Ob napovedi o omejevanju dostopa do družbenih omrežij za mlajše od 15 let tudi v Sloveniji se poraja vprašanje, kako bi to uvedli v praksi. Če ste še vedno prepričani, da je višek tega, kar danes ponuja tehnologija, računanje na iskrenost uporabnikov, se motite. Klik na gumb z napisom »sem starejši« ali »sem mlajši« je danes le še relikt na spletnih straneh, ki v preverjanje starosti uporabnikov vlagajo minimalen napor.
Rešitve zasebnega sektorja
Trenutno prevladujejo zlasti trije pristopi. Med najbolj razširjenimi je biometrično ocenjevanje starosti s pomočjo umetne inteligence. Tehnologija, ki jo razvijajo podjetja, kot je Yoti, omogoča, da uporabnik posname kratek video svojega obraza, ki ga algoritem v nekaj sekundah analizira. Ta metoda je dosegla že kar dobro natančnost, saj naj bi se pri mladostnikih med 13. in 17. letom zmotila le za malenkost več od leta dni. Glavna prednost tega sistema je anonimnost, saj sistem ne potrebuje imena ali priimka, ampak le analizo obraznih potez, ki se po obdelavi takoj izbrišejo. Vendar pa kritiki opozarjajo na morebitne biometrične pristranskosti pri različnih etničnih skupinah in dejstvo, da UI še vedno težko loči med dobro naličenim 15-letnikom in 17-letnikom.
Druga metoda temelji na analizi vedenjskih vzorcev. Platforme s pomočjo strojnega učenja spremljajo, s kom se uporabnik na tej platformi pogovarja, katere vsebine gleda in morda celo, kako hitro tipka. Če se uporabnik, ki trdi, da je star 25 let, vede kot tipičen osnovnošolec, sistem sproži alarm. Prednost te metode je, da deluje v ozadju in ne moti uporabniške izkušnje, njena slabost pa je nenehen nadzor, ki vdira v zasebnost. Hkrati lahko napačno označi uporabnike, ki preprosto ne ustrezajo povprečnim demografskim kalupom. Predvsem pa gre za rešitev preverjanja starosti, ko je uporabnik že naredil račun in že nekaj časa uporablja družbeno omrežje. Ne deluje, ko je treba račun šele ustvariti.
Tretjo opcijo predstavlja preverjanje z uradnimi dokumenti. Tudi pri tem pristopu je razširjena storitev podjetja Yoti, le da v tem primeru uporabnik skenira svoj osebni dokument in nato svoj obraz. Če se obraza na dokumentu in osebe ujemata, program dovoli izdelavo ključa za potrjevanje polnoletnosti na družbenih omrežjih.
Že kmalu evropski digitalni dokumenti
Zgornji trije pristopi vsebujejo skupno pomanjkljivost, da preverjanje starosti uporabnikov prepuščajo zasebnim podjetjem. Na problematičnost tega je v svoji knjigi Tehnofevdalizem opozoril tudi grški ekonomist Janis Varufakis, ki se je zavzel za to, da bi državljani prek javnih institucij ponovno prevzeli nadzor nad lastnimi osebnimi podatki na spletu. Del tega bi bili digitalni osebni dokumenti, ki bi služili za izkazovanje osebne identitete tudi na spletu, namesto da za našo spletno identiteto jamčijo facebook, gmail in podobne spletne storitve, ki nato šarijo po bogastvu naših osebnih podatkov in spletnih aktivnosti.
Varufakisova ideja je povsem izvedljiva. Pravzaprav do neke mere že obstaja. Gre za tako imenovano evropsko digitalno denarnico (EUDI-denarnica). Ne gre le za aplikacijo za plačevanje, temveč za celovit sistem digitalne identitete, ki bo omogočal varno in enostavno urejanje vsakodnevnih opravkov po vsej EU, vključno z bančništvom, zdravniškimi recepti in vpisi na fakultete. V denarnici bomo lahko imeli digitalno osebno izkaznico in tudi digitalno vozniško dovoljenje.
Prednost digitalne denarnice je, da bo delila le tiste podatke, ki so za konkretno storitev nujni. Če je vprašanje, ali ste polnoletni, bo lahko potrdila, da ste, ne bo pa povedala, kdaj ste rojeni, kje živite ali kako vam je ime. Velike spletne platforme, kot sta Meta in Google, bodo po zakonu morale sprejeti EUDI-denarnico kot varen način prijave. Tej rešitvi pri preverjanju starosti na družbenih omrežjih je naklonjeno tudi slovensko ministrstvo za digitalno preobrazbo.
Večina držav EU je že v fazi končnega razvoja nacionalnih aplikacij. V Sloveniji bi znala biti denarnica na voljo najkasneje v začetku leta 2027. Do sredine 2027 pa naj bi EUDI-denarnico kot uradno obliko identifikacije sprejemale tudi banke in drugi ponudniki kritičnih storitev. Seveda bodo takšni digitalni dokumenti veljavni tudi v drugih državah EU.