Nedeljske lokalne volitve so dale prvi resen vpogled tudi v to, kako po marčevskih volitvah v DZ v političnem prostoru stojijo parlamentarne stranke. Čeprav je imela leva sredina iz opozicije več časa in motiva za viden rezultat, lahko SDS, ki z izjemo tradicionalno slabšega izkupička v mestnih občinah žanje sadove izjemne terenske mreže, mirno razglasi zmago z največ izvoljenimi župani v prvem krogu. Pričakovano. Sledita ji SD z osmimi in SLS s šestimi.
Glava lahko po drugi strani boli vodstvo Gibanja Svoboda, ki je kljub 41 županskim kandidatom za zdaj osvojilo eno občino. Prav toliko so jih ob 17 kandidatih osvojili še Logarjevi Demokrati. NSi, ki je imela kandidate za župane v 35 občinah, se medtem veseli petih županskih mandatov.
Brez županskih mandatov so za zdaj ostali Resnica, Fokus in Levica. Pri čemer je slednja šla na vse ali nič v prestolnici, kjer pa ima njen sokoordinator stranke Luka Mesec v drugem krogu proti Zoranu Jankoviću vendarle priložnost velikega meta, na katerem lahko gradi v prihodnje.
Glede zmagovalcev in poražencev je slika podobna, ko motrimo število osvojenih svetniških mest. Po še neuradnih podatkih je med parlamentarnimi strankami največ mest na lokalnih volitvah izgubila Svoboda, medtem ko je najbolj zrasla SDS. Kot kaže, naj bi SDS osvojila 665 svetniških mest, kar je velik korak naprej v primerjavi s prejšnjimi lokalnimi volitvami, ko so se Janševi ustavili pri že sicer impresivni številki 494. V mestnih občinah je stranka s 67 mandati za 14 sedežev izboljšala rezultat izpred štirih let. Nasprotno so v Svobodi po številu občinskih svetnikov s 402 padli na 266.
Kar pomeni, da je najbolj uspešno stranko na prejšnjih volitvah v DZ prehitela celo NSi, ki bo imela po novem predvidoma 279 občinskih svetnikov. Sledita SD z 271 mandati in SLS s 163, Demokrati in Levica pa bi imeli enako število svetniških mest, to je 39. Ena od očitnih poraženk je tudi Resnica, ki jo vodi Zoran Stevanović in ki je imela do letošnjih lokalnih volitev osem občinskih svetnikov, od tega pet v domačem Kranju, kjer ji je po novem ostal zgolj en mandat v občinskem svetu.
Levica pred velikim izzivom, Svoboda brez jasne smeri
Če analizo začnemo v prestolnici, moramo najprej analizirati Levico. Morebitna zmaga v Ljubljani bi lahko za stranko pomenila več kot zgolj menjavo Zorana Jankovića. Stranka bi svojo najmočnejšo lokalno bazo lahko uporabila kot odskočno desko za širši politični preboj. Politolog Marko Hočevar v odločitvi Levice, da se z Luko Mescem poda v boj za župansko mesto, vidi spremembo strategije. »Namesto dolgotrajnega grajenja terenske mreže je stranka stavila na odmevno zmago v prestolnici, na podlagi katere bi pozneje lahko gradila državnozborsko zgodbo. To nekoliko spominja na pot, ki so jo v Zagrebu ubrali v platformi Možemo! pod vodstvom Tomislava Tomaševića.«
Toda prevzem vodenja Ljubljane bi bil zahtevna naloga. »Mesec bi stopil v zelo velike čevlje,« opozarja Hočevar. Janković je v mestu marsikaj naredil, novi župan pa bi moral zagotoviti tako politično podporo kot usposobljeno ekipo. Levica ima namreč kadrovske težave že več let, zato bi morala strokovnjake iskati zunaj stranke. Zapleteno bi bilo tudi sestavljanje koalicije. Morebitni mandat novega župana bi po Hočevarjevi oceni lahko temeljil na »precej trhlih temeljih«. Politična matematika bo namreč v mestnem svetu ne glede na župana izjemno zahtevna.
