Predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje je v pridigi pri krizmeni maši v novomeški stolnici poudaril, da je bistvo duhovništva v maziljenju, to je v daru, ki ga duhovnik ne prejme zase, temveč za ljudi. Spomnil je na besede preroka Izaija o oznanjevanju blagovesti ubogim in povezovanju strtih src kot temeljnemu programu duhovniške službe.
Opozoril je na izzive današnjega časa, med katerimi so pomanjkanje duhovnih poklicev, več upravnih obveznosti, oddaljenost od vere in osebne stiske. Prav zato je po njegovih besedah ključna vrnitev "k izviru, k milosti posvečenja".
Posebej je izpostavil pomen duhovniškega bratstva. Duhovniki po njegovih besedah ne smejo ostati sami v stiskah, temveč morajo drug drugega podpirati, se obiskovati in moliti drug za drugega. "Krizmena maša je zato tudi praznik duhovniškega občestva, prezbiterija, zbranega okrog škofa. Smo en zbor in eno telo. Če eden trpi, trpimo vsi, če je eden potolažen, smo vsi okrepljeni," je dejal.
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je v pridigi v ljubljanski stolnici v ospredje postavil zavest, da duhovnik ni sam poklical sebe, temveč je izbran in poslan. Ob tem je uporabil podobo svetega Frančiška Asiškega, ki idealnega brata vidi kot skupnost različnih darov. Podobno naj tudi duhovniki skupaj ustvarjajo celoto Kristusove podobe, je pozval.
Poudaril je, da duhovniki potrebujejo drug drugega - njihove talente, vero in tudi opomine. "Sicer temu svetu in božjemu ljudstvu, h kateremu smo poslani, ne moremo pokazati, kaj v resnici pomeni biti duhovnik in kakšen je v resnici duhovnik Jezusa Kristusa," je dejal. Dodal je, da lahko medsebojne razlike presežejo tudi ob zavedanju, da imajo skupno poslanstvo.
Posebno opozorilo je namenil nevarnosti zunanje dejavnosti brez notranje globine. S prispodobo "dreves, ki umrejo stoje", je opozoril, da lahko duhovnik navzven deluje dejaven, v notranjosti pa duhovno usahne. Ključ, da se to ne zgodi, je v nadnaravnem pogledu, ki prepoznava Božje delovanje v vsakdanjem življenju in ohranja duhovno rodovitnost, je dejal.
Mariborski nadškof Alojzij Cvikl pa je v pridigi v mariborski stolnici izpostavil, da brez Svetega duha ni ne Cerkve ne duhovništva. Brez Svetega duha bi bila Cerkev po njegovih besedah zgolj organizacija, vera pa prazna forma. Maziljenje, ki ga duhovniki prejmejo, je zato dar, ki ga je treba nenehno obnavljati. "Maziljenje ostaja naš vir, iz katerega živimo in služimo ter postajamo znamenje Kristusa," je dejal.
Tudi on je opozoril na pastoralne težave, kot so upad verske prakse, spremenjena vloga družine in občutek, da duhovniki postajajo servis za verske storitve. Odgovor na to vidi v večjem sodelovanju, povezovanju med župnijami in sinodalnem načinu delovanja.
Poudaril pa še pomen skupnosti in medsebojnega zaupanja, ki omogoča, da Cerkev postane bolj odprt in privlačen prostor. Vernike je pozval, naj podpirajo duhovnike in aktivneje sodelujejo v župnijskem življenju.
Na današnji veliki četrtek bodo v cerkvah zvečer še maše, na katerih se bodo spomnili Jezusove zadnje večerje. Med mašo bodo opravili tudi obred umivanja nog, ko škof ali duhovnik predstavnikom vernikov kot znak služenja umije noge.