V prvih sedmih mesecih letos je po podatkih policije samomor storilo osem najstnikov, od tega pet fantov. To je več kot lani in predlani vse leto. Zlasti pa vzbuja skrb to, da so bili letos med umrlimi tudi štirje otroci, stari 15 let ali manj. Lani in predlani samomora ni naredil noben otrok, mlajši od 16 let. Podatki za več desetletij kažejo, da kar dve tretjini mladostnikov in otrok samomor stori z obešenjem. Tak način prevladuje pri fantih, pri dekletih ne izstopa noben način. Tako kažejo tudi policijski podatki za obdobje 2016–2018. Deset mladih, starih od 12 do 19 let, pretežno fantov, se je obesilo, posamezniki pa so skočili pod vlak, v globino, si prerezali žile ali se utopili. Samomor sicer stori štirikrat več fantov kot deklet; med dekleti je pogostejši poskus samomora.
Zakaj se mladostniki in celo otroci odločijo za tako skrajno dejanje, je zahtevno vprašanje. Deloma zato, ker gre za posamične primere in je težko posploševati, po drugi strani pa zato, ker gre vedno za splet bioloških, okoljskih, socialnih in kulturnih vplivov. Pri samomoru je tudi zelo težko z gotovostjo določiti vzrok. Strokovnjaki zato raje govorijo o dejavnikih tveganja. Večja verjetnost, da bo kdo storil samomor, je, če ima katero od duševnih motenj, če je slabega zdravja ali gibalno oviran, če se mu je nedavno pripetila huda nesreča, če je kdo v njegovi bližini storil samomor ali umrl. Pomembni dejavniki tveganja so tudi fizična ali spolna zloraba v otroštvu, osamljenost, slabi odnosi, pripadnost ranljivim socialnim skupinam, zloraba alkohola in drog ter nekatere osebne značilnosti, denimo impulzivnost… Med zunanjimi dejavniki, ki lahko ranljive otroke pahnejo čez rob, je tudi telesno in duševno trpinčenje, ki se zadnja leta seli tudi na splet. Vse več strokovnjakov opozarja, da posledično otroci pred nasiljem niso več varni niti doma, v svoji sobi.
Iz odgovorov tistih, ki so poskus samomora preživeli, je mogoče sklepati, da so se zanj odločili zato, da bi si olajšali neznosno čustveno bolečino, ker svoje okoliščine doživljajo kot brezupne, sebe pa zaznavajo kot nevredne. Pogosto se za samomor odločijo tudi zato, da bi drugim ljudem sporočili, kako hudo jim je. Poskus samomora je zato pogosto izraz skrajne komunikacijske stiske.
Opozorilne znake je včasih težko opaziti
»Večino samomorov lahko preprečimo, saj si veliko tistih, ki se odločijo za samomor, ne želi umreti. Vseh žal ne. Zlasti pri mladostnikih je včasih težko opaziti opozorilne znake – zapiranje vase, depresivnost, včasih jezo ali bes, saj so takšni znaki do neke mere normalni znaki odraščanja,« pojasnjuje dr. Saška Roškar, psihologinja suicidologinja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Tudi zato, pravi, staršev in svojcev ne smemo obtoževati, da so bili premalo pozorni na spremembe v mladostnikovem vedenju. »Včasih mladi svojo bolečino tako dobro skrijejo, da jo je težko opaziti.«
Kako torej ogroženim mladim učinkovito pomagati? »Predvsem jim je treba omogočiti, da lahko o svoji stiski spregovorijo. Doma, v šoli, z vrstniki. In da dobijo strokovno pomoč, če jo potrebujejo,« meni Roškarjeva. Kot pravi, smo v zadnjih petnajstih letih kot družba veliko naredili na področju detabuizacije samomora. O njem več govorimo, bolje znamo prepoznavati stiske, na voljo je več kriznih telefonov in psiholoških svetovalnic. Več ljudi pa tudi ve, da lahko o svojih težavah spregovorijo z osebnim zdravnikom ali s psihiatrom. »Seveda vedno obstajajo možnosti za izboljšave,« dodaja.
V mednarodnih suicidoloških krogih je v ta namen veliko govora o razvijanju tako imenovane pismenosti na področju duševnega zdravja. »Otroke že v vrtcu zdravstveno osveščamo. Izvedo, kaj je dobra in kaj slaba hrana in kdaj se ni priporočljivo sončiti. Na podoben, starosti primeren način bi jih lahko v večji meri tudi čustveno opismenjevali – da bi znali prepoznati jezo, žalost, strah in o tem spregovoriti. Tako bo pogovor o duševnem počutju počasi postal družbena norma,« razmišlja dr. Roškar. Skrajni čas je, poudarja, »da gre naš slovenski modus vivendi molči in potrpi med staro šaro. O bolečini je treba spregovoriti.«
Kako si? Si v redu?
Veliko bi se dalo narediti v šoli, kjer navsezadnje otroci preživijo več časa kot doma. Učitelje bi bilo treba dodatno senzibilizirati za prepoznavanje stisk in opozorilnih znakov. Če se vzoren učenec v šoli poslabša, če se umika iz družbe, če je kar naprej žalosten ali morda prekomerno vzkipljiv, so to lahko simptomi hude stiske. »To pa nikakor ne pomeni, da bi morali učitelji postati terapevti ali psihologi. Zadošča že, da so pozorni na obnašanje otrok, da jih preprosto vprašajo, ali so v redu, ali bi se morda radi pogovorili z njimi ali s šolsko psihologinjo… Ob očitnih znakih, kot je samopoškodovanje, pa je treba takoj poiskati pomoč. Namerno samopoškodbeno vedenje je namreč pomemben napovednik samomorilnosti,« opozarja Roškarjeva. Mednarodne raziskave, kot so HBSC ali ESPAD, sicer ugotavljajo, da je med dekleti več samomorilnih misli in namernega samopoškodovanja kot med fanti, a ti vseeno pogosteje storijo samomor.