SD ostaja močna na terenu, a ji manjka državna vizija
A če dosedanji razplet v prestolnici daje upanje Levici, je slika nasprotna pri Gibanju Svoboda. Njeni vidni predstavniki so med kampanjo podpirali različne kandidate, dva poslanca stranke sta bila na listi Jankovića, Marjan Šarec pa je v štabu po volitvah prišel podpret Mesca. »Takšnega primera se v slovenski politiki težko spomnim,« pravi Hočevar. In nadaljuje v šali: »To je bodisi najbolj dezorganizirana stranka ali pa stranka, ki stavi na več kandidatov.« Po njegovi oceni okoliščine kažejo na to, da je v zadnjega pol leta znotraj stranke prišlo do zmešnjave, kar bi se lahko pokazalo tudi na državni ravni.
Socialni demokrati so medtem kljub fiasku v Ljubljani med etabliranimi strankami še vedno najmočnejši v številnih mestnih občinah, v prvem krogu so recimo slavili v Murski Soboti in Velenju. Hočevar ocenjuje, da ima stranka »še vedno delujočo terensko politično bazo, ki pa se očitno pomika proti severovzhodu države«.
V Mariboru se je za nameček kot močan kandidat izkazal Matevž Frangež, ki se je uvrstil v drugi krog. Stranka bi bila lahko uspešna tudi v Kranju, kjer pa je zaradi bratenja z Zoranom Stevanovićem pogorel njihov dosedanji župan Matjaž Rakovec. Toda lokalni uspehi ne morejo zakriti težav na državni ravni. »SD mora opraviti refleksijo,« poudarja Hočevar. Stranka je po njegovi oceni zaspala pri oblikovanju alternative liberalni oziroma neoliberalni razvojni logiki Ljubljane, nima pa niti jasne alternativne vizije razvoja države. Težavo predstavljajo tudi pogoste menjave vodstva.
Janševi dosledno utrjujejo položaje
SDS ostaja organizacijsko najmočnejša stranka, zlasti v ruralnih okoljih, kjer ima po Hočevarjevih besedah »zelo jasno in trdno bazo«. V mestnih občinah je njen položaj drugačen, saj tam težje zmaguje. Rast svetniških mandatov zato še ne pomeni, da bi lahko kaj kmalu postala odločilni politični dejavnik v mestih. Ob dosežku SDS so lahko na desnici zadovoljni tudi v NSi, kjer so že na nacionalnih volitvah s povezovanjem s SLS in Fokusom uspešno utrdili status druge stranke na tem delu politične premice. Ko k temu dodamo izkupiček SLS, je jasno, da so stranke desnega političnega pola prepričljivo prehitele levoliberalne konkurente. Pri tem v oči vendarle bode krčenje dosega SLS, nekoč največje slovenske stranke na lokalni ravni. Stranka, ki je imela leta 2014 še 31 županov, štiri leta pozneje 26, leta 2022 pa 15, je v prvem krogu na letošnjih lokalnih volitvah osvojila le šest županskih mandatov.
Velik delež neodvisnih županov pa medtem kaže, da strankarska pripadnost na lokalni ravni pogosto ni odločilna. »Neodvisni kandidati prevladujejo predvsem v okoljih, kjer politične stranke nimajo dovolj močne organizacije. Tam, kjer so prisotne stranke, pa so še vedno izjemno pomembni akterji,« pojasnjuje Hočevar. Lokalna politika je sicer, kot poudarja sogovornik, specifična, saj temelji na osebnih odnosih, poznanstvih in zaupanju, pomembno vlogo pa igra tudi splošno nezaupanje v politične stranke. Toda tudi navidezno neodvisni kandidati se lahko v ozadju povezujejo s strankarskimi interesi. Razvita lokalna mreža tako ostaja pomembna prednost, ki jo imata predvsem SDS in SD, medtem ko druge stranke pri tem praviloma močno zastajajo.