Za običajno gospodinjstvo RTV-prispevek pomeni mesečno položnico v višini 14,02 evra, zato se posvetovalni referendum o ukinitvi te obveznosti lahko sliši več kot všečno. Vendar odprava položnice ne bi odpravila stroška delovanja javne radiotelevizije. Po predlogu stranke Resnica bi ga namesto s prispevkom pokrivali z davki. Spremenilo bi se torej predvsem, kako denar pride do RTV Slovenija in koliko bi bila ta pri njegovem zagotavljanju odvisna od vsakokratne oblasti.
Volilci bodo v nedeljo odgovarjali na vprašanje: »Ali ste za to, da se ukine obvezno plačevanje prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija?« Ker gre za posvetovalni referendum, izid za državni zbor ne bo pravno zavezujoč. Tudi ob večinski podpori ukinitvi položnice ne bodo izginile čez noč; poslanci bi morali prej spremeniti zakon.
Ukinitev prispevka je predlog Resnice
Pot do referenduma se je sicer začela že pred nastopom sedanje vlade. Novembra lani je skupina volilcev s prvopodpisanim predsednikom Resnice Zoranom Stevanovićem v parlament vložila predlog, s katerim bi ukinili prispevek in financiranje prenesli na državni proračun. Julija so poslanci SDS, NSi, SLS in Fokusa, Demokratov ter Resnice predlagali še posvetovalni referendum. Podporniki ukinitve se sklicujejo na spremenjene medijske navade in pravičnejšo porazdelitev bremena. Poslanka SDS Alenka Jeraj je v parlamentarni razpravi konec avgusta poudarila, da prispevek plačujejo tudi zavezanci, ki programov RTV ne spremljajo, Marjeta Šmid iz poslanske skupine NSi, SLS in Fokus pa je opozorila, da enak znesek plačujejo gospodinjstva z različnimi dohodki. Obe menita, da je RTV-prispevek nepotreben.
Različica predloga zakona, objavljena na spletni strani Resnice, pa kaže, da bi sprememba segala precej dlje od odprave položnic. Proračunsko financiranje bi ob prehodu določili glede na povprečje mesečno pobranih prispevkov v zadnjih šestih mesecih. V obrazložitvi piše, da bi ta prehodni režim veljal do sprejetja novega proračuna oziroma njegovega rebalansa. Zavod bi moral v šestih mesecih pripraviti program racionalizacije in v petih letih zmanjšati število zaposlenih na 1500. Zakon še ni sprejet, volilci pa v nedeljo ne bodo potrjevali njegovih posameznih določb.
Nadomestiti bi bilo treba glavnino prihodkov RTV. Po letnem poročilu je zavod leta 2025 s prispevkom pridobil 109,6 milijona evrov oziroma 69,3 odstotka vseh prihodkov. Obljuba, da bo denar zagotovljen v proračunu, zato odpira vprašanje, ali bi bila primerljiva sredstva zagotovljena tudi v prihodnjih letih in kdo bi lahko odločal o njihovem zmanjšanju.
Kot so nam pojasnili na RTV Slovenija, je bilo leta 2025 od mesečnih 14,02 evra za TV Slovenija namenjenih približno 7,32 evra, za Radio Slovenija 2,38 evra, za regionalna centra Koper in Maribor pa skupaj 3,19 evra. Preostanek je pripadel multimedijskemu centru in glasbeni produkciji. V zneske so že vključeni pripadajoči stroški skupnih služb in infrastrukture. Prispevek tako financira tudi kulturne, izobraževalne, otroške in manjšinske vsebine.
Tudi komercialne televizije del prihodkov dobijo prek naročnin za televizijske pakete. Del denarja, ki ga naročnik plača operaterju, je tako namenjen televizijskim vsebinam, denimo programom Pro Plus (Pop TV, Kanal A …). Telekom Slovenije, Telemach in A1 nam višine pogodbenih nadomestil niso razkrili, saj gre po njihovih pojasnilih za poslovno skrivnost.
Denar kot sredstvo pritiska
Novinarske organizacije svarijo pred posledicami tako za uredništva kot za občinstvo. V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) opozarjajo, da bi oblast podporo ukinitvi prispevka lahko razumela kot dovoljenje za finančno, kadrovsko in programsko osiromašenje RTV. Ob vstopu v kampanjo 15. septembra so poudarili, da s prostovoljnimi plačili ni mogoče zagotavljati sedanje širine in kakovosti programov. RTV potrebuje spremembe, vendar po njihovem kritika njenega delovanja ne upravičuje odprave stabilnega financiranja.
V septembrski predstavitvi argumentov proti ukinitvi so posledice ponazorili tudi z vsebinami, ki bi jih lahko izgubili: otroškimi in izobraževalnimi oddajami, dokumentarci, radijskimi igrami, kulturnimi prenosi ter domačo in mednarodno dopisniško mrežo. Opozorili so na programe za manjšine in prilagoditve za ljudi z oviranostmi, denimo podnapise, znakovni jezik in zvočne opise. Te vsebine so del javne službe tudi takrat, ko nimajo velikega občinstva ali komercialnega donosa. Njihovo krčenje bi zato prizadelo tudi ljudi, katerih potreb trg ne pokriva.
Kako lahko financiranje vpliva na uredniško neodvisnost, je v ponedeljkovem pozivu pojasnila Evropska zveza novinarjev: če se mora javni medij iz leta v leto pogajati za denar, potreben za svoje preživetje, postane bolj ranljiv za politične pritiske. Vpliv na poročanje tako ni omejen na neposredna navodila urednikom. Negotovost glede denarja lahko oslabi možnost uredništva, da neodvisno načrtuje in opravlja svoje delo. Sindikat novinarjev Slovenije je ob vstopu v kampanjo opozoril na izkušnjo Slovenske tiskovne agencije (STA), ki je bila v času vlade pod vodstvom SDS več mesecev brez financiranja javne službe, pri njenem reševanju pa so s prostovoljnimi prispevki sodelovali državljani. »Gre za politično potezo, s katero si želi aktualna politična oblast podrediti osrednjo medijsko institucijo v državi,« je sindikat ocenil pobudo za ukinitev prispevka.
Na ustavne pomisleke je opozorila tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Ključne rešitve predloga Resnice je označila za ustavno sporne: proračunsko financiranje povečuje tveganje odvisnosti od političnih centrov moči, zakonsko predpisano zmanjševanje števila zaposlenih pa presega določanje sistemskih pogojev za neodvisno delovanje zavoda. H glasovanju proti pozivajo tudi Svoboda, SD in Levica. Včeraj, v torek, pa so se oglasili še Mednarodni inštitut za tisk IPI in partnerske organizacije za zaščito medijske svobode. Opozarjajo, da bi odprava prispevka brez pravno zavezujoče in ustrezno zaščitene alternative lahko ogrozila finančno stabilnost in neodvisnost RTV. Evropska radiodifuzna zveza EBU je že septembra poudarila, da evropska pravila ne zahtevajo enega samega modela financiranja, zahtevajo pa vnaprej določena, pregledna in objektivna merila ter dovolj denarja za opravljanje javne službe.
Glas za ukinitev tako ne bi bil zgolj odločitev o 14,02 evra, temveč politična podpora odpravi sedanjega vira financiranja. Brez zagotovljenega nadomestila bi po opozorilih novinarskih organizacij posledice lahko občutili zaposleni zaradi zmanjševanja kadrov, občinstvo zaradi krčenja programa in javnost zaradi večje odvisnosti javnega medija od oblasti.