Ko pogleda na vse to, kar se letos dogaja, z vidika stroškov, se le prime za glavo. Eno zasneževanje stane 75.000 evrov, prišli so že krepko čez 300.000 evrov, pa še niso vsa smučišča zasnežena. »Narašča poraba goriva za teptanje snega, narašča slaba volja tudi med zaposlenimi. Letos so ekipe stalno na snegu, premikajo snežne topove, ratrakisti 'flikajo' sneg in medtem pazijo, da ne pridejo do zemlje, saj to prinese dodatne težave.« Seveda sneg v toplem vremenu hitreje kopni in zgodba se nadaljuje. Dan za dnem.
Kako naprej, ga vprašamo. »Slovenski žičničarji smo skupaj že prijavili letošnjo zimo kot naravno katastrofo. Za vsem tem namreč niso le naša delovna mesta, ogroženi so tudi gostinci, posamezniki, ki oddajajo sobe, in vsa s tem povezana ponudba. Tudi zadnji šofer dostave je s tem povezan,« ogorčeno razlaga Gašperin in pove, da je letošnja zima v primerjavi z lansko, ki je bila rekordna, katastrofalna tudi po številu prepeljanih smučarjev. Lani jih je bilo več kot 4000, letos pa 1800. »Ob tako visokih stroških lahko rečemo, da je v vseh pogledih katastrofalna sezona,« še potrdi. »Včasih smo delali sneg, ko je bilo bilo sedem stopinj pod ničlo, letos pa pri 1,8 stopinje. Lahko smo zelo ponosni, da smo sploh prišli do tod.«
Podobno tudi drugje
Sogovornik pove, da imajo primerljiva smučišča v tujini enake težave. »Tudi zunaj ni veliko izbire, smučišča za tekme svetovnega pokala imajo vsa približno enake razmere, kot so pri nas, proge so še bolj ledene, naša prednost je, da ni toliko ledenih plošč in je sneg bolj zrnat, kar pa spet ni dobro, ker hitreje kopni. Kvaliteta za smučarja pa je veliko boljša kot na primer na smučišču Kitzbühel, ki je popolnoma ledeno. Kaj bo sredi marca, ko bo pri nas tekma za svetovni pokal, bomo še videli,« razmišlja Gašperin in pristavi, da se vsak dan znova trudijo ustvariti kolikor toliko normalne razmere za smučanje, čeprav prave zimske idile seveda ne morejo doseči. Tudi za smučarje je namreč povsem drugače, če vozijo po sicer zasneženi progi, le nekaj metrov stran pa je vse zeleno-rjavo. »Ko je januarja zunaj dvanajst stopinj, misli seveda odtavajo drugam. Na morje.«
»Počakajmo na marec«
Tako na smučiščih srečamo največ otrok in mlajših, ki pa so nad lažjimi programi, ki so velika prednost kranjskogorskih smučišč, navdušeni. Smučarske šole tam redno delujejo, ni jih malo, ki povedo, da so se ravno v Kranjski Gori naučili smučati. A zime so bile včasih vendarle drugačne, snega pa toliko, da včasih ni skopnel vse tja do maja.
»Še dobro se spomnim leta 1975, ko je konec marca padlo meter in dvajset centimetrov snega. Ne gre še obupati, počakajmo na marec,« se zasmeje Darinka Tarman, domačinka iz Gozda - Martuljka, in pove, da ji je najstarejša domačinka, stara 106 let, povedala, da se je zima včasih prej začela in tudi prej končala, zdaj pa je vse drugače.
