Maribor, nedelja, nekaj minut pred 7. uro zjutraj. Tišino na Prešernovi ulici je presekalo glasno krakanje vran, ki so se preganjale po golih drevesnih krošnjah. V soseščini je nekdo metal steklovino v zabojnik za odpadke.
Po ulici je strumno korakal moški v športni opremi in s kapuco na glavi. Bil je to prvi volilec na mariborskem volišču številka 11. Trajalo je nenavadno dolgo, da je po opravljeni državljanski dolžnosti zapustil Osnovno šolo (OŠ) bratov Polančičev. »Sem direkt z nočne in nisem imel pri sebi listka, zato je trajalo nekaj časa, preden so me našli na volilnem seznamu,« nam razkrije Mariborčan Davor. Je vedno med prvimi na volišču? »Praviloma ne. Takšna je pač narava mojega dela; delam v telekomunikacijskem podjetju, v centru za nadzor omrežja. Po službi sem odhitel na volišče, da imam še kaj od dneva. Najprej grem za nekaj ur počivat, potem bi se še športno udejstvoval, preden se ob 19. uri vrnem nazaj na delo.« Mu je pomembno, da volitev ne zamudi? »Recimo da, čeprav kaj veliko ne verjamem več v politiko,« pripomni.
Najprej na volišče, nato na pokopališče
Medtem je svoje kolo že zaklepal nekaj let starejši Mariborčan in se zapletel v klepet z znanko, ki je tudi že prišla volit. »Na volitvah sem vedno med prvimi, hočem še imeti nekaj od nedelje,« Dnevniku razloži Sašo H. In kaj bo njegov naslednji opravek? »Odpeljal se bom na pokopališče, do očetovega groba.«
»Čim prej, tem bolje,« je prepričana tudi Marjana S. Do šole se je starejša gospa z velikimi sončnimi očali in širokim nasmeškom sprehodila s pomočjo rolatorja. »Veste, zgodaj vstanem, zbudim se že ob 4. uri zjutraj. Nekoč so me vprašali, ali sem tako zgodnja zato, ker grem potem k maši. Ampak ne hodim v cerkev, grem nazaj domov, da si pripravim zajtrk,« je povedala. In kaj bo počela potem? »Malo bom pospravljala, skuhala kosilo … Upam, da bo kaj boljše.« Kaj naj bo boljše, življenje po volitvah? »Ne, vreme! V načrtu imam potem spet iti malo na zrak.«
Nedolgo zatem – gospa Marjana je bržkone že pojedla zajtrk – se je skozi koprenaste oblake še vedno trudilo prebiti nedeljsko sonce.
Posebnost volišča v Kamnici je, da je na tej lokaciji, to je v tamkajšnjem kulturnem domu, tudi kavarna. Volilna nedelja je zato za kavarno Art dober posel, za katerega se je bilo treba tudi ustrezno kadrovsko okrepiti. Če na običajno nedeljsko jutro streže ena natakarica, sta bili danes dve. Dopoldansko dogajanje sta komentirali z mešanimi občutki.
»Obisk je vsekakor večji od povprečnega, a bi zagotovo bil boljši, če bi bilo vreme sončno. Potem bi bil tudi naš gostinski vrt poln,« je ugotavljala mlajša natakarica za točilnim pultom. Zavajajoče bi bilo trditi, da je bil lokal prazen, prej nasprotno. Razpoloženje je bilo prijateljsko, družinsko, brez glasnih političnih debat, sceno so dodatno obarvali še obiskovalci nedeljskega bogoslužja v dvorani kulturnega doma. Izvaja ga društvo Jezus je pot, evangeličanska pastorja sta nogometni zvezdnik Maribora Marcos Tavares in njegova soproga Leticia.
