Ta naloga 58-letnega načelnika generalštaba je izjemno težka. Odvisna ni zgolj od njega, temveč predvsem od tega, koliko razumevanja ima za vojsko politika, pa tudi od splošnih razmer v družbi in svetu, kjer mora s prilagoditvami svoje mesto najti tudi vojska. V teh dneh so na obrambnem ministrstvu in v generalštabu vendarle nekoliko lažje zadihali, saj sta še eno od ovir v parlamentarni proceduri prestala dva, za urejanje razmer v Slovenski vojski ključna zakona. Morda je ta predah zgolj kratek. Investicijski zakon, ki predvideva 780 milijonov evrov investicij v oborožitev, infrastrukturo in opremo Slovenske vojske, utegne namreč doleteti naknadni zakonodajni referendum, če bo Levica uresničila svoje napovedi in zanj zbrala 40.000 podpisov.
Če vložka v Slovensko vojsko ne bo, bomo ostali na točki, kjer smo danes, ali pa bo stanje v vojski še slabše, pravi Glavaš, ki se v službo vsak dan vozi iz Ilirske Bistrice. V vojski je pristal po naključju. Kot izučen strojnik je delal v podjetju, ki se je ukvarjalo z galvanizacijo, več kot dve tretjini poslov pa je takrat opravljalo z vojsko. Po osamosvojitveni vojni je podjetje pristalo v stečaju, ker – tako kot marsikatero drugo slovensko podjetje – zaradi izgube tržišča niso imeli več prihodkov. Glavaš se je potem, ko je kot prostovoljec sodeloval pri obrambi Slovenije, zaposlil v vojski – in tam ostal vse do danes. Pred kratkim je kot prvi vojak v državi predstavil svojo vizijo razvoja Slovenske vojske, ki se ne razlikuje kaj prida od temeljnih usmeritev obrambnega ministrstva.
Svojo vizijo razvoja Slovenske vojske ste zaključili z zelo zanimivo mislijo. Zapisali ste, da nameravate doseči stopnjo, ko javnost vojski ne bo samo zaupala in je imela rada, ampak jo bo tudi spoštovala. Zakaj imate občutek, da ljudje ne spoštujejo Slovenske vojske, ko pa se ta po javnomnenjskih raziskavah uvršča med najbolj zaupanja vredne institucije?Če bi družba imela zaupanje v Slovensko vojsko, bi stremela k temu, da se vlaga vanjo in da se uredi status vojakov po 45. letu. Slovenska vojska že pet, šest let dobiva negativno oceno bojne pripravljenosti. Družba se mora jasno izreči o Slovenski vojski, ne pa govoriti, da so to taborniki. Sam želim, da v vojski z jasnimi cilji in vizijo povemo, kam gremo. To smo že razlagali in še bomo.
Vsak državljan mora razumeti, da vojsko imamo in jo potrebujemo. Razumeti moramo, da je vojska sposobna biti del zgodbe pri obrambi države in da smo strokovni partner v Severnoatlantskem zavezništvu. Občutek imam, da veliko ljudi tega ne razume, noče razumeti ali pa gleda na vojsko kot na nebodigatreba. V mirnem času se vojska mora usposabljati, da bo lahko funkcionirala v krizi. Prav zato smo zdaj na prelomnici, ko moramo pokazati, da se nekaj premika v Slovenski vojski. Prišlo bo do njene modernizacije in tudi nekaj več vojakov bomo dobili v sistem. Želim izboljšati javno podobo vojske. S takšnim produktom – boljšo Slovensko vojsko – bi lahko dobili tudi več ljudi za poklic vojaka.