»A spomnim se, da so bile tudi zime v mojem otroštvu mešane. Včasih je bilo veliko snega, bile pa so tudi take brez snega. Leta 1954 smo februarja žafrane nabirali, marca pa ga je meter napadlo,« pripoveduje triinsedemdesetletna Tarmanova, ki je sicer rojena v Podkorenu in se še dobro spominja svojega otroštva, ko so sneg še plužili z lesenimi plugi s konjsko vprego, otroci pa so se zadaj vozili in uživali v snežnih radostih. »O, tudi smučali smo. Namesto športne vzgoje smo imeli pozimi smučarsko uro. Šola je izposojala smuči in šli smo na Vitranc. Zastonj! Otroci smo vlačili 'zajlo' za žičnico, tudi za to so nas porabili,« se zasmeje in spominja zimskih vragolij ter časov, ko je bilo veliko turistov iz Hrvaške, v glavnem iz Slavonije, ki so bili nastanjeni kar po hišah, saj so bili hoteli tedaj še redkost.
»Otroci smo hodili na postajo po kovčke in tako zaslužili kakšen dinar. Zdaj je vse drugače. Vse je pozidano, tako da je že kar moteče za nas prebivalce. Hiša ob hiši, na hotelih pa sami tuji napisi, kot da ne bi bili v Sloveniji. To me res zelo moti. Tudi trgovini sta le dve majhni, turistov pa vse polno, tako da hodimo po živila na Jesenice,« je nad današnjo podobo Kranjske Gore kar malo razočarana Tarmanova, ki pogreša kakšne avtohtone prireditve, premalo je tudi storitev.
Ob koncu tedna vse polno
Ustavimo se pod najnovejšo žičničarsko pridobitvijo, žičnico Brsnina, pri Podkorenu, kjer v brunarici Kosobrin srečamo Mojco in Miho Samotorčana. Pravita, da je turistov v Kranjski Gori še vedno ogromno tako poleti kot pozimi, da pa je tistih, ki pridejo poleti, v zadnjem času še več. »Med vikendi imamo vse polno, prihajajo tako domači kot tuji obiskovalci, ki so se že navadili, da pri nas lahko dobijo kaj na žlico. Na primer ričet, golaž, joto, žgance, zraven pa domač topel kruh, ki prepriča še tako zahtevne goste,« pripovedujeta in razmišljata o tem, kako bi gostom ponudila še več lokalno pridelane hrane, vendar je v teh koncih ni mogoče dobiti, razen kislega mleka, zato sestavine iščeta po vsej Sloveniji, tam, kjer pač imajo najboljše. »Naše stranke imajo rade tradicionalne jedi, ki jih tukaj v Kranjski Gori pogrešajo,« pripovedujeta gostinca, ki sicer nista domačina, družina je v te konce prišla z Vrhnike, z brunarico pa so se že tako uveljavili, da jih imajo že kar za svoje.
Skupaj se odpravimo do zadnje žičnice, ki je bila pri nas postavljena v zadnjih desetih letih. »Brsnina je naš rekord,« se zasmeje Sebastjan Gašperin in z roko pokaže na smučišče, ki je ravno po zaslugi novih naprav znova zaživelo. »Čeprav smo se pogajali za novo gondolo, je bilo to največ, kar smo dobili,« pravi. Vendar nad gondolo še niso obupali. Ta naj bi po načrtih peljala na vrh Vitranca, staro vlečnico Preseka pa bi odstranili, da bi dobili večjo širino smučišča. Predvidena je tudi nova zasneževalna linija, če bi se to uresničilo, bi bila po širini smučišča to najširša proga v Sloveniji. Pogajanja so v teku, načrti narejeni, treba je dobiti soglasja in seveda vse skupaj financirati, kar ob številkah, ki kažejo na osem do deset milijonov, seveda ni mačji kašelj.
A kaj bo, če se bodo takšne zime nadaljevale? »Ne vem,« skomigne z rameni Gašperin. »Rešiti se seveda še da, investirati je treba v nove topove, nove zasneževalne linije, kar pa je seveda povezano z energijo. A kdo bo vse to plačal, je vprašanje. Če je odziv smučarjev takšen, kot je letos, pa je treba razmisliti, ali se to sploh še splača,« meni sogovornik.
