Helikoptersko reševanje je učinkovita metoda zagotavljanja medicinske pomoči, zlasti ko mora pomoč priti v oddaljen ali težko dostopen kraj, skozi prometne zamaške in podobno. V Sloveniji je bilo na ta način rešeno že marsikatero življenje, vendar bi jih bilo po mnenju reševalca Roberta Sabola lahko še več, če bi sedanji sistem modernizirali in ga uredili tako, kot ga izvajajo v tujini. Ta prizadevanja se vlečejo sicer že skoraj štiri desetletja, a do sedaj posluha za to še ni bilo. Le pri nas in na Hrvaškem imamo namreč sistem, v katerem uporabljamo za nujno medicinsko pomoč vojaške in po potrebi policijske helikopterje, drugod pa imajo namenske reševalne helikopterje.
Da bi bili ti nujno potrebni tudi pri nas, je prepričan Sabol, ki je reševalec že 31 let in dela na ljubljanski reševalni postaji. Skoraj ne mine dan, ko ne bi reševal človeških življenj, in vsakič razmišlja o tem, kaj bi lahko storil bolje, predvsem pa o tem, kako bi hitreje prišli do ponesrečenca ali bolnika in mu s tem rešili življenje.
Tako je bil tudi eden od pobudnikov za uvedbo motorja in prvi reševalec motorist za nujno medicinsko pomoč, ki se uporablja še danes, dal je tudi pobudo za intervencijsko vozilo, ki ga uporablja urgentni zdravnik, zavzemal se je za vzpostavitev mreže prvih posredovalcev, torej tistih laičnih reševalcev, ki pridejo na kraj nesreče prvi in ponudijo osnovno pomoč, dokler ne pride reševalno vozilo oziroma zdravnik.
Namenska helikopterska nujna pomoč
Zdaj pa si že približno deset let intenzivno prizadeva, da bi v Sloveniji dobili namensko helikoptersko nujno pomoč, saj po njegovem mnenju naš sistem helikopterskega reševanja v primerjavi z drugimi evropskimi državami že dolgo stagnira. »Za zgled nam niso več le države, kot so Avstrija, Nemčija in Luksemburg. Na tem področju so nas prehitele tudi države vzhodne Evrope, kot sta Poljska in Slovaška. Tudi Albanija ima namenski helikopter za nujno medicinsko pomoč, v Sloveniji pa nimamo niti enega,« je razočaran Sabol, ki je potrkal že na številna vrata ministrstev in drugih pristojnih, vendar do zdaj še ni bil deležen resnega razumevanja za te potrebe.
Kot poudarja, je naš sistem helikopterskega reševanja slab, niso pa slabi akterji v tem sistemu. »Ne kritiziram slovenskih vojakov, so fantastični, celo preobremenjeni, vendar ta sistem ne deluje tako učinkovito, kot bi lahko. Pred dobrimi tremi meseci sem na facebooku vzpostavil skupino Slovenski namenski reševalni helikopter, v kateri je več kot 7000 sledilcev z vsega sveta, tudi letalski strokovnjaki in medicinci. Delovanje skupine in idejo podpira tudi stroka, na primer zbornica zdravstvene nege in zdravniška zbornica,« pravi Sabol.
Ko se letališče zapre…
V Sloveniji se po junijski odločitvi vlade helikopterski prevozi v okviru izvajanja helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), medbolnišnični helikopterski prevozi in helikopterski prevozi otrok v inkubatorjih izvajajo kot državna aktivnost z zrakoplovi Slovenske vojske. Za to uporablja dva helikopterja, en je lociran na brniškem letališču in drugi na mariborskem. A slednje se zapre ob 16. uri, kar pomeni, da helikopterja po tej uri ni, tudi če se zgodi nesreča. Poleg tega je problem, da južni del Slovenije ni pokrit – sicer tja pridejo, vendar je odzivni čas predolg. Brniški helikopter se sicer uporablja še za akcije gorske reševalne službe.
Stroka govori o zlati uri. Torej, če se nekdo poškoduje v Kočevju, mora biti v eni uri pri kirurgu v UKC Ljubljana. »Mi tega ne dosegamo, kaj šele, da bi dosegli čas prihoda na kraj dogodka 15 minut, kot je to praksa v Nemčiji. Pri nas je sistem postavljen tako, da mora na kraj nesreče ali dogodka najprej priti nujno reševalno vozilo. Če zemeljska ekipa presodi, da je potreben helikopterski prevoz, mora klicati dispečersko službo, ta mora poklicati 112, tu preverijo, ali je helikopter na voljo oziroma ali lahko vzleti, potem sporočijo poveljstvu sil, da bodo vzleteli, in šele nato lahko gredo na reševanje. Vse to seveda traja. Če bi imeli namenski reševalni helikopter, bi bilo veliko lažje, saj bi dispečer samo pritisnil na gumb, da potrebujemo reševalni helikopter, in ta bi vzletel, ne da bi na kraj dogodka moralo najprej priti nujno reševalno vozilo,« razlike našteva sogovornik. Pogosto pa se tudi zgodi, da helikopter zaradi sočasnih intervencij sploh ni na voljo.
