Po naših razkritjih o domnevnem nasilju in zlorabah v Konjeniškem klubu Velenje je trener Robi Skaza sam predlagal zamrznitev licence. Konjeniška zveza Slovenije (KZS) je v odzivu za STA 19. septembra potrdila, da so se z njim dogovorili za takojšnjo zamrznitev. Ukrep velja do nadaljnjega, sprejet pa je bil neodvisno od poznejših ugotovitev oziroma odločitev pristojnih organov zveze. Po neuradnih, a verodostojnih informacijah Skaza kljub temu še naprej redno vodi treninge jahačic in drugih članov. Zvezo smo zato vprašali, kako je to mogoče. Odgovora nismo dobili. Tako ostaja nepojasnjeno, kaj zamrznitev licence dejansko pomeni za njegovo delo in kako zveza zagotavlja, da se dogovorjeni ukrep izvaja.

KZS je v odzivu za STA potrdila tudi, da je letos prejela prijavo. Podrobnosti ne razkriva, pri čemer se sklicuje na varstvo zasebnosti vpletenih in nepristranskost obravnave. Prijavo je že posredovala svoji disciplinski komisiji, ki je prva pristojna za obravnavo primera. O tem nas je obvestil Olimpijski komite Slovenije (OKS), ne zveza. Kot so pojasnili na OKS, je KZS odgovorila na poziv njihove komisije za integriteto. Če disciplinska komisija zveze ne bo ustrezno ukrepala, bo postopek skladno s svojim poslovnikom začela še komisija za integriteto OKS.

Podpredsednica odstopila zaradi pasivnosti zveze

Zaradi (ne)odziva vodstva je s funkcije nepreklicno odstopila podpredsednica KZS Mateja Aleš, sicer predsednica Športnega društva Titani Ljubljana. V odgovoru Dnevniku je kot razlog navedla pasivnost in nesoglasja z vodstvom. To bi moralo po njenem mnenju odločno ukrepati, ponuditi podporo žrtvam in sprožiti postopke za zaščito športnic in športnikov. »S svojim odstopom sem želela jasno pokazati, da pri pometanju neprimernega oziroma nasilnega vedenja pod preprogo ne bom sodelovala,« je zapisala.

Aleševa potrjuje, da so govorice o spornem dogajanju v konjeniških krogih krožile že pred leti, ob razkritjih v drugem klubu. Vendar jih ločuje od konkretnih informacij: do nedavna po njenih besedah niso imeli oprijemljivih dokazov, konkretnih imen ali uradnih prijav, na podlagi katerih bi lahko pravno ali institucionalno ukrepali.

Kaj se je zgodilo s pismom?

Vprašanje, kdo je za očitke vedel že prej, se odpira tudi ob dopisu, ki ga je po naših informacijah več deklet pripravilo konec leta 2022. V njem naj bi opisale fizično in verbalno nasilje ter domnevno zahtevanje spolnih uslug. Uradne prijave nato niso podale, saj naj bi jih od tega odvrnili pritiski. Zveza je v odzivu za STA zanikala, da bi takrat prejela dopis oziroma prijavo jahačic, in zavrnila očitke o pritiskih za njen umik. Sklicevala se je na pregled dokumentacije in evidenc. Toda navedbe, o katerih poročamo, se nanašajo na odvračanje od vložitve prijave, ne na umik že vložene prijave. Odsotnost dopisa v evidencah zato ne razjasni, ali je kdo v zvezi vedel za namero deklet in jih od nje odvračal.

Iz neuradnih, a zanesljivih virov smo izvedeli, da zoper Robija Skazo že poteka kriminalistična preiskava.

Prav zato smo pri članih takratnega vodstva KZS preverili, ali so bili seznanjeni s pismom oziroma namero teh deklet, da podajo prijavo, in ali je dopis sploh prišel do vodilnih organov zveze. Takratna predsednica KZS Polona Rifelj, danes ministrica za okolje in prostor, nam je povedala, da s pismom in očitki ni bila seznanjena ter da pismo do nje nikoli ni prišlo. Obenem meni, da zveza Skazo ščiti. Zaradi njegove povezanosti z zvezo domneva, da bi lahko kdo na nižji ravni preprečil, da bi prijava sploh prišla do vodstva. Njeno pojasnilo torej ne potrjuje, kdo naj bi dekleta odvračal od prijave. Dodala je, da se je po koncu predsedovanja iz konjeniškega okolja povsem umaknila in z njim ne želi več imeti opravka.

