Če katerega od občanov na Brezovici pozna veliko ljudi, je to prav gotovo Roman Tomc. Nima sicer kakšne prestižne občinske ali druge funkcije, a je že vrsto let, kaj let, desetletij aktiven v lokalnem okolju. Ko je treba izpeljati udarniško akcijo, je zraven. Ko je treba sosedu pomagati pri skrbi za vrt ali živo mejo, prav tako. In bil je za tudi, ko so ga markacisti povabili, da bi sodeloval pri urejanju krožne planinske poti Pentlja. Z načelnikom markacistov Francem Mačkom sta pljunila v roke in v dveh letih je bilo delo končano, med planinci vse bolj priljubljena pot pa je bila lani odprta.
V hribih se spočije
Dela je bilo veliko. Predvsem z iskanjem lastnikov parcel, po katerih je speljana več kot 80 kilometrov dolga pot. »Lastnikov je več sto, rekel bi, da vsaj petsto. Skoraj dve leti sva potrebovala, da sva našla vse,« je dejal. Potem je bilo treba urediti še markacije, smerne table, narisati pentlje, ki označujejo pot, in jo očistiti. Pravi, da sta s kolegom narisala več kot tisoč markacij. Včasih sta delala od jutra do večera, vse prostovoljno. Tomca so povabili k sodelovanju, ker odlično pozna hribe okoli Brezovice in tudi mnoge druge. Pogosto se poda v okoliške gozdove ali spleza na kakšen višji vrh. Bil je že petdesetkrat na Triglavu, na katerega se je povzpel iz vseh smeri, nekoč je na najvišji slovenski vrh splezal trikrat v enem tednu. Pa tudi v druge hribe se redno odpravlja. Skoraj ga ni hriba v Julijskih Alpah, Karavankah ali Kamniško-Savinjskih Alpah, na katerem še ni bil. »Včasih grem s kolegi v hribe za konec tedna. Pred leti sem pomagal nekemu zidarju, delal sem po 12 ur na dan, potem sem šel pa v petek popoldan v hribe in se vrnil v nedeljo zvečer. Vprašal me je, ali nisem nič utrujen. Pa sem mu odgovoril, da se grem v hribe spočit,« je dejal in dodal, da se je pravkar vrnil z gobarjenja. Od pol osmih zjutraj do enih popoldan je bil na Brezoviškem hribu.
»Pri gobarjenju moraš seveda poznati prave prostore. Jaz jih poznam, ampak vam jih seveda ne bom razkril,« se je zasmejal, dodal, da na terenu vidi vse več iskalcev jurčkov, in navrgel, da bo po pogovoru za časopis spet v pogonu, kajti dogovorjen je bil, da bo na bližnji kmetiji ličkal koruzo. »Ko sem se vračal z gobarjenja, sem šel mimo kmetije in so me vprašali, ali imam kaj časa za ličkanje koruze,« je dejal in se zasmejal ob pripombi, da telefona skoraj ne potrebuje, ker je ves čas zunaj med ljudmi ali v naravi.
Dobil je občinsko priznanje
»Kdor koli me pokliče, mu priskočim na pomoč pri delu. Ne vem, kako bi se počutil, če bi rekel ne. Pa tudi drugi meni pomagajo, sploh v ulici, kjer živim, pri vsaki hiši sem dobrodošel,« je dejal in razložil, kako povezani so v domači ulici – ko gre proti domu, včasih sliši pozdrav in povabilo na kosilo ali kavo.
V lokalni skupnosti je skrbel še za mnoge druge stvari. Včasih je za krajevno skupnost popisoval vodo s števcev. Več kot trideset let je balinal in skrbel za okolico v Športnem društvu Radna, s katerim je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja doživel velik uspeh – zmago na prvem pokalnem tekmovanju Jugoslavije v balinanju v Splitu. Ko je gozdove prizadel žled, pa se prav tako ni obotavljal, ampak se je s prijatelji lotil čiščenja. Za vse, kar je v minulih desetletjih naredil za lokalno skupnost, je pred dnevi prejel priznanje občine Brezovica.
