamo več tovrstnih iger – imeli bi dobre časopise, a jih ne bi kupovali. Imamo tudi obljubo, da bomo imeli boljši televizijski program, čeprav naj bi ukinili plačevanje prispevka. Če si prevzel odgovornost za dobrobit ljudi v tej državi in lastno prisego jemlješ resno, tudi ministrstev ne razmetavaš po Sloveniji, razen če si Donald Trump ali Elon Musk, ki se izzivov loti kar z motorno žago in je na svoj način simbol in resnica tega, kar se zdaj dogaja oziroma napoveduje tudi pri nas.
Dolgo so – in še vedno jih je kar nekaj tam – delali v naši novi državi zelo predani ljudje, ki so se iskreno trudili prenoviti slovensko šolstvo. Vlada Janeza Drnovška je ob tem tudi znatno povečala količino sredstev ter investirala tako v šolske zgradbe in opremo kot plače šolnikov (Mogetov tolar). Še zdaj se spomnim svojih prvih let v vlogi šolskega ministra, ko je v polni veliki dvorani Cankarjevega doma potekala generalna stavka šolstva. Ni se bilo lahko pogajati in tega nikomur ne privoščim, a postopoma smo plačne zaostanke uredili, v šolah se je vzpostavil relativen mir, vzporedno pa smo se pogovarjali o tem, kakšna naj bo šola prihodnosti. Ni se uvajala samo devetletka, tudi matura, prenavljalo se je poklicno šolstvo, izobraževanje odraslih … Skupaj z gospodarsko in obrtno zbornico smo prenavljali poklicno izobraževanje. Nastajale so institucije, ki so koncepte dograjevale in operacionalizirale. V družbi je postopoma prevladal občutek, da skupaj vemo, kam gremo. Ko so to verjeli državljani in državljanke ter učiteljstvo, smo se premikali v pravo smer. Raziskava iz tistega časa je pokazala, da je v šole zaupalo kar 82 odstotkov vseh državljanov. Bilo je relativno zelo produktivno obdobje, imeli pa smo srečo, da je takratno vlado vodil preudaren človek.
Zakaj osem let osnovne šole ne bi moglo biti boljših od devetih? Je tako obsežno reformo sploh mogoče kakovostno izvesti do šolskega leta 2028/29, kot napovedujejo?
Če je cilj pridobiti več znanja in dati znanju pomen, potem je odgovor seveda ne. Če pa gre samo za to, da v že tako nemirno polje vneseš še več nemira in ga želiš še dodatno razsuti, je časa dovolj. Nekaj uničiti je mogoče precej hitro, da nekaj vzpostaviš tako, da deluje in daje rezultate, pa je treba tako dobro premisliti kot zagotoviti sredstva in dobre pogoje ter vzpostaviti sodelovanje med starši in učiteljstvom, fakultetami, inštitutom in ministrstvom.
PISA je namreč razkrila tudi, da učenci in dijaki nimajo zadosti podpore v učiteljih. To veliko pove o tem, da si populacija v šolah ne zaupa in se ne vidi kot partnerje. Da bi se to lahko popravilo, bi morala najprej družba zaupati sistemu. Drvarjenje ni znak zaupanja. Poslušati nekega nadkomandanta, ki govori o tem, kako nas bo med drugim razpošiljal v industrijo, so mokre sanje maoistov. Vemo, kako se je končala takšna operacija, zato vsi, ki smo vsaj rahlo informirani, tega ne podpiramo. Če ti je kaj do družbe, potem učiteljstvu ne groziš z odpuščanjem, sploh če je jasno, da nam jih manjka nekaj tisoč. Šolsko področje je preresna zgodba, da bi jo lahko prepustili nekomu, ki se rad gleda na televizijskem zaslonu. Zanj bi bil zagotovo bolj pravi poklic vplivneža. Šolstvo je namreč hudičevo resen posel, to, kar oni delajo zdaj, pa je oblikovanje »druge republike«. Zapomnite si, naslov njihovega filma je Druga republika ali pa morda Noriško kraljestvo.
