V Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran so pripravili razstavo Admiral in japonski paravan, ki na prvi pogled združuje neobičajen par: visokega častnika avstro-ogrske mornarice in umetniški predmet iz Japonske. A prav v tej povezavi se razkriva bogata zgodba o potovanjih, kulturnih stikih in skrbnem restavratorskem delu. Kot je pojasnila avtorica razstave Bogdana Marinac, je bil povod za razstavo prav restavratorski poseg. »Povod za to razstavo je bilo v bistvu restavriranje paravana, ki smo ga od družine Trenz odkupili leta 2018.« Prav povezava z admiralom Antonom Hausom je bila ključna, da je predmet sploh prišel v muzejsko zbirko.
Med strategijo in svetovljanstvom
Haus, ki se je leta 1851 rodil v Tolminu, se je z družino kmalu preselil v Novo mesto, šolanje pa ga je vodilo tudi v Ljubljano. Čeprav je služil habsburški monarhiji, je tako po jeziku kot po družinskih vezeh ostal povezan s slovenskim prostorom. Poročil se je s sestrično Ano Trenz z dvorca Draškovec pri Šentjerneju, kamor se je rad vračal. Prav tam je kot darilo, ki je prehajalo iz generacije v generacijo, pozneje svoj prostor našel tudi japonski paravan.
Haus pa ni bil le družinski človek. Bil je strateg, ki je med prvo svetovno vojno vodil mornarico in jo usmerjal predvsem v obrambnih operacijah. Njegova pot na Daljni vzhod se je začela skoraj po naključju. Kot pove sogovornica, se je leta 1900 Haus odpravil na potovanje po Ameriki s korveto Donau. A v Argentini ga je dosegel telegram, ki je spremenil vse. »Zaradi boksarske vstaje (med letoma 1899 in 1901), krvavega upora na Kitajskem proti tujcem, krščanstvu in vplivu zahodnih sil, je moral nemudoma v vzhodno Azijo. Tam je nato prevzel poveljstvo nad oklepno križarko Kaiserin und Königin Maria Theresia in kasneje nad celotno vzhodnoazijsko eskadro,« je v pogovoru povedala sogovornica in nadaljevala, da ga je pot vodila na Japonsko, Kitajsko in Korejo.
Razstava razkriva Hausa tudi kot razgledanega posameznika, ki je govoril več jezikov, poučeval oceanografijo (razstavljen je tudi njegov učbenik) in se srečeval z najvišjimi predstavniki držav. Na svojih misijah je plul v svet, ki je Evropejcem takrat še vedno deloval skrivnostno in eksotično. Prav na Japonskem je kupil več paravanov in eden je zdaj v Piranu.
Paravan kot pričevalec globalnih poti
In prav osrednji eksponat razstave po besedah Bogdane Marinac »govori o kulturi vzhodne Azije in potovanjih pomorščakov«. V času okoli leta 1900 je avstro-ogrska mornarica redno plula v Azijo, pomorščaki pa so domov prinašali različne predmete. »Navadni mornarji so pogosto prinašali domov mogoče samo kakšno razglednico ali manjše predmete, medtem ko so častniki prinesli tudi večje umetniške kose,« je pojasnila sogovornica. Med najbolj priljubljenimi so bili prav paravani, ki so predstavljali tudi statusni simbol. Haus je bil eden tistih, ki so si takšne predmete lahko privoščili. Zanimivo je, da paravan ni povsem tradicionalen japonski izdelek. »Dejansko je bil narejen za evropski trg,« pojasnjuje Bogdana Marinac, saj ima elemente prilagojene zahodnim okusom. To odraža širši fenomen – japonski umetniki so se ob koncu 19. stoletja vse bolj prilagajali evropskemu povpraševanju.
Eden najzanimivejših elementov paravana se skriva v njegovi notranjosti. Med restavriranjem so namreč odkrili japonski časopis iz januarja 1900. Takšna uporaba časopisnega papirja ni naključna – v japonskih paravanih je služil kot podlaga, danes pa predstavlja dragocen zgodovinski vir in »duha časa«, kot ga opiše sogovornica.
Restavriranje kot poseben izziv
Posebno poglavje razstave je posvečeno restavratorskemu procesu, ki je bil izjemno zahteven. »To je bil velik izziv za restavratorje,« je dejala Bogdana Marinac. Paravan je bil poškodovan, materiali pa kompleksni – kombinacija svile in papirja. »Restavriranje je združevalo restavratorje za papir in za tekstil,« je pojasnila. Svila je bila namreč pritrjena na časopisni papir, kar je zahtevalo interdisciplinarni pristop. Sprva se konservatorji celo niso upali lotiti dela. Pomembna odločitev je bila odstranitev starega časopisnega papirja, ki je oddajal škodljive snovi, in njegova nadomestitev z ustreznejšim materialom. Originalni papir so restavrirali posebej in ga na razstavi razstavljajo kot samostojni eksponat.
Proces je potekal v okviru mednarodnega sodelovanja, pod vodstvom priznanega konservatorja iz ZDA Howarda Sutcliffa, ki je slovenski ekipi konservatorjev predstavil nove tehnike, med drugim podlaganje svile s posebno mrežico. Skupaj so tako čistili svilo, utrjevali poškodbe, nadomeščali materiale in razkrivali skrite plasti. Vsak poseg je bil natančno premišljen. Svilena tkanina z vezenim cvetličnim motivom na zadnji strani je bila precej poškodovana. Pri njenem zahtevnem konserviranju so pod vodstvom dr. Sutcliffa sodelovale Eva Ilec, Hermina Golc in Monika Kuharič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož. In čeprav so sprva pričakovali skromen rezultat, je bil izkupiček presenetljiv. »Na začetku so mislili, da jim bo uspelo restavrirati samo en delček, na koncu pa dva cela dela.«
Razstava Admiral in japonski paravan presega klasično muzejsko predstavitev. Združuje osebno zgodbo, globalno zgodovino in sodobno konservatorsko znanje. »Zdelo se nam je pomembno, da pokažemo tudi proces restavriranja,« je poudarila avtorica. »Ne le kot tehnični vidik, temveč kot del zgodbe o ohranjanju dediščine.«