Podatke, kako dobro delajo na katerem bolnišničnem oddelku ali v zdravstvenem domu, so slovenski bolniki pogosto iskali zaman. Tudi v novem sistemu kakovosti v zdravstvu poročanje, ki omogoča izboljšave in primerjave, še vedno ni samoumevno. Tako je razvidno iz prvega poročila, ki ga je objavila lani ustanovljena Agencija za kakovost v zdravstvu. Svojo zakonsko obveznost glede poročanja je izpolnila dobra polovica zavezancev: od 3230 izvajalcev zdravstvene dejavnosti jih je poročilo oddalo 1735.
Kako je s higieno rok?
Kazalniki kakovosti, ki jih popisuje poročilo, pogosto odražajo naravo dela posameznih izvajalcev zdravljenj, incidenca v bolnišnici pridobljenih razjed zaradi pritiska je tako večja v zavodih, kjer velik del dejavnosti zajema podaljšano bolnišnično zdravljenje in rehabilitacijo. To so hkrati bolnišnice (na primer v Topolšici ali Sežani), pri katerih imajo pacienti pogosteje kot drugje razjede zaradi pritiska že ob sprejemu.
Pri doslednosti higiene rok v primeru enote intenzivne terapije, ki pa ni zajela vseh bolnišnic, so se najbolje odrezali v jeseniški in murskosoboški splošni bolnišnici. V zdravstvenih domovih po drugi strani niso imeli usposobljenih opazovalcev za higieno rok, zaradi česar mnogi niti niso posredovali podatkov. »V prihodnjem obdobju bo treba vzpostaviti enoten sistem kazalnikov, ki bo veljal za vse izvajalce, ter zagotoviti metodološko podporo za njihovo pravilno uporabo,« so v agenciji napovedali med cilji za prihodnje leto.
Večina bolnišnic, zdravstvenih domov in koncesionarjev ima sicer sprejete strategije kakovosti, določene so tudi osnovne organizacijske strukture za upravljanje kakovosti in varnosti. Vrzel pa je med dokumentiranjem in dejansko uporabo, še izpostavlja agencija. »Pri številnih izvajalcih sistem kakovosti deluje predvsem kot formalna oziroma administrativna zahteva, manj pa kot aktivno orodje za upravljanje, spremljanje rezultatov in izboljševanje zdravstvene obravnave,« so ugotovili. Cilji ob tem pogosto niso povezani z merljivimi kazalniki, ciljnimi vrednostmi, časovnimi roki ali odgovornimi osebami za njihovo izvedbo, so našteli. Tudi sistemi poročanja o varnostnih incidentih so vzpostavljeni, premalo razvita pa sta analiza temeljnih vzrokov in sistematično učenje iz dogodkov. Sorodno težavo ima slovensko zdravstvo s spremljanjem zadovoljstva pacientov. »Večina izvajalcev redno zbira povratne informacije uporabnikov, vendar rezultati pogosto niso dovolj povezani z načrtovanjem in izvajanjem izboljšav zdravstvene obravnave,« so zapisali v agenciji. V prihodnjih letih se nameravajo osredotočati na varnost pacientov, analizo varnostnih incidentov in uporabo podatkov, so napovedali.
Zagate, ki se ponavljajo
Zaznavali so tudi neenotnost. »Različni izvajalci uporabljajo različne kazalnike in metodologije spremljanja, kar otežuje primerljivost podatkov. Poročanje pogosto temelji na internih evidencah in še ni v celoti povezano z enotnimi nacionalnimi sistemi,« so opisali situacijo v zdravstvenih domovih. V socialnih zavodih, kot so domovi starejših, so po drugi strani velik izziv kadrovske razmere. »Pomanjkanje ustrezno usposobljenega kadra, zlasti zdravstvenega osebja, vpliva na kakovost oskrbe, organizacijo dela in možnost dodatnih aktivnosti, povezanih s kakovostjo,« so povzeli na agenciji.
Dodajmo, da so mnoge omenjene težave popisovala tudi poročila v starem sistemu spremljanja kakovosti v zdravstvu, ki so nastajala pred zakonskimi spremembami v ministrskem mandatu Valentine Prevolnik Rupel. Takrat se je pokazalo tudi, da lahko izvajalci, ki o neželenih situacijah poročajo bolj dosledno, v primerjavah včasih izpadejo slabše.