Zakaj imate občutek, da ima slovenska javnost težave z investicijami v vojsko? Morda zaradi vika in krika ob načrtovani 780-milijonski investiciji v vojsko v naslednjih šestih letih?Pomislekov je ogromno. Razumem, da ima vsakdo lahko pomislek glede tega, ali je potrebnih 780 milijonov in ali morda denarja ne bi raje vlagali kam drugam. Toda sam se sprašujem, zakaj v zadnjih desetih letih nismo dobili 60 ali 70 milijonov evrov za Slovensko vojsko letno. Denarja ni bilo za opremo, ki bi jo morali dobiti v skladu s strateškimi dokumenti vojske, potrjenimi v državnem zboru. Resda smo bili v prejšnjih letih v gospodarski krizi, toda vseeno se moramo vprašati, zakaj v zadnjih petnajstih letih ni bilo toliko vložkov v Slovensko vojsko.
Zdaj je prišlo do viharja, ker si želimo 780 milijonov. Ampak to je 120 milijonov na leto. Še vedno trdim, da ta denar predstavlja vsoto, potrebno za nazaj, saj bi z njo zgradili zadeve, ki nam jih je naložil parlament. Če vlaganj v Slovensko vojsko ne bo, bomo ostali na točki, kjer smo danes, ali pa bo stanje v vojski še slabše. Ne bo prišlo do reorganizacije, ne bo priliva novega kadra. Počasi se bomo začeli pogrezati sami vase. To pa za sistem, kot je vojska, ni dobro.
Skupaj z ministrom Toninom opozarjate, da vojski grozi kolaps, če tega denarja ne bo. Kje prihaja do takšnega primanjkljaja v Slovenski vojski, kje so razmere tako resne, da bi lahko prišlo do kolapsa sistema?V desetih letih modernizacije ni bilo. V tem času smo izgubili 1300 vojakov. Prav tako v tem obdobju nismo nabavili novega orožja. Statusa vojakov po 45. letu nismo uredili. Ko vojak dopolni to starost, mu rečemo: »Hvala lepa, zdaj pa beži na cesto!« Za soočanje z izzivi in varnostnimi grožnjami okoli nas ni bilo vlaganj. Zdaj moramo nekaj storiti. Če se bo takšen trend nadaljeval, bo prišlo do kolapsa. Ljudje bodo odhajali iz vojske, ker bodo brez perspektive in ne bodo videli luči na koncu tunela. Kdo pa bo hotel priti v takšen sistem, tudi če bomo imeli najboljšo tehniko?
Z novimi pristopi vlade in države moramo nekaj spremeniti. Če tega ne bomo naredili, bo morda vojakov čez deset let samo še okoli 3000. Sistem bo deloval še naprej, a enkrat bomo prišli do točke, ko ne bo več mogoče zagotavljati izvajanja osnovnih nalog Slovenske vojske, pa tudi ne varovanja meje ali sistema zaščite in reševanja ob naravnih nesrečah. Težav ne bomo imeli z zagotavljanjem izvajanja zgolj nevojaških nalog, temveč tudi vojaških. Takrat ne računajte na vojsko, ker te ne bo. Če se bodo nadaljevali negativni trendi, bomo morali zmanjševati našo prisotnost na misijah in tudi apetite glede tega, kakšno opremo bi hoteli imeti. Po drugi strani se bomo, če bomo želeli vzdrževati vojaški steber, morali odločiti tudi za ponovno uvedbo služenja vojaškega roka.
S kakšnim številom stalnega sestava vojske lahko opravljate svoje osnovno poslanstvo: varovanje države, državnega ozemlja?Z analizami in zakonskimi določili smo opredelili, da bi Slovenija morala imeti 8000 vojakov stalnega sestava, 2000 pripadnikov pogodbene rezerve in 25.000 mož vojaške strateške rezerve. Če odmislimo slednjo, ki se aktivira v primeru neke večje krize in vojne, se je država glede na zakonske naloge vojske in naloge, ki jih dobimo od zavezništva, odločila, da je 8000 vojakov tista številka, s katero bi bila Slovenska vojska še vzdržna. Danes nam do te številke v stalni sestavi manjka skoraj 2000 vojakov.