Celo otroci v peskovniku pazijo, kdaj kaj podrejo, kako prenašajo pesek in kdaj nanj zlivajo vodo. Odločevalci v šolstvu pri nas pa so napovedali, da se ne bodo pogovarjali s stroko, ki je v preteklem obdobju pripravila ogromno projektov in predlogov za izboljšanje stanja. Vse to je seveda treba prebrati in nase prevzeti odgovornost za to, kar bo postalo šolska politika.
V Evropski uniji je zelo malo sistemov z osemletno osnovno šolo. Bomo Slovenci po tem, ko bodo tudi na Hrvaškem prešli na devetletno osnovno šolo, res edina država, ki bo imela osemletko?
V državah Evropske unije traja obvezno izobraževanje praviloma od devet do 12 let. Če kdo misli, da bo z manj let učenja dosegel več, potem verjame v čarovnije. Sam vanje ne verjamem, odkar so mi jih kot otroku kazali v cirkusu. Količina tistega, kar je treba narediti v šoli, se povečuje, mi pa si domišljamo, da bomo to naredili v manj časa. Kakšen bo rezultat? Povečali bomo pritisk na otroke, starše in učiteljstvo, med seboj se bodo črno gledali, otroci pa ne bodo marali šole.
Namesto da bi drug drugega podpirali v skrbi za otroke, bomo zdaj šolo v Sloveniji prevladujoče reformirali s teologi. Tudi sam sem nekoč zelo spodobno sodeloval z nadškofom, a sem ob tem vedel tudi to, katera so v naši državi resna imena razvojne psihologije in pedagogike, kdo se ukvarja s poklicnim izobraževanjem in izobraževanjem odraslih. Bilo mi je jasno, da je za resno šolstvo treba imeti institucije, ki poglobljeno, specializirano opravljajo svoje delo. Zdaj pa bodo, kot vidim v medijih, vse preoblikovali v kolhoz in jih preselili v Celje?
Prav tako je populistično obljubljati leto manj šolanja z manj kadra, pri čemer niti ne vedo, ali bodo plačno reformo izpeljali do konca. Tudi čarovniki ne morejo z manj denarja doseči boljših rezultatov. Vse to vodi le v še slabše rezultate! Komu je to v interesu, pa je naslednje vprašanje. Tistemu, ki mu je kaj do Slovenije, ali tistemu, ki misli, da bi na tak način lahko v šolski sistem vpeljal ideološke teme, denimo verouk, ter počasi razpustil javno in favoriziral zasebno šolstvo?
Zakaj mladim iz določenih držav na mednarodnih raziskavah znanja uspeva dosegati zavidljive dosežke? Kaj delajo v Singapurju, kjer otroci blestijo, drugače? Kaj delajo prav v Estoniji, kjer so dijaki dosegli najboljše rezultate v Evropi?
Da bi vam resno odgovoril, bi si moral vzeti precej več časa. Dejstvo je, da v omenjenih državah vlade niso nastopale proti šolam in niso rohnele v smer razpuščanja javnih zavodov. Tam pristojni niso drvarili. Estonija, Finska, Danska in Singapur so sicer zelo zanimivi sistemi. O Fincih obstaja celo knjiga, v kateri smo resno preučili, kaj delajo bolje, da »letijo dlje«.
V najuspešnejših državah se zavedajo, kaj zares šteje in kaj ne. In ob tem niso brez izzivov. Skupaj – starši, učiteljstvo, podporne službe in ministrstvo, skušajo mlade podpreti v njihovih iskanjih poti v smiselno odraslost. Mi pa kot da smo se utrudili od prizadevanja za vstop v družbo uspešnih nacij in v prizadevanjih za višji standard. Oboje nam je uspelo. Zdaj bi želeli predah. To je legitimno, vendar bo imel predolg predah ceno: javna RTV, ki jo bomo predali v roke vsakokratni politiki, kultura, ki bo prepuščena donatorjem, opustošeno polje delovanja nevladnih organizacij, in šola, v katero bomo hodili manj in bo v njej manj učiteljic, ki bi tudi v podaljšanem bivanju skrbele za otroke, ko smo mi še v službi … Vse to bo imelo ceno.
