Kako resne so razmere glede pomanjkanja učiteljev in kako pogosto se dogaja, da ravnatelji pouk zapolnjujejo z učitelji, ki niso ustrezno strokovno usposobljeni za posamezen predmet?
Trenutno stanje je zelo slabo, saj je kadra iz leta v leto manj. Številčne generacije učiteljev se upokojujejo, nekateri odidejo iz poklica, novih diplomiranih učiteljev, ki bi vstopili v poklic, ni. Težave rešujemo na vse mogoče načine, pri čemer moramo biti res zelo inovativni, da s 1. septembrom startamo šolo s kolikor toliko popolno kadrovsko sliko. To pomeni, da učijo tudi učitelji, ki niso usposobljeni za določen predmet. Učitelj športa denimo uči kemijo, upokojeni učiteli poučuje preko podjemne pogodbe, učitelja, ki bi se lahko upokojil, poskušamo prepričati, da svojo upokojitev odloži in ostane z nami. Za poučevanje pogosto uporabljamo tudi študente in čedalje pogosteje tudi ljudi brez pedagoške izobrazbe. Če se nihče z ustrezno izobrazbo ne prijavi na razpis, lahko ravnatelj zaposli tudi osebo brez ustrezne izobrazbe, če pač presodi, da je sposobna opravljati to delo. Izjemno hud problem je iskanje daljših nadomeščanj. To, da pride učitelj na neko šolo, večinoma pomeni, da je odšel iz druge šole.
Zakaj je učiteljski poklic za mlade vse manj privlačen?
Razlogov je več, eden glavnih pa je zagotovo izguba avtoritete učiteljskega poklica oziroma statusa učitelja, ki ga je imel včasih v družbi. Danes mnogi, ki imajo dve minuti časa, mislijo, da se lahko vtaknejo v delo učitelja, izrazijo svoje nezadovoljstvo ali nestrinjanje z oceno ter zahtevajo, kako naj se ravna z njegovim otrokom. Ko se to dogaja, se učitelj ne ukvarja več samo z učenci v razredu, ampak z njihovimi starši, kar pa ni njegov namen. Mislim, da je to eden glavnih problemov, zaradi katerega učiteljski poklic ni več tisto, kar je bil. Včasih so starši razumeli, kar je rekel v šoli učitelj. Njegov nasvet so sprejeli in so doma po potrebi tudi ukrepali, danes pa pogosto ni tako. Namesto, da bi starši ukrepali doma, pridejo z namenom, da bodo dosegli spremembo, ukrepat v šolo.
Ali se od šol danes pričakuje preveč? Katere naloge bi šolam država morala nujno odvzeti ali poenostaviti?
Pričakovanja do šole so bila vedno velika, v zadnjem času pa so se še povečala, predvsem zato, ker je šolski sistem eden redkih sistemov, ki v državi sploh še normalno funkcionira. Ko imamo nek problem, se danes zelo hitro reče, da ga bodo uredili v šoli, toda šola ne bo reševala sporov med otroki in jih vzgajala še v popoldanskem času. V šolah smo sicer marsikatero od teh nalog prevzeli, ker bi se drugače sistem že zdavnaj sesul. Dejstvo pa je, da učitelji niso starši otrok in starševske vloge ne more nihče zapolniti. Ne gre zato, da bi nam država morala odvzeti določene zadolžitve, ampak predvsem za to, da starši spet postanejo starši in prevzamejo svoj del odgovornosti, ki pride s starševstvom, to je skrb za vzgojo otrok. Zagotovo pa bi država lahko precej zmanjšala birokracijo, ki popolnoma po nepotrebnem bremeni in krade čas učiteljem.
Se vedenjske težave otrok in mladostnikov v šolah povečujejo? Ali imate učitelji in ravnatelji dovolj učinkovitih mehanizmov za ukrepanje ob nasilju, grožnjah in hujših kršitvah?
Nasilje je vedno bilo in vedno bo, to je dejstvo naše družbe. Res je tudi, da smo danes bolj pozorni nanj, kot smo bili v preteklih desetletjih. V šolah ogromno delamo tako na preventivi in kurativi. Ko pride do nekih dogodkov, imamo izdelane načrte o tem, kako vzgojno ukrepati, tudi v primeru, ko pride do vedenjskih težav. Vzroki zanje so lahko zelo različni, zato se vsakega otroka obravnava individualno. Nimamo zgolj enega recepta oziroma enega predpisanega pravilnika, ki bi se ga držali brezkompromisno, ampak se prilagodimo vsaki situaciji in vsakemu otroku posebej, v želji, da ta svoje odklonilno vedenje spremeni.
