Restavrator Boštjan Troha je ravno loščil modrozeleno ogrodje stare, prav tako legendarne Tomosove »štirice«. »Moped so enkrat že pobarvali, tako sem spravil vso staro barvo dol. Poškodbe in posledice obrabe bomo pa pustili. Delamo namreč muzejsko in ne ljubiteljsko, ljubitelji to vse prebarvajo. To je sled uporabe in to ostane,« je pojasnjeval možakar, ki v Tehniškem muzeju v Bistri dela deset let, 60 let manj, kolikor je bil muzej star minulo soboto. »Tukaj je treba znati vse. Od peskanja, barvanja… vse. A te stvari imam rad, tudi ko pridem domov, delam enake stvari. Sem eden tistih, ki lahko reče, da dela to, kar tudi sicer rad počne. To mi je prav v veselje,« zadovoljno pove Troha in pokaže še motor, ki je zaribal in ga je moral celega prenoviti.
Zgodovina in sedanjost športnega naroda
Ob 70-letnici delovanja Tehniškega muzeja Slovenije so v gradu Bistra pri Vrhniki, kjer je glavna izpostava muzeja, prav v tem času pripravili novo razstavo Tehnika za šport, ki predstavlja slovenske proizvajalce takšne in drugačne športne opreme.
»Želeli smo prikazati ne le športnike, ki so vedno v ospredju, temveč tiste ljudi, ki delajo za te športnike. Če ne bi bilo teh proizvajalcev, verjetno tudi športniki ne bi bili tako uspešni. Vsaj nekaj je namreč slovenskih blagovnih znamk, ki imajo veliko težo tudi v mednarodnem merilu,« razloži kustos Vlado Vilman in nas popelje po razstavi, ki vključuje 60 domačih proizvajalcev športne opreme, ne glede na to, ali še delujejo ali ne.
Večino muzejskih artefaktov lastniki teh muzeju podarijo, nekateri dajo le v uporabo za razstavo, tu in tam kateri zahteva tudi plačilo, a temu se poskusijo izogniti. »To je prva kovinska smučka, narejena v Jugoslaviji. Pol leta smo morali gospoda prepričevati, da jih je na koncu le dal za razstavo,« pove Vilman. Ob tem predstavi Elanovo smučko, ki je že bila spredaj širša kot v sredini, ko v tujini sploh še niso vedeli, kaj karving smučka je.
Zelo pomemben segment v športu je navtika. Slovenija ima vrhunske strokovnjake za jadrnice, za različne materiale, nekaj proizvajalcev je v svetovni špici. »Sicer pa nekako pravijo, da imajo vse tehnološko razvite nacije tudi letalstvo, in mi znamo izdelovati letala. Večina te konstruktorske šole sicer izhaja iz Elana, ki je imel nekdaj zelo močno divizijo letalstva,« še razloži Vilman. Pokaže še na model verjetno Pipistrelovega letala, za katerim so padala, obleke za base jumping, letalski elektromotorji, pa nadzorna plošča za jadralna letala.
»Te nadzorne plošče in merilnike šravfajo fantje malodane v garaži, če se malo pošalim, ampak možgani jim pa delajo na polno. In potem izvem, da skoraj ni jadralnega letala, v katerem ne bi bilo njihovih višinomerov in podobnega,« navdušeno pove kustos. Kot doda, jih je pravzaprav presenetilo, koliko je bilo (in jih je še) v Sloveniji manjših, nišnih proizvajalcev vrhunske športne tehnologije, za katere do tedaj še slišali niso.
Preteklost, sedanjost in prihodnost
Večina obiskovalcev tehniškega muzeja so šolarji in dijaki, zanje v Bistri in v enoti muzeja pošte in telekomunikacij v polhograjski graščini pripravljajo tudi zanimive praktične delavnice.
»Najzanimivejši so dnevi znanosti in tehnike, ko povabimo različne fakultete, denimo za strojništvo ali elektrotehniko, te pripeljejo svoje laboratorije in tako povežemo preteklost s sedanjostjo, pa tudi s prihodnostjo,« pove Ana Katarina Ziherl, kustosinja in vodja pedagoških in andragoških programov. »Sicer pa imamo za šole različne delavnice, na primer ravnovesja, igra svetlobe, vrtavke. Zelo dobro je sprejeta delavnica solarnega kuhalnika. Vedno se trudimo, da so delavnice poučne in hkrati cenovno dostopne, morda evro ali dva na učenca, da si jih lahko šole privoščijo. Trudimo se tudi pripraviti takšne delavnice, da lahko otroci odnesejo izdelke s seboj domov,« še pove Ziherlova. Kot opaža, so današnje generacije otrok precej manj spretne z rokami in se težje koncentrirajo, zato delavnice, daljše od ene šolske ure, že težko izvedejo. »V muzeju telekomunikacij je zanimivo videti, da otroci danes ne znajo več uporabiti telefona z vrtljivo številčnico. Generacije se spreminjajo,« doda in nas pospremi v sosednji razstavni prostor, kjer stojijo avtomobili nekdanjega jugoslovanskega predsednika in maršala Josipa Broza - Tita.
Vsi vedo za Titove avtomobile
Verjetno so v Bistri že malo naveličani tega, da se, kadar se s kom pogovarjajo o obisku njihovega muzeja, vsi spomnijo le »Titovih avtomobilov«. Ampak dejstvo je, da gre verjetno za najprepoznavnejše eksponate v Bistri. Na eni strani so postavljena blindirana vozila, ki so jih uporabljali za maršalov prevoz in varovanje. Od sto let starega mercedesa do packarda in sovjetskega avta iz tovarne Zavod imeni Stalina, ki ima kakšnih deset centimetrov debela stekla, Titu ga je podaril nekdanji sovjetski predsednik Nikita Hruščov. Na drugi strani so postavljeni avtomobili za prosti čas, povečini ameriški in angleški. »Rolls royce silver wraith, tega je denimo Titu podarila Socialistična republika Slovenija,« pojasni Ziherlova. Kot doda, so se ti avtomobili znašli v Sloveniji zato, ker je bilo še pred razpadom nekdanje skupne države zamišljeno, da bi bil v Srbiji muzej letalstva, na Hrvaškem mornarice, v Sloveniji pa avtomobilizma. Maršalu Titu so sicer podarili ogromno vozil, njegova zbirka naj bi štela več kot 200 avtomobilov, nekateri med njimi so bili prava redkost. Kje je večina teh vozil danes, ne ve nihče.
Prostorska in vsebinska prenova
Grad v Bistri je pravzaprav kartuzijanski samostan in vse bolj je jasno, da so prostori, takšni kot so zdaj, čedalje manj primerni za sodobno muzejsko dejavnost. Ker velik del ni ogrevan, je muzej čez zimo zaprt.
»Zelo smo ponosni, da smo v tem nacionalnem spomeniku, vendar je osrednji samostansko-grajski del kompleksa že precej dotrajan in si zasluži obnovo. Zelo si prizadevamo, da bi se to tudi zgodilo,« pravi dr. Barbara Juršič, direktorica Tehniškega muzeja Slovenije. Kot dodaja, so s sodelavci tudi že postavili smernice vsebinske prenove.
»Trendi gredo v smeri, da se v razstavo čedalje bolj vključuje tudi obiskovalce – in menim, da je tako prav. To pa lahko naredimo zgolj z interaktivnimi vsebinami,« razloži Juršičeva. Ministrstvo za kulturo razume potrebo po prenovi objektov, pravi, in tako zdaj čakajo, ali bi lahko pridobili denar za to tudi iz evropskega sklada za okrevanje po pandemiji.