Ne glede na to pa naloge doma, denimo pomoč policiji pri zaščiti meje in aktivnosti pri zaščiti in reševanju, opravljamo nemoteno. Zagotavljamo število sil, za katere nas zaproša policija. Prav tako zagotavljamo ustrezno število sil na mednarodnih misijah. Pademo pa pri certificiranih enotah, ki so na višji stopnji pripravljenosti in so namensko uporabljene za delovanje v krizi ali bojevanju. Teh enot preprosto ne moremo zgraditi, saj nam zmanjka ljudi zanje. Vojake sicer usposabljamo za takšno delovanje, a na koncu neke uporabne vrednosti ni, ker tovrstnih enot zaradi pomanjkanja vojakov ne moremo zgraditi. V Slovenski vojski se pojavlja tudi vprašanje, kakšne dodatne naloge bomo dobili od vlade oziroma države. Če se bodo odločili, da na varovanje meje ali mednarodne misije napotijo še več vojakov, bodo trpele enote, usposabljanja ne bo, posledično bo nižja tudi usposobljenost vojakov. Vedno se vrtimo v tem krogu.
Ali ima Slovenija, katere vojska je relativno majhna, kakšno nišno prednost pred drugimi članicami zavezništva?Pred leti smo zgradili svojo tržno nišo. To je bil jedrsko-radiološki bataljon, v katerega smo veliko vložili. Ta bataljon lahko ne zgolj v vojni, ampak tudi pri nesreči v jedrskem reaktorju na poziv Evropske unije ali Nata priskoči na pomoč. Preverjajo prisotnost kemijskih ali drugih agensov v ozračju. Tudi v vojnem stanju, ob sumu, da se je zgodil kakšen jedrski incident, to preverjajo na terenu in poročajo svojim nadrejenim. Na to našo tržno nišo v zavezništvu smo pozabili. Razformirali smo jo. Danes nimamo več celotne enote, ampak zgolj še dve četi, ki sta razporejeni v svoji brigadi.
Druga tržna niša je center za gorsko bojevanje v Poljčah, s katerim smo strateški partner Nata. Pripravljamo različne strateške dokumente in pravila delovanja v gorskem svetu. Sedem držav je pristopilo k temu centru, pohvale njegovega delovanja prihajajo tudi iz zavezništva. Pomembna tržna niša Slovenije je določena s cilji in zmogljivostmi v zavezništvu. Oblikovali naj bi dve srednji bataljonski bojni skupini. To govorimo že deset let, a nam tega ne uspe uresničiti. Vendar te enote moramo oblikovati, in to ne zgolj za zaveznike, temveč tudi zaradi nas samih. Za zdaj imamo zgrajenih tretjino vseh zmogljivosti, za katere smo se dogovorili z zavezništvom.
Kako postrani vas zaradi tega gledajo v Natu?V mednarodnem okolju, ko se med seboj pogovarjamo načelniki, nam ničesar ne očitajo. Verjetno pa se predsedniki vlad pogovarjajo o teh zgodbah. Spomnite se Trumpa, ki je govoril, da je treba za obrambo nameniti dva odstotka BDP, sicer bo rompompom. Obstaja pa Natova komisija, ki pri pregledu članic vsaki dve leti ugotavlja, ali je prišlo do napredka pri posameznih obljubah zavezništvu. Komisija, ki je bila pred novim letom v Sloveniji in nas je kritizirala, je uporabila nediplomatski jezik. Dejansko so dejali, da nas bodo imeli dosti, če ne bomo zagotovili vsaj nekaterih zmogljivosti, vzpostavitev katerih smo obljubili v kratkem roku.