Scenosled maše brazilske binkoštne cerkve je dokaj podoben nastopom severnoameriških evangeličanskih pastorjev. Na odru igra orkester in prepeva zbor, veliko je prepevanja, pastorja vztrajno sestopata z odra in iščeta neposreden stik z občinstvom. Obred je glasen, sporočila so enostavna in čustveno obarvana.
Nauki pastorja Marcosa Tavaresa
Tavares v Kamnici mašuje že tri leta. Teme današnjega bogoslužja pastor ni prilagodil volilni nedelji. »Tako kot vedno skušamo razumeti dejanja Jezusa Kristusa. Prejšnji teden sem govoril o tem, kako je odpustil naše grehe, danes sem se posvetil njegovi milostljivosti. Vedno si prizadevamo slediti njegovemu zgledu, četudi nam to vedno ne uspe,« je povzel Tavares. Dogajanje v dvorani se je zatem nadaljevalo s proslavljanjem rojstnega dneva pastorke Leticie, s torto in sladkim penečim vinom. »To je naša cerkev, odprta je za vse, ki želijo spoznati Jezusa in Sveto pismo,« je ponosen Mariborčan.
Ali je že opravil državljansko dolžnost in oddal svoj glas na parlamentarnih volitvah? »Ne še, zdaj grem!« je odgovoril. Bo odkorakal v sosednji prostor kamniškega kulturnega doma? »Ne, moje volišče je v središču Maribora,« odvrne nasmejani pastor.
V OŠ bratov Polančičev se je ob 13. uri zgodila izmena volilnih odborov. Moško trojko je na volišču številka 11 zamenjala ženska, nakar so vsi ob 19. uri združili moči in prešteli oddane glasovnice. Kako je potekal prvi polčas na volišču?
Volišče obiskali poljski opazovalci
»Udeležba je bila zelo dobra, prišla je približno polovica vseh upravičencev,« je ugotavljal podpredsednik volilnega odbora Božidar Ipavic. Posebnosti ni bilo, občasno je kakšen volilec iskal svoje volišče (na isti lokaciji sta bili dve) ali pa dodatno pojasnilo, kako se pravilno izpolni glasovnica. »Kar se mi je zgodilo prvič, je to, da smo imeli mednarodne opazovalce, prišli so iz Poljske,« razkrije Ipavic. Prišli so tudi opazovalci ene izmed strank.
Je spolna porazdeljenost v odboru na volišču številka 11 naključna? »Ne, ženske smo si zaželele nedeljsko popoldne preživeti delovno,« je bila hudomušna predsednica Maja Matel. Kako dolgo bodo preštevali glasovnice? »Glede na to, da imamo na volišču evidentiranih približno 400 upravičencev, domnevam, da bomo dokaj hitro zaključili. Moj delovnik bo najdaljši, saj moram potem na sedež volilne komisije, na mestno občino, kjer se preverjajo in vpisujejo rezultati. Na prejšnjih parlamentarnih volitvah je to trajalo skoraj do enih zjutraj.«
Okrajne volilne komisije (OVK) so v soboto izpeljale usposabljanje za člane in članice volilnih odborov ter jih seznanile z navodili za delo volilnih odborov. OVK so pri izvedbi usposabljanj člane volilnih odborov posebej poučile o možnosti in načinu uporabe pripomočkov za glasovanje slepih in slabovidnih oseb, o prikrivanju osebnih podatkov drugih volilcev ob podpisu v volilnem imeniku in drugih posebnostih v zvezi z volitvami.
»Predsednica sem že tretjič in vsakič znova gremo skozi celoten protokol, tokrat je bil predstavljen tudi postopek volitev za člane italijanske in madžarske skupnosti,« pojasni Maja Matel. »Navodila so zelo izčrpna in priznam, da si je težko vse zapomniti,« doda Ipavic. »Res pa je tudi, da veliko stvari za nas ni prišlo v poštev, saj pri nas nismo imeli nobenega Madžara ali Italijana, tudi slepe osebe ali volitev na domu nismo imeli. Seveda pa smo bili pripravljeni na vse.«