Turizem 365 dni v letu
A Kranjska Gora že najmanj petnajst let ne usmerja več svojih načrtov in energije zgolj v zimski turizem, kot to počnejo v nekaterih drugih smučarskih središčih. Predvsem zaradi razvoja pohodništva in kolesarstva je v zadnjih letih zaznati, da se je tehtnica prenočitev močno premaknila v prid poletnemu turizmu.
»Želimo si imeti turizem 365 dni v letu – in to je naša vizija, v tej smeri delamo,« je jasen Blaž Veber, direktor Turizma Kranjska Gora. Seveda so vrhunci sezone in so 'prazni' deževni dnevi, vendar si z različnimi spremljevalnimi dogodki, ki jih pripravljajo, želijo, da bi v ta idiličen kraj, obkrožen z Julijskimi Alpami, prišli turisti v vseh letnih časih.
Tudi pozimi ne razmišljajo le o smučanju, poudarjajo še tek na smučeh, zato so letos uredili sedemkilometrsko progo v Ratečah, kar zadostuje za tisoč tekačev dnevno. Konec januarja so gostili 1200 bančnikov, maja bodo na primer pripravili največji oviratlon na svetu, na katerem pričakujejo od 4000 do 5000 obiskovalcev.
Kranjska Gora, ki ima približno 8700 prenočišč, je sicer v povprečju zasedena 40 odstotkov. »To je statistika, podjetja, ki se ukvarjajo s turizmom, pa imajo 75 odstotkov zasedenosti. Statistika je vezana na prenočitve, ne na oddajo sob,« pripoveduje Veber o številkah in poudarja, da je vse več obiskovalcev, ki pridejo tudi v sosednje kraje, na primer v Mojstrano, Rateče in Podkoren, pa tudi v Gozd - Martuljek.
»Odločili smo se, da bo Mojstrana gradila identiteto gorske vasi, vezane na gorništvo. Zato smo naredili dodatne programe, izposojo gorniške opreme, postavili trg olimpijcev. Vse to zato, da bo kraj dobil novo ponudbo, da ga bodo obiskovali zaradi pohodništva, gorništva. V Gozdu - Martuljku je nov kamp Špik, kamor hodi skupina obiskovalcev, ki se želi malo odmakniti in uživati v naravi. Kranjska Gora pa je družinski cilja, kjer je veliko možnosti za rekreacijo, aktivnosti. Rateče in Planica imata spet drug spekter, z dograditvijo nordijskega centra sta kraja vezana na priprave športnikov skakalcev, vse skupaj pa daje možnost za organizacijo enodnevnih izletov v ta prelepi konec Slovenije. V radiju 500 kilometrov je to edini takšen objekt, z njim pa so pridobile tudi manjše zanimivosti v dolini, na primer vas, Zelenci, Jasna, Ruska kapelica, muzej s Peričnikom… Če vse to povežeš, dobiš lep enodnevni izlet,« pravi Veber in dodaja, da so regionalno vpeti v Julijske Alpe.
Država, na pomoč!
Sicer pa tudi on ne more skriti razočaranja nad letošnjo sezono smučanja, a kot pravi, se Kranjska Gora nikoli ni identificirala kot mondeno smučarsko središče, ampak smučišče za družine in začetnike. V tem segmentu je ena najboljših v Evropi, konkurenčna Avstriji, Švici. Še vedno pa je to samo osnovna stvar, večji problem je, ker ni razvoja. »Ne vem, kakšna bo žičničarska infrastruktura čez deset let, sam sem skeptičen. Dokler se tega problema ne bomo lotili na ravni države in se odločili, kako naprej… Moramo dati karte na mizo in se odločiti, da bo infrastruktura prešla v last države, žičničarji pa bodo zagotavljali obratovanje in kritje stroškov obratovanja. Druge matematike tu ne vidim. Statistika kaže, da so žičnice v Sloveniji stare po 30 let, zadnja gondola je bila postavljena pred dvanajstimi leti, kar jasno kaže, kje smučanje v Sloveniji je. Tiščati glavo v pesek je prepozno,« je kritičen Blaž Veber.
