Županek se zaveda, da današnja dvorjenja mladih potekajo predvsem prek raznih pripomočkov v telefonu v nasprotju s časi, ko je bilo treba zbrati pogum in pristopiti k mizi, prositi za ples in nisi vedel, ali je oseba poleg želenega dekleta njen partner ali zgolj sodelavec, prijatelj. »Takrat, in to velja še danes, ni bilo dovolj le znati plesne korake. Pomembno je že, kako prideš do plesalke in kako jo nagovoriš ter odpelješ na plesišče. Ludvik Simončič, ki je bil onstran Trojan to, kar je bil v Ljubljani plesalec in pedagog Adolf Jenko, je večkrat dejal: 'Kaj vam pomagajo naučeni plesni koraki, če že pred tem, ko pridete na plesišče, izpadete bedasto.'«
Dedek Saše Županka je bil izredno redoljuben in je svojemu vnuku delil napotke v zvezi z lepim obnašanjem: »Ko sem nosil mleko v vaško zbiralnico, me je vedno opozoril, da moram dati žvečilni gumi iz ust, in če bom koga srečal, moram dati roke iz žepov ter ga glasno in razločno pozdraviti. Na vasi so starejši moški opazovali, ali je otrok pozdravil. Če se to ni zgodilo, so znali priti do mame in ji povedati, da bo njen otrok gotovo postal nevzgojeni huligan.«
Ključne tri minute
V šoli se je veliko retorike naučil pri Zdravku Zupančiču. »Kljub temu da še ni bilo avtoceste, sem se z veseljem vsako sredo odpeljal iz Prekmurja v Ljubljano. Nekateri so mi govorili, da bodo moji prekmurski vokali moteči za predavanja po Sloveniji, on pa mi je dejal, naj se s tem ne obremenjujem; dokler me razumejo, to še popestri moje nastope.« Sedaj ima naštudiranih več kot 30 različnih predavanj po 90 minut. »Vabijo me šole, podjetja, sindikati, društva, pred volitvami tudi kandidati na volitvah. Ti najraje vidijo, da pridem kar k njim domov, da se ne bi razvedelo, da potrebujejo tovrstno pomoč.« Predava o komuniciranju med zaposlenimi, bontonu pri delu s strankami, pri delu s težavnimi strankami, o poslovnem bontonu, tem, kako postati dober prodajalec, o zunanjem videzu v poslovnem svetu, obnašanju pri poslovnih večerjah, na razgovorih za delo, o bontonu v vsakdanjem življenju – na pogrebih, porokah, o obnašanju v gledališču, tudi o sodobnem komuniciranju, zdaj ko klasično vlogo pisma vse bolj prevzema računalnik.
»Pri javnem nastopu je pomembno, da poznamo vsebino, o kateri govorimo. Težko bi govoril 90 minut o porodu v vodi. Tremo imamo vsi, zato se zaradi tega ne smemo vznemirjati. 50 odstotkov ljudi se boji smrti, 80 odstotkov se boji javnega nastopanja. Nastop se ne začne, ko spregovorimo pred mikrofonom, začne se, ko stopimo v prostor. Publiko moraš pridobiti v prvih treh minutah.«
V svojih predavanjih želi slušatelje odvaditi nepotrebnih mašil. »Predsednik državnega zbora in večina poslancev uporabi 50 odstotkov preveč besed. Pri pozdravu je dovolj reči dober dan ali pozdravljeni, mi pa mnogokrat poslušamo: 'V tem sončnem popoldnevu vam želim en lep sončen dan, izrekam lep prijazen pozdrav in ob tej priložnosti pozdravljam vse prisotne.' Ali je mogoče pozdraviti tudi odsotne? Ali pa, zakaj je pri nagovoru treba uporabljati en pridevnik za moške in drugega za ženske? Spomnite se večernega pozdrava Slavka Bobovnika: »Dober večer, spoštovane gledalke, cenjeni gledalci!« Bolj smiseln se mi zdi pozdrav Rosvite Pesek: »Dober večer, pozdravljeni v Odmevih!«
Pri oblačilih politikov Županek opaža preveč kontrastov: »K svetli obleki ne gredo črni čevlji. Veliko je tudi županov, predvsem manjših občin, ki bi jim prav prišel trening neverbalne komunikacije, namesto da investirajo le v velik avto in zlato zapestnico z napisom 'I love you Brigita'. Nogavice morajo biti dovolj dolge, ne pa da se pri prekrižanih nogah vidi šest centimetrov bele kože, ki že dolgo ni bila na Korčuli. Ženske v politiki in poslovnem svetu naj ne nosijo golih ramen, dekolte naj bo do višine podpazduhe, materiali ne smejo biti prosojni, najkrajše krilo je lahko tri do štiri prste nad kolenom, odvisno tudi od starosti in postave. Pri predsednici vlade se meri priporočena dolžina, ko ta sedi. Ja, Alenka Bratušek je nosila prekratka ali preozka krila.«
Jože kot redko ime
Daleč največ nastopov ima ob koncu leta, ko ga različne ustanove vabijo na zaključke. Na teh nastopih spremeni resna predavanja v poučno-šaljiva.