Iz spremljajočih dokumentov zakona o investicijah je razvidno, da je glavnina sredstev – dobrih 400 milijonov od skupno 780 milijonov evrov – v naslednjih šestih letih predvidena za nabavo vozil 8×8 in 4×4. Je torej ta zakon o investicijah v vojsko potreben predvsem zato, da se oblikujeta dve srednji bataljonski bojni skupini, ki ju zavezništvu obljubljate že zadnjih deset let?Pri nabavi vojaške opreme se moramo zavedati, da to ni izdelek, ki ga greš kupit v trgovino in ga prineseš domov. Gre za proces. Izdelati je treba taktično študijo in ugotoviti, kaj sploh potrebujemo. Nato se zadeva prenese na upravni del ministrstva, kjer se pripravijo ustrezni razpisi. Ko se odločimo, kakšno vozilo želimo imeti v Slovenski vojski, se je treba dogovarjati z dobavitelji, zagotovljena je treba imeti tudi sredstva, in sicer ne zgolj za eno leto, temveč za več let. Če se z nekim podjetjem dogovarjamo, da bomo kupili 50 vozil 8×8, ki bodo dobavljiva šele leta 2024 ali 2025, moramo podjetju zagotoviti, da imamo denar na razpolago. Toda zdaj imamo zgolj dvoletni proračun in preprosto ne vemo, ali bomo imeli sredstva za nakup zagotovljena tudi v tretjem in četrtem letu. Zakon torej zagotavlja vzdržno financiranje za določeno obdobje.
S 780 milijoni evrov si želimo zagotoviti sredstva, da se bodo lahko na ministrstvu jutri sploh pogajali o nakupu opreme za vojsko, do katerega bo prišlo čez pet ali šest let. Če tega zakona ne bo, bomo kupovali to, kar lahko že zdaj kupimo na trgu, denimo civilna vozila ali uniforme. Ne bomo pa mogli kupovati denimo helikopterja, za nakup katerega od podpisa pogodbe do dobave potrebujemo tri leta, razen če bi kupili kakšnega uporabljenega iz skladišča. To pa ni naš cilj.
Je zaradi večletnega cikla nabav vzpostavljanje dveh bataljonskih bojnih skupin zdaj prednostna naloga Slovenske vojske?Do leta 2026 bi radi opremili en motorizirani bataljon, ki bi bil osnova za srednjo bataljonsko bojno skupino. Vozila 4×4 in 8×8 so osnova za ta motorizirani bataljon. Če artilerije zanj ne bomo mogli kupiti, bomo uporabili že nabavljene havbice. Prva srednja bataljonska bojna skupina bi tako bila zgrajena do leta 2030, druga pa do leta 2035.
Za prvo srednjo bataljonsko bojno skupino ste prepričani, da bo vzpostavljena. Manj odločni ste z ministrom Toninom glede druge srednje bataljonske bojne skupine. Z Natom naj bi o tej drugi bataljonski bojni skupini še potekala pogajanja. Ste se vzpostavitvi druge bojne skupine torej že po tihem odpovedali?Ne. Glede te druge bojne skupine se bomo pri zavezništvu pogajali, saj Nato spreminja nekatere cilje in zmogljivosti. Omenjajo se nekatere druge skupine, ki bi lahko bile pomembne zanj po letu 2030. Ne ve se še, ali bodo to izvidniški ali lahki bataljoni. Tudi pri nas bi morali razmisliti, ali gremo v oblikovanje bojne skupine ali v kaj drugega. Morda bi naša druga skupina lahko imela manj podpornih enot. S tem bi bila za nas cenejša in morda hitreje uresničljiva. Proces načrtovanja obrambnih zmogljivosti, ki poteka v Natu, v neki točki državam ponudi možnost, da povedo, na kakšen način bodo spremenile svoje cilje in zmogljivosti. Tudi v dvostranskih pogovorih z drugimi članicami o tem, katere zmogljivosti bi kdo razvijal, prihaja do posameznih dogovorov. O drugi bataljonski bojni skupini se bomo z Natom pogovarjali šele nekje leta 2024.
Do kakšnih premislekov pa prihaja v Natu glede njegovih misij izven območja njegovega delovanja?V sprejeti Natovi vojaški doktrini, ki je zaupna, je nakazano, kakšne so ogroženosti in kako se bo varnostno okolje razvijalo. Zadnja takšna doktrina je bila narejena pred tridesetimi leti. V tej novi doktrini gre Nato v korak s časom – razmišlja se o grožnjah hibridnega delovanja, kibernetskih grožnjah, migracijah. Ko smo pri nas pred desetimi leti v resoluciji zapisali, kako bomo razvijali cilje in zmogljivosti v Slovenski vojski, o takšnih virih ogrožanja še nismo razmišljali. V Natu se razvija tudi koncept novega bojevanja, iz katerega bodo v zavezništvu izhajale nove potrebe v odnosu do članic.