Zadnja leta sicer opažamo predvsem več spletnega in verbalnega nasilja med otroki. Tudi zato na šolah pozdravljamo spremembo zakona o osnovni šoli, ki so jo uvedli v minulem šolske letu, saj pred tem šole v resnici na neki točki niso imele več resnih ukrepov, s katerimi bi lahko vplivale na vedenje otroka. In tega so se otroci zavedali. S spremembo zakona pa je postalo precej bolj jasno v kakšnem primeru in kdaj se lahko vzgojno ukrepa, se pravi izreče vzgojne opomine. Ti se po novem ne izbrišejo več ob koncu šolskega leta, ampak veljajo 12 mesecev, kar pomeni, da mora učenec razmišljati o morebitnem prešolanju. Gre za skrajni ukrep šole, če ne pride do izboljšanja vedenja učenca. Menim, da bo to za nekatere starše tudi v letošnjem šolskem letu učinkovit streznitveni moment, ko bo treba prevzeti odgovornost za svojega otroka.
Če bi imeli kot predsednik Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije možnost takoj spremeniti tri stvari v slovenskem šolstvu – katere bi bile?
Prepovedal bi uporabo socialnih omrežij do 16. leta in maksimalno omejil uporabo mobilnih telefonov za mlade, ker imajo tako zelo katastrofalen vpliv na njihov razvoj in duševno zdravje. Menim, da se v tem trenutku niti ne zavedamo dolgoročnih posledic, ki bodo sledile. Starše vedno opomnim, da otrokom zjutraj pred odhodom v šolo ne ponudijo kave in cigaret, ker vedo, da jim to škodi, prav tako jim zvečer pred spanjem ne ponudijo kozarca vina, da bodo lažje zaspali. Starši naj torej tudi ne uporabljajo mobilnih telefonov kot nadomestne varuške oziroma samo zato, ker to vsi počnejo. Če želimo svojemu otroku dobro, potem mu v največji možni meri omejimo uporabo mobilnega telefona.
Druga stvar je, da naj se otroci učijo sproti in naj redno delajo domače naloge. Če sproti ponavljajo, potem se namreč neskončno lažje pripravijo za preizkuse znanja in res pokažejo, kaj znajo oziroma kakšne so njihove sposobnosti. Tretja stvar pa je nasvet staršem, da naj zaupajo učiteljem. Učitelj je namreč strokovnjak na svojem področju in je v šoli zato, da dela za otroka, čeprav se morda starši ne bodo vedno strinjali z njim.
Ali novo ministrstvo dovolj posluša ravnatelje? Kje je sodelovanje dobro in kje prihaja do največjih nesoglasij?
Z novo ekipo na ministrstvu smo se že srečali in smo že začeli sodelovati, pa tudi s prejšnjo ekipo smo sodelovali. V zadnjih letih se je najbolj spremenilo to, da nas praktike na terenu zdaj odločevalci precej bolj vključujejo pri uvajanju sprememb. V šolah razumemo tudi, da ne moremo iti v neke revolucionarne spremembe z danes na jutri, se nam pa zdi pomembno, da se je začela ladja šolskega sistema obračati v pravo smer. Razumemo, kje so težave, in vemo, da se samo s pogovarjanjem ne da več vsega rešiti. Ta vlak je namreč odpeljal. Naš skupni cilj je, da šola postane nek avtonomen strokovni prostor, kjer učitelj opravlja svoje delo strokovno delo brez strahu pred nekimi pritiski, saj vemo, da je to najboljše za otroka.
Kateri šolski pravilnik bi kot ravnatelj najraje vrgli skozi okno?
Cel kup jih je. Šolski sistem je močno prenormiran, veliko preveč stvari imamo predpisanih in zapisanih v neke podrobnosti. Sistem je nekoč brez težav deloval brez teh pravilnikov in mislim, da bi moral tudi zdaj funkcionirati le ob osnovnih pravilih oziroma smernicah, ki bi se jih vsi držali. Delati bi morali bolj po zdravi pameti, če pa bi prišlo do kakšnih odstopanj in težav, bi lahko uporabili tudi sankcije za tiste, ki delajo stvari narobe. Učitelju oziroma vodstvu šole bi bilo treba prepustiti avtonomijo odločanja, ker smo si šole zelo različne med seboj. Ravnatelj pozna svojo šolo in učitelj pozna svoje učence, zato bi morala imeti oba avtonomijo, da sama določata pravila sproti oziroma glede na situacijo. Ker imamo stvari danes predpisane v podrobnosti se ob težavah obešamo na postopke in zapisane pravilnike, namesto da bi se ukvarjali z vsebino.
Če bi bili prihodnji torek znova učenec, česa bi se najbolj veselili in česa najbolj bali?
Najbolj bi se veselil ponovnega srečanja s prijatelji, malce pa bi me skrbelo, katere nove učitelje bom dobil in kakšne ocene bom imel (smeh).