»Pomanjkanje lepega vedenja je opaziti tudi v restavraciji,« pove Županek. »Prtiček gre na kolena, ne pa za vrat kot slinček. Najbolje bi bilo, da takemu gostu natakarica brez vprašanja postreže mlečni riž ali kašico. Pribora se ne oblizuje, tudi žličke za kavo ne. Velikokrat vidim družine, ki namesto da bi se ukvarjale z otrokom, predenj postavijo telefon z igricami. Otrok, ki ob tem je, niti ne ve, kaj je, niti da sploh je.« Ob že znanem pravilu, da se s penino ne trka, velja pravilo, da se s kozarcem vina trči le s prvim levim in desnim sosedom. Proti preostalim se le dvigne kozarec do prsnice, pogleda, lahko se rahlo nakloni oziroma nasmehne. Tudi rokovati se ne sme čez mizo. Rokuje se vedno stoje in med človekoma ne sme biti nobene ovire. Promotor napačnega rokovanja čez mizo je bil nekoč televizijec Uroš Slak. Osnovna napaka pri rokovanju je predolgo tresenje. Vse, kar je več od štirih sekund, je preveč. Roko vedno ponudi gostitelj. V zasebnem življenju je ženska vedno tista, ki ponudi roko.«
Spoštljiv odnos je treba imeti tudi pri sprejemanju vizitk. Ni vljudno, da jo le pospraviš v žep, ampak je prav, da jo malo pogledaš, mogoče pokomentiraš. »Na eni zmed vaj je predavatelj ob prejemu dejal: 'O, Prvoslav, lepo in redko ime.'« Preveč dosledni slušatelj se ni najbolje odrezal, ko je isti stavek ponovil, ko mu je vizitko dala oseba z imenom Jože: 'O, Jože, lepo in redko ime,' namesto da bi pohvalil videz vizitke ali službeni položaj imetnika.« Bolj dosledni, brez delanja razlik, pa moramo biti ob podeljevanju nagrad: »Ne moreš enemu seči v roko, drugega potrepljati po ramenih, tretjega objeti, eno od nagrajenk pa poljubiti.«
»Majave zizike« na pogrebu
Županek meni, da ni malo situacij, v katerih bi bilo bolje, da se ne oglašamo na telefon: »Spomnim se, ko sem v lokalu odšel na WC in zaslišim v kabini nekoga glasno opravljati svojo potrebo. Zazvoni mu telefon in prav zanimalo me je, kako se bo odzval. Namreč v času stacionarnih telefonov ni nihče vprašal 'Kje si?', danes pa je prav to najpogostejše začetno vprašanje. Na stranišču sedeči gospod se je najprej nekoliko odkašljeval, potem pa se mu je zdelo, da je najpametneje, da reče, da v trgovini v vrsti čaka na kruh. Ko bo telefon prenašal še vonj, se gotovo ne bo oglasil.«
Posebno poglavje so pogrebi. Z njimi ima Županek precej izkušenj, saj zadnja štiri leta piše govore, ki jih vedno tudi sam prebere. »Doslej je telefon zvonil na pogrebu že vsem razen pokojniku: svojcem, pogrebcem, duhovniku, ministrantom, pevcem… Redki imajo melodijo zvonjenja, ki bi se lahko vklopila v pogrebno slovesnost. Enemu najuglednejših vaščanov se je nekoč zgodilo, da se je refren pesmi Ne boš ti meni zizike majal trikrat odvrtel, preden mu je po žepih uspelo živčno izbrskati telefon in ga izključiti. Največji presežek pa je bil gotovo takrat, ko se je oglasil refren Wernerjeve pesmi: 'Ne gane me, ne gane me…'«
Na pogrebu se marsikaj pripeti. Tako si je pokojnica iz okolice Murske Sobote zaželela, da bi med obredom predvajali pesem Olivere Katarine z naslovom Plovi ladja Dunavom. Bilo je v času dolgotrajnega deževja in podtalnica je povzročila, da je bila jama skoraj do vrha napolnjena z vodo. Krsto so med pesmijo polagali v jamo, a ta se je seveda zadržala na gladini. Pogrebcem je bila situacija tako bizarna, da niso mogli več zadrževati smeha, in da je bila mera polna, se je eden izmed njih pri polaganju zapletel med vrvi, na razmočenem blatu mu je spodrsnilo in tudi on se je namočil v 'Donavi'.«
Marsikomu je upoštevanje osnovnih pravil, ki veljajo v določeni družbi, odveč. »Vendar gre za spoštovanje do sočloveka. Z osnovnim bontonom bomo šli lažje skozi življenje. Veliko pomenijo že štiri čarobne besede – hvala, prosim, izvolite, oprostite.«