Kaj to pomeni za Slovensko vojsko? Kako se boste morali prilagoditi?Pregledati bomo morali naše cilje in zmogljivosti. Ugotoviti bomo morali, kako se naš koncept obrambe umešča v celosten koncept obrambe zavezništva v Evropi. Na ta vprašanja bomo morali odgovoriti z vojaško strategijo, ki smo jo začeli pripravljati. Iz nje bo razviden naš pogled na to, kako bi vojska morala funkcionirati v dobro vseh državljanov in zavezništva. Slovenija ni na frontni liniji zavezništva, deluje bolj v zaledju sil. Vse vojaške vaje, ki so v prejšnjih letih potekale v Sloveniji, so bile bolj ofenzivne narave. Imeli smo scenarij, kdo nas napada in kako se braniti. Zdaj bomo morali spremeniti filozofijo.
Odkar je ministrstvo objavilo namero o 780-milijonskih investicijah, si na obrambnem ministrstvu predstavniki orožarskih podjetij podajajo kljuko. Tukaj je bilo špansko podjetje Leonardo, ki prodaja letala in helikopterje. Večkrat se je pojavilo ameriško podjetje General Dynamics, v katerem so zainteresirani za prodajo vozil 6×6 in 8×8. Ali tudi sami opažate, da se je interes orožarskih podjetij za Slovenijo naenkrat povečal?Ni mi znano, kdo prihaja, zato mirno spim. Nihče ni prišel k meni, nihče me ni obvestil o tem, kdo se je oglasil na ministrstvu. To je dobro, ker lahko tako človek mirno spi. Za lobiste ni mesta v moji pisarni. Zakaj ne? Ker Slovenska vojska glede na obstoječe standarde naredi zahtevnik, kakšno opremo želi. Nekdo drug pa se mora pogajati z lobisti, podjetji ali doseči dogovor država–državi, da se v poslu približa našim zahtevam. Moja naloga je povsem druga. Ko vozila dobimo, moramo zagotoviti njihovo garažiranje, vzdrževanje in integracijo v Slovensko vojsko.
Pri vprašanjih izdatkov za Slovensko vojsko se vedno pojavljata dva pomisleka. Prvi je, da nad državo še vedno visi senca afere Patria. Drugi pa je, da se del javnosti ne vidi v Natu in je zato zadržan glede nakupov orožja. Je moj vtis napačen?Vsak ima lahko svoj pomislek. Toda če smo se z referendumom odločili, da želimo biti v Evropski uniji in Natu, moramo spoštovati to odločitev. Kot prvi vojak moram narediti vse, kar je v moji moči, da vojski zagotovim najboljšo opremo. Spremljam razmišljanja ljudi o vojski, a se o njih ne bi izrekal. Tisti, ki razmišljajo o tem, da ne bi bili v Evropski uniji ali Natu, morajo tudi vedeti, kakšni so postopki v demokraciji. Ti so jasni.
Če bi stranka Levica uresničila svojo grožnjo in bi po morebiti potrjenem zakonu o investicijah zbrala 40.000 podpisov za naknadni zakonodajni referendum, bi takšen referendum razumeli kot referendum o članstvu v Natu?Mogoče. O političnih preigravanjih in razmišljanjih ne bi želel dajati izjav. Nočem se zapletati v politične igre. Za Slovensko vojsko poskušam v dani situaciji narediti najboljše, kar zmorem, in to skupaj z ministrom Toninom, za kar ga moram pohvaliti. Če se bo država odločila, da vojske ne potrebuje, bo to meni verjetno jasno povedala. V tem primeru nam bodo morali tudi povedati, kam preusmeriti človeški potencial vojske in njeno opremo.