Tri baze in štirje helikopterji
V sistemu, ki ga predlaga in je podkrepljen s strokovnimi ugotovitvami in tujimi zgledi, bi postavili tri baze in tako pokrili vzhod, zahod in jug Slovenije s pristopnim časom 20 minut. Potrebovali bi štiri namenske helikopterje. Vsaka baza bi imela svojega, četrti bi bil rezervni za vse tri baze in bi se uporabljal za prevoz inkubatorja in sekundarne prevoze.
Če se v sedanjem sistemu ponoči v Kočevju zgodi nesreča, aktivirajo ekipo nujne medicinske pomoči, ki zaradi dvourne cestne vožnje do UKC Ljubljana in nazaj toliko časa ni na voljo v Kočevju. V urejenem sistemu namenskih reševalnih helikopterjev bi zemeljska ekipa ostala v Kočevju, namenski helikopter z vso potrebno posadko pa bi poškodovanca pripeljal v bolnišnico. Tak sistem imenujemo zračni most. Trenutni sistem nima nobene rezerve v resursih. Vojska s svojimi viri ni nikjer hrbtenica sistema, ampak je zlata rezerva ob morebitnih večjih nesrečah,« razlaga sogovornik.
Lobist za človeška življenja
»Očitajo mi, da sem lobist. Drži, sem lobist – za človeška življenja. O tej temi je J. Rodič napisal magistrsko nalogo. Dokazal je, da je pri nas 30 odstotkov večja smrtnost zaradi slabe helikopterske službe kot v drugih primerljivih državah EU. Pri nas samo v prometnih nesrečah na leto umre več kot sto ljudi. Dokler je to le neka številka, si ne jemlješ k srcu, ko pa bo med njimi kak vaš ali moj znanec, prijatelj, bo to za bližnje tragedija. O tem se ne govori, se ne piše… A z dobro organizirano reševalno službo bi se dalo marsikatero od teh življenj rešiti,« je prepričan.
Čakanje na reševalni helikopter po uro in več, nepokritost jugozahodnega dela Slovenije, neurejena pristajališča ob nekaterih največjih bolnišnicah in posledično dodatno prelaganje in prevažanje pacientov, neskladnost z letalskimi varnostnimi predpisi EU so dejstva, ki niso več sprejemljiva, trdi Sabol. Dobro urejen sistem helikopterske nujne medicinske pomoči ne le da rešuje življenja, ampak tudi krajša čas hospitalizacij, okrevanja, bolniških odsotnosti, znižuje invalidnine in druge socialne stroške, ki niso majhni.
Po podatkih evropske komisije je strošek smrti v prometni nesreči leta 2010 znašal 1,98 milijona evrov. Razlika med preživetjem in prezgodnjo smrtjo ne pomeni le tragedije, ampak ima tudi občutne ekonomske posledice.
Po grobi oceni bi pokritje Slovenije s sodobno helikoptersko nujno pomočjo na letni ravni stalo zdravstveno zavarovalnico manj kot dva promila sredstev, ki jih namenimo za zdravstvo, dodaja Robert Sabol, ki se mu zdi nesprejemljivo, da namerava ministrstvo za obrambo obnoviti osem starih vojaških helikopterjev in za to plačati 32 milijonov evrov. Po obnovi ti helikopterji še zmeraj ne bodo izpolnjevali zahtev iz pravilnika o HNMP.
Z evropskimi sredstvi bi šlo lažje
Za ta denar bi lahko kupili štiri nove namenske helikopterje samo za nujno medicinsko pomoč, ki imajo sodobno opremo in izpolnjujejo vse predpise. Rešitev pri financiranju bi lahko poiskali tudi v črpanju kohezijskih sredstev. Država bi lahko, kot pravi Sabol, za vzpostavitev namenske helikopterske službe pridobila 23 milijonov evrov evropskih nepovratnih sredstev.
A se to za zdaj ne bo zgodilo. Na ministrstvu za zdravje so očitno z uveljavljenim sistemov zadovoljni, saj pravijo, da Slovenska vojska zagotavlja v času delovanja helikopterske nujne pomoči ustrezno opremljena večnamenska helikopterja za izvajanje dejavnosti. Kljub temu se Sabol ne bo vdal, saj je prepričan, da si Slovenija in njeni državljani zaslužimo enako, kot si zaslužijo vsi državljani v Evropski uniji.