S svojim odstopom sem želela jasno pokazati, da pri pometanju neprimernega oziroma nasilnega vedenja pod preprogo ne bom sodelovala.

Mateja Aleš, do nedavnega podpredsednica KZS

O morebitni seznanjenosti z dogajanjem smo vprašali tudi velenjskega župana Petra Dermola, ki je bil takrat član upravnega odbora KZS. »Z domnevnim pismom deklet iz leta 2022 in v njem opisanimi očitki nikoli ni bil seznanjen,« so sporočili iz njegovega kabineta. Dermol odločno zanika tudi, da bi kogar koli prepričeval ali odvračal od prijave policiji oziroma drugim pristojnim organom. V kabinetu so poudarili, da samo članstvo v upravnem odboru ne pomeni seznanjenosti s pismom in ni podlaga za sklepanje, da je sodeloval pri odvračanju deklet od prijave.

In medtem ko zveza na večino naših vprašanj molči, smo iz neuradnih, a zanesljivih virov izvedeli, da zoper Robija Skazo že poteka kriminalistična preiskava. Policija na vprašanja o konkretnih posameznikih zaradi varstva osebnih podatkov ni odgovorila, je pa potrdila, da so policisti policijske postaje Velenje 31. avgusta 2026 prejeli prijavo suma kaznivih dejanj grožnje in zatajitve. »V omenjenem primeru preverjajo obstoj suma kaznivega dejanja, postopek pa je v fazi zbiranja obvestil, pri čemer se preverjajo tudi okoliščine suma spolnega nasilja,« so pojasnili. 

“Športnice nasilje sprva težko prepoznajo”

Po naših razkritjih o dogajanju v Konjeniškem klubu Velenje, za katera smo govorili z več kot desetimi dekleti, so se na uredništvo obrnile še druge sogovornice, ki pravijo, da so bile žrtve nasilja Robija Skaze. Klinično psihologinjo mag. Jano Strniša smo zato vprašali, zakaj je zlorabo v odnosu s trenerjem težko prepoznati in tak odnos zapustiti.

Strniša poudarja, da konkretnega primera zgolj na podlagi medijskih objav ni mogoče presojati. Pojasnjuje pa, da so športniki v odnosu do trenerjev v odvisnem položaju. »V dolgotrajnem odnosu se ta meja pri zlorabah v športu začne tako počasi pomikati v intimni prostor, da športnice to sprva težko prepoznajo.« Ob tem lahko doživljajo zmedenost, sram in krivdo ter skušajo ravnanje opravičevati, ker želijo ohraniti odnos in pretekle dobre izkušnje.

»Kadar se v odnosih izmenjujejo pohvala, bližina, nagrajevanje, hkrati z zavračanjem, kaznovanjem in poniževanjem ter grožnjami, lahko govorimo o mehanizmu prisilne kontrole. Prisilna kontrola je zelo huda oblika čustvenega nasilja, pri kateri gre za veliko premoč agresorja nad žrtvijo in se lahko vzpostavi tudi povsem brez telesnega nasilja,« pojasnjuje psihologinja. Ob tem poudarja: »Zelo pomembno je vedeti, da če se nekdo v tak odnos vrača, v njem ostane, to ne pomeni privolitve v tako ravnanje. Odgovornost nosi nasilnež, nikakor ne žrtev.«

Posledice so lahko dolgotrajne: nizka samopodoba, nezaupanje v druge, občutek izgube nadzora ter tesnobni in depresivni simptomi. Razvije se lahko tudi posttravmatska stresna motnja. Ob motnjah spanja, nenehni napetosti, strahu ali izgubi zanimanja za stvari, ki so človeka prej veselile, Strniša svetuje strokovno pomoč.

Priporočamo