Ena izmed težav pri podobi Slovenske vojske je, da je zadnjih šest let dobivala negativno oceno svojega delovanja v miroljubnem času, medtem ko se njeno delovanje na mirovnih misijah ocenjuje z ocenami odlično. Zakaj prihaja do tega razkoraka? Kako to, da ste doma slabi, v tujini pa dobri?V vojski nalogam določamo prioritete. Mednarodne misije spadajo med tiste, ki jih z udeležbo moramo zagotoviti. Za vse misije, na katerih sodelujemo, si poskušamo vzeti dovolj časa, da enote zanje ustrezno usposobimo, jih certificiramo in opremimo za dobro funkcioniranje v mednarodnem okolju. V tem smo dobri. Pa ne gre za to, da tja pošljemo dobro opremo. Ta je pri drugih državah boljša. V Latvijo smo denimo poslali minometni vod, ki je zelo cenjen. Naša vojska je v tujini bolj cenjena kot doma. Pri nas mnogi ljudje šele takrat, ko se zgodijo naravne nesreče, kot so žled, potres ali poplave, vidijo, kakšno opremo imamo v vojski. Ko pomagamo pri teh nesrečah, nam podpora v javnomnenjskih raziskavah zelo zraste. Čez čas, ko ta pomoč potone v pozabo, pa nam podpora spet pade. Truditi se moramo, da se strokovnost naših enot ne bo prepoznala zgolj v tujini, temveč tudi v Sloveniji.
Sami ste bili na več mednarodnih misijah. Med drugim ste v Afganistanu vodili kontingent, ki je mentoriral tamkajšnjo vojsko. Devetnajst let po intervenciji zaveznikov se ZDA, talibani in mednarodno priznana afganistanska vlada pogovarjajo o oblikovanju vlade narodne enotnosti s talibani kot cilju za končanje skoraj dve desetletji trajajočega konflikta. A se je bilo vredno boriti za to?Dobro vprašanje. Verjetno se je bilo za to vredno boriti. Če se ne bi bilo, se druge države ne bi odločile, da gredo v Afganistan. Ko so se naše vlade takrat odločile, da bomo del zgodbe v Afganistanu, smo bili v vojski dolžni naše pripadnike pripraviti na vse scenarije, ki bi jih tam lahko čakali. O tem, ali je bilo vredno sodelovati, pa presoja politika. Politika tudi odloča, na katere misije gremo in kakšna je zunanjepolitična usmeritev države. Vojska ji zagotavlja zgolj vojaške nasvete, ko je dolžna povedati, kaj bi mi na teh misijah lahko počeli.
Zakaj zaveznikom v Afganistanu na bojišču ni uspelo premagati talibanov?V tej državi bolj kot demokracija vlada sistem plemenskih voditeljev, vsak od njih pa ima svojo vojsko. Ko smo s fanti mentorirali afganistanske vojake, nismo bili vedno prepričani, h katerim skupinam pripadajo. Takrat smo v Afganistanu razmišljali, da bi morali te plemenske voditelje spraviti na našo stran. Potem bi se morda politični dogovor, o katerem se pogovarjajo zdaj, zgodil že prej. Toda vsak je skrbel za svoje lastne interese. V vojni zmagaš, če veš, kdo je na drugi strani. Če pa ne veš, s katerih strani prihajajo nasprotniki, je verjetno v takšni vojni – in to ne zgolj v Afganistanu – težko zmagati.
Je po vaši oceni stabilizacija Afganistana težja od poskusov stabilizacije Malija?Vsaka država je poglavje zase.
Ampak Mali je pomemben tudi za Slovenijo. Po besedah ministra Tonina je stabilizacija države med drugim pomembna zato, da iz severne Afrike v Evropo ne bi prihajali migranti.Pomembna je tudi podsaharska Afrika, od koder na Portugalsko, v Španijo in Italijo prihaja veliko migrantov. Stabilizacija afriškega območja je pomembna. Bolje je ljudem pomagati v njihovih domovinah kot tukaj, in s tem ne mislim zgolj na vojaško pomoč. Če bi težave znali rešiti pri izvoru, ne bi imeli takšnih migracijskih zgodb, ki se zdaj dogajajo po Evropi.