Želimo si miru, hkrati pa bi imeli še vedno zelo dobre rezultate. To ne gre. Uspešni sistemi grizejo, tako kot smo tudi Slovenci grizli v zadnji polovici 80. let prejšnjega tisočletja, ko smo se odločili iti na bolje, in vse do približno prve polovice prvega desetletja tega tisočletja. Takrat tudi pri izbiri poslank in poslancev nismo preveč nasedali praznim obljubam populistov. Tudi njihovim lažem o »izbiri« in overjenim podpisom ne.
So torej uspešni šolski sistemi zahtevnejši do otrok kot pri nas? Se v naših šolah preveč popušča?
Šolstvo ni nikjer brez problemov. Pomembno je, da otroke, kolikor le lahko, skupaj podpremo. V uspešnih sistemih imajo otroci skupaj z učiteljstvom ogromno podporo na vseh možnih stebrih. Ve se, da so v prvi vrsti starši tisti, ki morajo najprej ponuditi podporo svojim otrokom. Če starši otroka ne vzgojijo in pričakujejo, da bo to namesto njih naredila šola, smo že pogrnili na izpitu temeljnih vrednot, delovnih navad in pričakovanj. Kdo mora dati podporo vzgojiteljicam in učiteljicam? Starši seveda. Pri nas pa se namesto tega dogaja, da starši pred svojimi otroki dajejo učitelje v nič. S tem ne delajo v dobro otrok in to ne more rezultirati v ničemer pozitivnem. Tudi zato ne, ker bi tisti, ki so v naši državi na vrhu, zdaj radi malo spreminjali, malo odpuščali in veliko neplačali. Po osnovnih šolah bodo najverjetneje na vrsto prišle tudi gimnazije, saj jim gre zelo v nos tudi matura.
Dobra šola potrebuje premislek o tem, kaj želimo in kaj smo pripravljeni v ta namen vložiti tudi v obliki opore našim otrokom. Potrebujemo družbeni dogovor o prihodnostih ob opori na znanje, ki ga v svetu in tudi v Sloveniji na to temo že imamo. Sprejmimo nacionalni program razvoja vzgoje in izobraževanja. Šole in vrtci v Sloveniji potrebujejo podporo nas, prebivalk in prebivalcev pri zagotavljanju pogojev za delo, pa tudi spodobne plače; ne moremo dovoliti komur koli, da uspe v prizadevanjih zlomiti sindikate kot osišče njihovega organiziranja. Upreti se moramo zmanjševanju vloge učiteljstva pri upravljanju šol … Šele če se premaknemo v omenjeno smer in pri tem poskrbimo za usposabljanje naslednjih generacij učiteljev in ravnateljev v državi ter osmislimo vlogo šol v spoprijemu z izzivi digitalnega in zelenega prehoda, imamo možnosti za naslednji korak sobivanja v družbah razvitih nacij, ki ga bo omogočila prijazna šola, ki bo takšna, ker bo zahtevna, ter podpora staršem in družbi v skrbi zase in za skupno dobro.
Kaj bi ob vsem tem vendarle svetovali vladi?
Ne kopirajte Trumpa in ne zgledujte se po Elonu Musku! Razmislite o tem, kaj v Sloveniji potrebujemo naslednjih 50, 60, 70 let. Sklenite dogovor s prebivalkami in prebivalci o skupni prihodnosti. Svet je danes zaradi našega odnosa do narave in umetne inteligence kompleksnejši kot kadar koli prej. Vojne, ki potekajo, niso naključne. Če se bomo še naprej igrali z naravo, se v prihodnjih vojnah ne bomo borili le za nafto in redke materiale, ampak bomo vsi iskali dobrine, kot sta svež zrak in voda. Če ji je kaj do Slovenije, je to dolžnost vsake oblasti.