Kaj je v tem trenutku največja varnostna grožnja za Evropo? Prihaja ta iz severne Afrike ali z obmejnega območja z Rusijo?Največji grožnji za Evropo sta kibernetska grožnja posameznih držav ali različnih skupin in lažne novice.
Je tako imenovana ruska grožnja v zadnjih letih upadla?Ne vem. Ne bi zahajal na to področje.
Verjetno kot načelnik generalštaba imate te ocene.Zanje velja stopnja zaupnosti, zato o njih ne morem govoriti.
Ali Evropska unija potrebuje svojo vojsko?Strateški kompas EU nakazuje na to možnost. Kakšna naj bi bila, pa je še stvar pogovorov.
Kaj bi evropska vojska pomenila za vzpostavljen sistem Nata v Evropi?Evropska vojska bi bila oblikovana v širšem evropskem duhu. Ne bi bila toliko pomembna na vojaškem oziroma bojnem področju, temveč predvsem v humanitarnem smislu – denimo pri razdeljevanju hrane. Že zdaj je Evropska unija z vojskami svojih članic prisotna na evropskih misijah v Bosni in Maliju. V Bosni na neki način nudi tudi podporo političnemu procesu vključevanja države v EU. Morda bo čez nekaj let KFOR na Kosovu prav tako postal evropska misija.
Vrniva se k naborništvu. Ko se je to v začetku tisočletja ukinjalo, se je proti služenju vojaškega roka izreklo 70 odstotkov mladih. Pred časom ste dejali, da zdaj ta slika ne bi bila nič kaj drugačna. Zakaj imajo mladi odpor do služenja vojaškega roka?Vojska že nekaj let poskuša pridobiti več kadrov za vojsko s štipendiranjem, takojšnjimi zaposlitvami in ponujanjem dodatnega izobraževanja. Velikega odziva ni bilo, torej to pomeni, da ni veliko volje za delo v sistemu vojske. Pri nas se je največ ljudi zaposlilo v letih 2008 in 2009, tik pred gospodarsko krizo. Zgolj v enem letu se je v vojski zaposlilo od 600 do 700 kandidatov za vojaka. To si razlagam tako, da pred krizami ljudje iščejo socialno varnost in prihajajo delat v takšen organ. Naborništvo je bilo še leta 2000 dobro popolnjeno z naborniki. V obdobju do leta 2004, ko smo nameravali služenje vojaškega roka zamrzniti, se je vse več ljudi izrekalo proti služenju v vojski. To je bila seveda njihova pravica. Ponovno služenje vojaškega roka je skrajna zgodba, za katero bi se odločili šele takrat, ko bi sistem postal nevzdržen.
Toda ponovna vzpostavitev naborniškega sistema bi bila verjetno velik zalogaj za Slovensko vojsko, tako s proračunskega vidika kot z vidika stalnega sestava, ki bi takrat še ostal…Današnja infrastruktura naših vojašnic ni primerna za bivanje nabornikov. Res je, da imamo nekatere vojašnice, ki bi jih lahko preuredili za ta namen, toda začeti bi morali tudi z novimi programi usposabljanja inštruktorjev za nabornike. Leta 1991 smo vojašnice za nabornike pripravili v šestih mesecih. Če bi bilo treba, bi se tudi zdaj ustrezno organizirali in zadevo pripravili.
Tako hitro – v šestih mesecih?Saj do morebitnega služenja vojaškega roka ne bo prišlo čez noč. To bi bil verjetno proces, v katerem bi se v vojski na to lahko pripravili.
A ne bi bila uvedba naborniškega sistema korak nazaj, glede na to, v katero smer gredo vojske drugod po svetu, kjer prevladujejo stalni, profesionalni sestavi?Po moji oceni bi šlo za korak nazaj. Mislim, da mora biti vojska profesionalna. Večji pomen bi morali dati pridobivanju obsežnejše pogodbene rezerve. Preden ponovno zaženemo služenje vojaškega roka, lahko za ureditev razmer v vojski naredimo še več drugih korakov.
